Arpad Schilling je pred štirimi leti zapustil Madžarsko. Zdaj živi v Franciji, ustvarja v gledališčih po vsej Evropi. Foto: SNG Ljubljana/Peter Uhan
Arpad Schilling je pred štirimi leti zapustil Madžarsko. Zdaj živi v Franciji, ustvarja v gledališčih po vsej Evropi. Foto: SNG Ljubljana/Peter Uhan

V črni satiri, ki se dogaja v fiktivnem svetu, kjer so veliko nalog prevzeli roboti, spremljamo Miguela, ki se pridruži ekipi spletnih moderatorjev, katerih naloga je, da vsak dan s spleta odstranijo 12.000 neprimernih vsebin. Miguel je, kot je v pogovoru razkril sogovornik, na začetku odločen, da bo opravljal svoje delo po najboljših močeh, ob vsem videnem in doživetem pa njegova visoka moralna načela hitro postanejo zelo ohlapna in se podredijo glavnemu cilju: preživetju.

Premiera je drevi ob 20.00, predstava bo oktobra na sporedu 3.,4., 5., 6., 24., 28. in 29.

Schilling že leta ustvarjalno sodeluje z Evo Zabezsinszkij, s katero sta ustvarila tudi najnovejši avtorski projekt, za katerega sta ju navdihnila dva resnična elementa: na eni strani moderatorji oz. čistilci spletnih vsebin in na drugi strani mediji, s katerimi na primer manipulira madžarska vlada – gre za fenomen, ki je danes vse širše prisoten in se lahko pojavi v vsaki družbi. Avtorja se v drami dotakneta tudi vprašanja problematičnosti in škodljivosti tega fenomena, predvsem za nove generacije novinarjev; družbene reprezentacije in položaja žensk ter družinskih odnosov in osebnih travm, ki nas kot posameznike in družbo naredijo še bolj ranljive in prestrašene za upiranje pritiskom in razčlovečenju, ki prihaja iz družbenih (pod)sistemov, vse bolj ujetih v primež politike in kapitala. Črno satiro Pasji sin je tako mogoče razumeti kot metaforo za življenje znotraj takšnega superkapitalističnega sistema, pred katerim ni varna nobena skupnost, so ustvarjalci zapisali v gledališkem listu.

V uprizoritvi igrajo Gregor Baković, Nejc Cijan Garlatti, Barbara Cerar, Iva Babić, Nina Valič, Saša Mihelčič, Maja Sever, Vojko Zidar, Rok Vihar, Pia Zemljič, Mario Dragojević (k. g.), Klemen Janežič, Petra Govc in Sabina Kogovšek. Igro Pasji sin je v slovenščino prevedla Gabriella Gaál, scenograf in asistent režiserja je Dorian Šilec Petek, kostumografka Ana Janc, skladatelj in avtor videa Péter Fancsikai, oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš, lektor Arko, raziskovalka Ildikó Ságodi in študijski asistent režiserja Jure Srdinšek.

Nejc Cijan Garlatti v vlogi Miguela. Foto: SNG Ljubljana/Peter Uhan
Nejc Cijan Garlatti v vlogi Miguela. Foto: SNG Ljubljana/Peter Uhan

Več v intervjuju. Vabljeni k branju.

To je vaše prvo sodelovanje v Sloveniji. Kako je prišlo do njega?
Pred nekaj leti je bil tu v Ljubljani festival, kjer smo sodelovali z gledališčem s Cetinja s predstavo Do koder pogled seže. Takratni ravnatelj Igor Samobor je predlagal sodelovanje, a se časovno stvari niso uskladile.

V opisu predstave piše, da ste končno besedilo napisali, potem ko ste spoznali vse igralce. Kako je potekal ta evolucijski proces?
Razvili smo zgodbo, besedilo ni bil napisano. Tako delam že zadnjih deset let. Zaradi tega se je treba sestati z igralci. Prvič smo se srečali avgusta lani, imeli smo tridnevno delavnico. Dva načina dela sta: imate napisano besedilo, ki ga je napisal neki avtor ali vi, in na podlagi tega izberete igralce. Drugi način pa je, da začnete s točke nič. Zame je bilo vprašanje, kdo želi sodelovati z mano. Tridnevno delavnico smo izkoristili, da smo se spoznali z igralci, ki jih je predlagal Igor ali so sami želeli sodelovati, ker jih je to zanimalo. Po treh dneh, ki so jih zaznamovali improvizacija in pogovori, sem jih vprašal, ali jim je tak sistem dela všeč in kdo bi želel sodelovati z mano. Zame je vedno v ospredju vprašanje, kakšen je slog gledališča, kako igralci razmišljajo o igranju, kaj je zanje lažje, težje, bolj zanimivo, manj zanimivo.

