V današnjem času, ko že skoraj vse štejemo med svobodo izražanja, ko menda niso kaznivi niti pozivi k obračunavanju z orožjem na Novi 24, ko skupina anonimnih trolov s Trstenjakove, sestavljena iz raznih Kopriv, ne izbira sredstev in med sabo tekmuje v obrekovanju političnih in drugih nasprotnikov, se kar naprej sprašujemo, zakaj nas lahko nekateri tako ponižujejo, žalijo in nam jemljejo dostojanstvo. Zakaj spoštljivo ne povedo ali napišejo svojega, »edino pravega mnenja«? Da ne bo pomote, asertivna komunikacija je večkrat neznanka tudi za tiste, ki bi jo že zaradi položaja, poklica ali izobrazbe od njih pričakovali. Mislim na razne (tuje) veleposlanike, »pravoverne« novinarje in intelektualce, veliko odgovornost za posledice pa nosijo naši politiki. Verbalni napadi že žal prehajajo tudi v fizične.
Motivi so seveda različni. Lahko so povezani s tendencami po moči – obvladovanju, ustrahovanju in kaznovanju, po vsej piramidi, od ZDA, EU, naših politikov, direktorjev navzdol. Tudi nezakonito nastavljenega generalnega direktorja RTV Slovenija, direktorja televizije, nekaterih urednikov in članov programskega sveta navzdol, temu smo vsak dan priča. Žal v miselnosti oziroma v podzavesti nekaterih še vedno odzvanja, da se (samo) tako doseže zaželeno. Že od nekdaj se grozi nevernikom z večno pogubo; pretepanje in kaznovanje so (za nekatere) vzgojni ukrepi za neubogljive, otroke in žene; vodni topovi, plin in visoke denarne kazni pa za tiste, ki protestirajo proti razgradnji države in demokracije.
Motivi se kažejo tudi v servilnosti do nadrejenih. Nekateri naredijo vse, tudi žalijo in kaznujejo zaradi pričakovanja »nagrade«: v obliki pohvale, dobrega delovnega mesta, položaja in zaslužka ali pa strahu, da bi vse to izgubili. To velja za vse kimavce, za vso piramido« od spodaj navzgor, tja do odgovornih v EU, Natu in ZDA.
Poleg tega je lahko napadanje drugače mislečih tudi »hranjenje« lastnega nadutega ega, v katerem se običajno skrivajo manjvrednostni občutki. Kot recimo pri anonimnih smetarjih po spletu in tudi pri ugrabiteljih nacionalke, ki izrabljajo vedno več oddaj, da žalijo vse po vrsti: Goloba, njegovo vlado, koalicijo, bivša predsednika države, leve intelektualce in ostale. Ravno to je pred nedavnim počel tudi inženir, ki se dela filozofa. Polovico oddaje je oznanjal svoj (?) čuden konstrukt o večvrednosti konservatizma kot temelju človeške civilizacije, ki mu desničarji pripadajo. Nasprotniki z leve pa se po njegovem vračamo v kameno dobo. Zakaj? Ker postavljamo v ospredje »žrtve« in nagovarjamo instinkte ljudi, ki se zrcalijo v naglavnih grehih. To so pohota, napuh, pohlep, na zavisti pa itak sloni ves socializem. Gospod se očitno ne zaveda, da je prihajal v protislovje, in tudi tega ne, da mnogi desničarji naglavne grehe sami skrbno gojijo.
Pri takih »učiteljih« vedno znova pokuka na dan manipulacija, razlika med izgovorjenimi besedami in dejanji. Tako kot je dejstvo, da večina državljanov sovražne komunikacije in žaljivega odnosa ne mara, manipulativno izkoristil Borut Pahor, za njim Anže Logar, zdaj pa je svoj piskrček (beri: boj za obstoj NSi in svojega položaja v njej) pristavil še Matej Tonin. Kot »preblisk« je kar naenkrat iznašel konstruktivnost in sodelovanje. Pa saj demokracija že od nekdaj pomeni sodelovanje in tekmo za najboljšo rešitev za koristi ljudi, čeprav politiki, v glavnem SDS, že skoraj od začetka samostojne države to sprevračajo v spotikanje, žaljenje in maščevanje.
Koliko časa bo vse skupaj še trajalo? Lahko verjamemo, da bo Golobovi vladi, koaliciji in Niki Kovač, ki je sprejela koordinacijo in članstvo v strateškem svetu za preprečevanje sovražnega govora, vsaj malček uspelo s širjenjem »ljubezni« premagati sovraštvo?
Polona Jamnik, Bled