Kozmična duša - naša resnična narava onkraj linearnega časa

24. 2. 2021
Deli
Kozmična duša - naša resnična narava onkraj linearnega časa (foto: pixabay)
pixabay

Kozmična duša je naša resnična narava onkraj linearnega časa. Bolj kot smo povezani z njo, bolj smo inteligentni, veseli, zdravi, ustvarjalni, pogumni, odločni, samozavestni.

Duša, um in telo so trije osnovni elementi makro in mikro kozmosa. Duša je vir resnične ljubezni, kot je na primer materinska ljubezen, vir našega zavedanja o tem, kako deluje naš um. Zaveda se misli, spominov, samopredstav in čustev.

V zadnjih desetletjih se znanost aktivno ukvarja z raziskovanjem duše-zavesti. Nekateri mislijo, da je zavedanje produkt delovanja možganov, drugi pa mislimo, da so možgani le mehanizem, ki povezuje zavest-dušo s telesom. Ideja individualne duše je danes presežena z idejo kozmične duše, ki se razodeva v celotnem vesolju in vseh živih bitjih. V nadaljevanju bom za zavest in dušo uporabljal izraz kozmična duša.

Kozmična duša je onkraj materije, onkraj uma, onkraj prostora in časa in ni energija v klasičnem smislu te besede, kot je na primer svetloba. Kozmična duša je povezana z materialnim vesoljem in s človekovim telesom preko matematičnega vesolja, prostora in svetlobe, kot lahko vidmo spodaj:

Vesoljni prostor ima izvor v posebni obliki energije, ki ji danes v fiziki pravimo kvantni vakuum. Vsi elmentarni delci so določene strukture kvantnega vakuuma, kvantni vakuum pa ni sestavljen iz delcev, kot danes misli večina fizikov. Matematično vesolje je utemeljil ameriški fizik Max Tegmark, ki je v zadnjih letih objavil številne članke o tem, da so matematični zakoni podstat materialnega vesolja. Živi organizmi so polni svetlobe, ki jim pravimo biofotoni.

Prvi jih je raziskoval ruski znanstvenik Alexander Gurwitsch okoli 1920, v drugi polovici dvajsetega stoletja pa nemški raziskovalec Albert Fritz Popp. Kozmična duša uporabja pri kreaciji vesolja in življenja matematično vesolje, v katerem so zapisani fizikalni, kemijski, biološki in psihološki zakoni, po katerih delujeta vesolje in življenje. Ti zakoni potem delujejo preko prostora in svetlobe na atome, ki sestavljajo nevrone človekovih možganov.

Matematično vesolje, ki mu lahko rečemo tudi kozmični um, ni lokalno, temveč je vseprisotno po celotnem vesolju. Um vsakega človeka ima potencialni dostop do podatkov kozmičnega uma. V znanosti ne ustvarjamo zakonov, odkrivamo le obstoječe zakone, ki so zapisani v matematičnem vesolju.

Zgoraj naštete elemente vesolja si lahko predstavljamo kot ruske babuške, pri katerih je vsaka naslednja manjša in je hkrati v vseh večjih. Če rečemo bolj znanstveno, kozmična duša je najbolj osnovni, primarni sistem vesolja, potem so drugi zgoraj našteti, nazadnje je materija. Zato je razmišljanje, da ima duša sedež v materiji, zgrešeno. Ker je materija zadnja babuška, ima težnjo, da bi prepoznala osnovno največjo babuško. Zato smo ljudje bitja, ki iščemo smisel življenja.

Amrit Srečko Šorli v reviji Sensa

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez