Film, ki je imel premiero v Cankarjevem domu v okviru cikla Naši doma, govori o nezmožnosti biti, obstajati kot avtonomno, svobodno bitje, opisuje avtorica filma. Foto: Lev Predan Kowarski/Zavod ZANK
Film, ki je imel premiero v Cankarjevem domu v okviru cikla Naši doma, govori o nezmožnosti biti, obstajati kot avtonomno, svobodno bitje, opisuje avtorica filma. Foto: Lev Predan Kowarski/Zavod ZANK

V zadnjem času je bil film med zmagovalci na vrsti mednarodnih festivalov, v Tokiu so mu podelili sedem nagrad, med drugim za najboljši celovečerec, najboljši eksperimentalni film ter najboljšo montažo in fotografijo.

Sorodna novica Ema Kugler: Kaj več si človek lahko želi, kot to, da ustvari svet po svoji podobi?

Nagrajen je bil tudi na Manhattan Film Award Festivalu in na mednarodnem filmskem festivalu Art Stream v Amsterdamu, kjer so mu podelili nagrado za najboljšo scenografijo. Na filmskem festivalu Tri-State v New Yorku so avtorico filma Emo Kugler ovenčali z nagrado najboljšo režiserko, v Hamburgu so pa ji podelili nagrado za najboljšo žensko filmsko ustvarjalko.

Človek s senco je doslej prejel že več mednarodnih nagrad. Med drugim je na 53. mednarodnem festivalu neodvisnega filma WorldFest Houston prejel platinasto nagrado remi in zmagal v kategoriji eksperimentalnih dram, slavil je tudi na festivalu European Cinematography Awards v Amsterdamu z nagrado za najboljši eksperimentalni film, prejel je nagrado na mednarodnem festivalu umetniških filmov L'Age d'Or (LIAFF) v Kolkati v Indiji v kategoriji eksperimentalnega filma, na izboru Los Angeles Film Awards (LAFA) pa je prejel nagradi za najboljši eksperimentalni film in najboljši narativni film. Na 22. Festivalu slovenskega filma v Portorožu je film prejel vesno za najbolj izvirno/eksperimentalno AV-delo.

Vsestranska umetnica Ema Kugler, ki se ukvarja s performansom, instalacijami, videom, filmom in gledališko kostumografijo, je film režirala, zmontirala, zanj napisala scenarij ter oblikovala sceno in kostume. V glavnih vlogah igrajo Marko Mandić, Loup Abramovici in Nataša Matjašec - Rošker.

Glasbo za film je napisal skladatelj Robert Jiša iz Prage, izvedel pa Simfonični orkester Radia Slovenija pod taktirko Mareka Štryncla. Direktor fotografije je Lev Predan Kowarski, zvok je oblikoval Boštjan Kačičnik, digitalno postprodukcijo slike pa studio NuFrame. Film je nastal v produkciji Zavoda ZANK in v koprodukciji z NuFramom, Zvokarno, Mb Grip VPK projem, Big Heart Studiom in s podporo Slovenskega filmskega centra.

Podobe, ki so videti, kot da nimajo konca
Po besedah režiserke je eno izmed vprašanj, ki se jih film loteva, vprašanje človeške reprodukcije oziroma vprašanje, kaj je tisto, kar sili človeka v reprodukcijo. Obenem pa govori o nezmožnosti biti, obstajati kot avtonomno, svobodno bitje. "Omejitev človeškega življenja je večna tema vseh mojih filmov, in če že nimam odgovora na to, kako to preseči, se trudim, da so vsaj podobe v filmu videti, kot da nimajo konca. In upam, da to daje filmu neko odprtost, nedorečenost, neko drugo narativnost podobe," je še orisala svoje filmsko ustvarjanje.

Ema Kugler je umetniško pot začela sredi osemdesetih let, posveča pa se različnim umetniškim disciplinam – od režije, scenaristike, scenografije, kostumografije, montaže do performansov in likovnih instalacij.

V središču njenega dela je film, njen filmski opus pa med drugim obsega naslove Hydra (1993), Obiskovalec (1995), Tajga (1996), Postaja 25 (1997), Menhir (1999), Homo erectus (2000), Phantom (2003), Le Grand Macabre (2005) in Za konec časa (2009).

Za svoj opus je predlani prejela Štigličevo nagrado za življenjsko delo. Predtem pa za delo na področju multimedijske umetnosti nagrado zlata ptica, za filmsko ustvarjanje pa nagrado Prešernovega sklada, Župančičevo nagrado in več mednarodnih nagrad.