V zadnjem času me najbolj zanima narava oportunizma. Zakaj in kako se odpovemo načelom? Zakaj in kako izdamo nekdanje prijatelje? Zakaj in kako postanemo nemoralni? Najlažji odgovor je: ker hočemo preživeti, kajti preživetje je najsvetejši zakon življenja. Preživetje je nagon. Ali pa dobro zasnovan interes, okoli katerega lahko sčasoma postavimo razumski branik.

Arpad Schilling

Po delavnici je prišel nov predlog za sodelovanje, a sem ugotovil, da ne bo šlo. Vmes se je zamenjalo vodstvo, novi ravnateljici sem predlagal nov predlog predstave, v kateri igra glavno vlogo Nejc Cijan Garlotti, in to je predstava, ki jo igramo zdaj. Junija smo imeli tri tedne časa in smo predstavo dodelali. Igralce sem prosil, naj improvizirajo. Ta včasih lahko doda besedilo predstavi, včasih kakšne okoliščine, včasih pa nam pokaže, čemu se moramo izogniti, ker smo nekaj poskusili v praksi, a se je izkazalo, da dramaturško ali igralsko ne ustreza. Zame je pomembno, kako lahko vpletem igralca, včasih z njegovim predlogom ali z motivacijo, da lahko poišče novo pot. Skušam ga navdihniti, vse pa je odvisno od igralcev. Včasih lahko naredijo celotno predstavo, ker imajo veliko predlogov, včasih na koncu mi napišemo dokončno besedilo in ga vrnemo igralcem. To se je zgodilo tudi tu: vzeli smo različne drobce, besedilo pa spreminjali vse do konca, do tik pred premiero, ni fiksno.

Takšen proces postavitve predstave je zelo zahteven že sam po sebi, predstavljam pa si, da je še dodaten izziv predstavljal jezik.
Če je napisano besedilo, potem je režiser na varni strani, izbral sem to delo, naj bo klasično ali sodobno, takšno besedilo je. Tu, kjer se je pa besedilo pisalo sproti, pa je zelo drugače. Na začetku je pol skupine dejalo, da jim je besedilo všeč, nekateri pa niso bili navdušeni. Vprašanje zame je bilo, kako jih lahko prepričam. Težava je, kako naj igralce prepričam, da lahko besedilo dodelujejo. Moje razmišljanje je, da ni slabega materiala, če so igralci in ekipa dobri in želijo besedilo izpopolnjevati in dati vse od sebe, da iz materiala naredijo najboljše mogoče.

Druga stvar je jezik in vse mogoče težave, ki lahko izvirajo iz neustreznega prevoda. To je novo besedilo, je sveže in je tudi za prevajalca težko delo, predvsem zaradi kratke časovnice, saj smo besedilo začeli že čez nekaj tednov postavljati na oder. Dva tedna smo potem prečesavali prevedeno besedilo na odru, da bo zvenelo dobro, da bo utrezalo liku. To je gotovo precej daljši proces, kot če bi na oder postavljali klasično prevedeno dramsko delo.

Foto: SNG Ljubljana/Peter Uhan
Foto: SNG Ljubljana/Peter Uhan

Ste utrujeni, a zadovoljni, ali boste tik do premiere še pilili predstavo? (op. govorila sva nekaj dni pred premiero)
Še pilimo. Zadovoljen sem, ker na koncu mislim, da smo vsi v istem čolnu, in sem prepričan, da bomo našli najboljšo obliko predstavo. Ne gre le za besedilo in igralce, temveč tudi za videe, luči in scenografijo, kajti predstava je zelo kompleksna.

V predstavi je v ospredju Miguel, ki se priključi ekipi čistilcev neprimernih vsebin na spletu. Tudi na našem portalu imamo ekipo moderatorjev, katerih delo je branje in urejanje komentarjev pod novicami, ki so včasih izjemno žaljivi, nesramni in neprimerni. Kako ste prišli na idejo?
Skušal sem poiskati metaforo, ki bi pokazala obraz današnje družbe. Kar je bilo zame zanimivo, je bilo, da jih nihče ne pozna, so nevidni, delovne razmere, v katerih po navadi delajo, so zelo slabe. Njihov položaj me spominja na razmere tovarniških delavcev pred sto leti, ko so se začeli boji za delavske pravice. Zame so to zdaj ikonični tovarniški delavci, ki nimajo nobenih pravic, ki nimajo varnega delovnega okolja, vse je tako fleksibilno z delovnim časom na čelu, material, s katerim delajo, pregledovanje teh vsebin lahko hitro privede do duševnih težav. Zame je ikonična podoba posameznik, ki v temi sedi pred računalnikom, ki briše vse grde, nore podobe, ki jih posamezniki izdelajo in objavijo. Briše slabo vest človeštva. So kot angeli, brez njih ne bi bilo meja. Ne gre le za čistilce, temveč za ljudi v peklu človeštva, ki skušajo vrniti upanje in mir.

Zakaj sem izbral to podobo? Ker je bila zame to metaforična podoba polnega kapitalističnega sveta, kjer smo vajeni udobja, nekateri deli družbe pa za to plačujejo zelo visoko ceno. Na eni strani sem želel, da se opomni, da obstajajo ti ljudje, ki delajo za nas, ki čistijo naše sranje, po drugi strani pa je zame metafora, to so ljudje v temi, pred računalnikom, ki so brez pravic. Ko berem o delavcih v Amazonu, ki so brez pravic, rečemo zanje, da so sužnji v 21. stoletju. Ti ljudje, ki jih predstavljamo na odru, predstavljajo zelo depresiven del družbe. Ne le zaradi okoliščin njihove službe, temveč ker so odsev naše družbe. Mi delamo to sranje na spletu. Ne gre le ze zanje, temveč za nas. Mi se moramo očistiti. Zame je bil zelo zanimiv ta psihološki vidik. Ne gre le za pravila, kaj je dovoljeno objaviti in česa ne, temveč v osnovi, zakaj proizvajamo take vsebine, zakaj sploh obstajajo, zakaj je ta temni del v nas, zakaj se delamo lepše, kot dejansko smo.

Foto: SNG Ljubljana/Peter Uhan
Foto: SNG Ljubljana/Peter Uhan

Splet zaradi svoje anonimnosti omogoča zlivanje res najrazličnejših vsebin. Lahko jih čistimo, toda v osnovi je težava v potrebi posameznikov, da jih objavljajo.
Mislim, da so bili ljudje vedno taki, splet je samo olajšal to. Je pa novost anonimnost, lahko širim svoje nore misli in dejanja. Splet je omogočil nevarno orodje, ker lahko vznemirjamo velike množice ljudi. Miselnost spleta je, da se bo nekaj, kar je grozljivo, strašljivo, hitro širilo. Dejansko se bo širilo hitreje kot nekaj lepega. Pred obstankom spleta si lahko nekaj napisal ali naredil, toda tega ni bilo mogoče širiti v takem obsegu, kot to omogoča zdaj splet.

Kar je bilo zame zanimivo, nisem se namreč želel osrediniti na delovanje spleta, so delovne razmere teh ljudi in posledice zanje. Potrebujemo vedno nove ponižujoče službe in opravila. Splet naj bi bil izvrstna inovacija, pa se čedalje bolj kaže, da bo poguben. Človek je narejen tako, da če ima nekaj, kar lahko uporabi, na koncu to uporabi na destruktiven način. Telefon, avto, vse to je v bistvu narejeno kot pozitiven premik, človeku pa na koncu uspe to uporabiti na negativen način. Gre za spiralo, ko so ljudje ranljivejši in bolj dojemljivi tudi za nemoralne predloge. Ta meja se premika.

Drugo vprašanje, s katerim sem se ukvarjal, je vprašanje uspeha. Če naredim nekaj slabega, a je to za neko skupino zelo dobro, sem potem uspešen? Če se ne zavedam moralnih posledic, lahko hitro zdrknem v temo, ko ni meja. Naš protagonist je na začetku odločen, da bo opravljal svoje delo po najboljših močeh. Ko pa vidi toliko grozljivih fotografij, skupaj z grozljivimi delovnimi razmerami, pa skuša potem na koncu le preživeti, moralno pa popolnoma nazaduje. Človek je lahko po hierarhiji vse višje, moralno pa vse nižje. To smo skušali osvetliti. Vse šibkejši smo v poskusih, da bi se upirali. Kaj sploh lahko naredim? To so socialna kriza, pandemija, globalno segrevanje, čedalje več težav je, kako lahko kaj spremenim, le preživeti skušam, potrebujem ogrevanje. Tu moralna vprašanja postajajo vse manj pomembna. Nimamo dovolj ne časa ne energije, da bi se ukvarjali z moralnimi vprašanji.

Kako lahko po vaše naredimo korak nazaj, da bodo moralna vprašanja znova v ospredju naših življenj? Za to se morajo ljudje ozreti vase. Zdi se, da kapitalizem z izjemno krutim tempom spodbuja, da se človek ne ozre vase, temveč le hlasta po zunanjih dražljajih. Radi pravimo, da gledališče nastavlja ogledalo družbi. A kako to širše narediti?
Ne vem, kaj lahko spremeni gledališče. Toda v predstavi so trije trenutki, ko ženska v različnih okoliščinah in različnih odnosih reče: dovolj. Zame je to ključno. Da čutim solidarnost z drugimi. V tem vidim žarek upanja, da je mogoče, a je tvegano, ker tvegaš izgubo, mogoče prijateljev, okolice, udobja. Ne pravim, da smo ljudje izgubili možnost za moralo, toda vse težje je reči ne, ker to lahko pomeni, da se moramo odpovedati udobju. Zdaj je več možnosti za izdajo, za samoizdajo, za oportunizem. Kar gledam na Madžarskem, je, kako se ljudje zlahka prilagodijo slabi politiki, sistematičnemu rasizmu in neenakosti.

Predstava ne prinaša odgovorov, temveč postavlja številna vprašanja. Mislim, da je dobro, da predstava začne debato, ne da jo konča.

Foto: SNG Ljubljana/Peter Uhan
Foto: SNG Ljubljana/Peter Uhan

Prihajate z Madžarskega. Kot sem brala, je bilo tudi dogajanje v vaši domovini povod za pripravo te predstave. Individualizem, ki ga tako pospešuje kapitalizem, je privedel do težavnega družbenega stanja. Vse pravice in svoboščine, ki so bile več desetletij nekaj samoumevnega, so zdaj znova postavljene pod vprašaj.

Obstaja skupnost na Madžarskem, trije milijoni ljudi deli isto razmišljanje. Strinjajo se in imajo zelo močno skupnost, drugi, ki pa niso v tej skupnosti, pa ne najdejo poti do svoje skupnosti, kjer bi delili isto razmišljanje. So posamezne skupine, ki niso povezane, nasproti pa je izredno močno organizirana skupnost, ki ima na svoji strani denar in medije. Danes govorijo o Ukrajini na način, da so Ukrajinci krivi za vojno, ker so nacisti. Nasproti je zelo veliko ljudi, ki razmišlja drugače, a niso povezani in tako se njihov glas ne slši. Na Madžarskem so, kot vidim, lažne resnice realnost, ker prihajajo od javnih medijev. Ljudje so zavedeni, nimajo vpogleda v resničnost. V teh razmerah se lahko hitro povzpneš po hierarhiji, a moraš pozabiti na moralo in vse svoje dvome, ob tem pa znanje in izobrazba nista ključna. Kar se dogaja, je, da lahko to igro igraš v državi z 10 milijoni ljudmi, ne majhnega podjetja. Če si znotraj sistema, imaš uspeh na dosegu roke. Ne morem si predstavljati, da bi se lahko razmere spremenile v manj kot nekaj desetletjih. Zato je v predstavi to podjetje, ki dejansko predstavlja državo, okvir družbe. Pravila so jasna, če jih upoštevaš, se lahko hitro vzpneš, ne smeš pa razmišljati o načelih, ker edino, kar šteje, je denar.

Ali še kaj delate na Madžarskem?
Ne, državo sem zapustil pred štirimi leti, živim v Franciji. Deset let sem skušal delati doma, sodeloval sem z mladimi, na koncu pa sem ugotovil, da ne gre več. Znotraj gledališkega sveta nisem več čutil povezanosti, tudi gledališki svet je razdeljen, na prave in neprave. Kar je noro, ker nikoli nismo gledali nase na tak način. Številni skušajo le preživeti. Sam sem se želel boriti proti sistemu, a je bilo premalo somišljenikov, zato sem se odločili zapustiti domovino. Ne vidim, kako bi se lahko razmere spremenile, ker vlada izkorišča vse krize za utrditev svojega sistema. Mi smo edina država, ki podpira Putina. Kako je to mogoče?! Orban lahko govori, kar želi. Govori, da sta težava Ukrajina in Bruselj, nikoli, da je Rusija. Mislim, da je dejansko kot kralj. Težko si je predstavljati, kakšno moč ima. Nič se ne more zgoditi brez njegovega dovoljenja. Ne moreš biti ravnatelj gledališča, če on ne da zelene luči. Če bi imelo gledališče preveč provokativne predstave, bi ga takoj napadli mediji, ki so pod vladnim nadzorom. Grozljivo je, kar se dogaja v politiki, kulturi, izobraževanju.

Kar sem videl v javnih medijih, je, da imajo veliko denarja, a so čedalje manj profesionalni. Mlade s podeželja so povabili k sodelovanju, a se ne učijo novinarstva, temveč propagande, za kar so dobro plačani. Tu ni nobenega kritičnega pristopa. Kar me izjemno moti, je, da ne gre za politike, temveč za nove generacije mladih, ki zavestno sprejmejo ta sistem, ker so dobro plačani. Pravijo, če tega ne bom jaz storil, bo pač kdo drug. Včasih se zdi vse skupaj kot komedija, a ko vemo, koliko denarja je v ozadju, to stvari postavi v drug vidik. Nihče ne reče: Dovolj je!

Premiera satire Pasji sin