Električni pekel v Kongu: Izkoriščanje delavcev za proizvodnjo baterij

"Napredek je šele takrat, ko so prednosti neke nove tehnologije dostopne vsem," je dejal Henry Ford. Toda ali je trenutna tehnološka revolucija v povezavi z električno mobilnostjo res za vse? Odgovor na to vprašanje utegne pokopati želje in upe okoljevarstvenikov in politikov, saj električna prihodnost žal ne predstavlja zdravila za vse slabo. Nasprotno utegne poudariti težave gospodarstva, ki je osredotočeno na fosilna goriva, ter še dodatno poglobiti socialne in ekonomske razlike med severom in jugom sveta. S tega zornega kota lahko ekološki prehod izstavi zasoljen račun, tako kot se že dogaja v Demokratični republiki Kongo. O tem zelo zgovorno priča poročilo britanske humanitarne organizacije RAID (Rights and Accountability in Development) z naslovom "Pot v propad? Električna vozila in kršitve pravic delavcev v rudnikih industrijskega kobalta v Kongu". Gre za enega od delov črne celine, ki jih pestijo vojne in etnični spopadi v povezavi z ogromnimi rudnimi bogastvi teh dežel: zlato, diamanti, dragi kamni in, predvsem, minerali, ki so postali nepogrešljivi najprej za računalniško revolucijo, nato za revolucijo pametnih telefonov, zdaj pa še za revolucijo električnih avtomobilov. In ravno pospešitev prehoda k mobilnosti z ničelnimi emisijami bi lahko povzročila še dodatno poslabšanje razmer.

PET SPORNIH NAHAJALIŠČ

Najbolj problematičen je kobalt, ki je bistven za izdelavo litij-ionskih baterij in s katerim sta povezani predvsem dve državi. Kar 90 odstotkov vsega kobalta rafinirajo na Kitajskem (z zelo onesnažujočimi industrijskimi postopki), več kot 70 odstotkov pa ga izkopavajo v Kongu, v rudnikih, ki so pravi pekel na zemlji. RAID poroča o grozljivih razmerah, hudi diskriminaciji, ekstremno nizkih plačah, intenzivnem izkoriščanju in hudih kršitvah pravic delavcev v petih rudnikih, v katerih se pridobiva 50 odstotkov vsega kobalta na svetu. Gre za Kamoto Copper Company švicarskega podjetja Glencore, Metalkor (Eurasian Resources Group), Tanke Fungurume Mining (China Molybdenum), Somidez (Nonferrous Metal Mining Company) in Sicomines konzorcija podjetja Gecamines iz Konga in kitajskih investitorjev. Izprašani delavci so izjavili, da so zelo slabo plačani, imajo naporne urnike, so podvrženi poniževanjem, nasilju, diskriminaciji, rasizmu in nevarnim delovnim pogojem, ob tem pa niso deležni niti osnovne zdravstvene oskrbe. Nekateri so povedali, da so jih zmerjali, brcali, klofutali in tepli s palicami. Diskriminacije in zlorabe se dogajajo zlasti v rudnikih v kitajski lasti. Položaj je slabši kot prej. Kitajci pridejo in vsiljujejo svoje standarde in svojo kulturo. Gre za novo kolonizacijo.

Trditve rudarske industrije, po katerih naj bi izkopavanje kobalta v Kongu bilo čisto, trajnostjo in v spoštovanju človekovih pravic, preprosto ne odražajo resničnega stanja, jasno pove predstavnica organizacije RAID Anneke Van Woudenberg. Raziskava kaže, da pridobivanje kobalta, ki je namenjen baterijam za električna vozila, temelji pretežno na sistemu nizkocenovne delovne sile in izkoriščanju tisočerih kongovskih delavcev.

VLOGA PROIZVAJALCEV

Glavni razlog za kršitve je model najemanja zunanjih delavcev (60 % jih zaposlujejo podizvajalci), ki se ga multinacionalke poslužujejo, ker omogoča zmanjševanje stroškov, onemogoča sindikalno zastopanje in omejuje pravno ter socialno odgovornost. In ravno to je najbolj zaskrbljujoče, saj se od rudarskih podjetij zahteva vedno več zagotovil o spoštovanju človekovih pravic v rudarski dejavnosti. Proizvajalci, kot so Ford, Volkswagen in Volvo, so se pridružili iniciativi Responsible Sourcing Blockchain Network. Gre za mrežo, ki je namenjena krepitvi pravic in varstva okolja v rudarskih dobavnih verigah. Toda ravno v Wolfsburgu so pred kratkim poudarili težave pri zagotavljanju sledljivih mineralov, ki omogočajo spoštovanje načel družbene odgovornosti. Poročilo razkriva, da je kobalt iz Konga med drugim namenjen General Motorsu, Renaultu, Tesli, Toyoti in Volkswagnu. In čeprav nihče ne dvomi o njihovem trudu in dobri veri, je zdaj že zelo očitno, da je treba glasneje spregovoriti o trajnosti električne mobilnosti. Pri RAID-u poudarjajo, da reševanje podnebne krize zahteva odločno ravnanje tako industrije kot vlad, da ne bi za to žrtvovali ljudi in planeta. Treba je proizvajati "etične" baterije, zaradi katerih ne bo prihajalo do izkoriščanja delavcev, kršenja človekovih pravic in škode za okolje. Le tako bodo namreč lahko omogočile pravičen prehod, pri katerem se ne bodo ponovile krivice gospodarstva, ki temelji na fosilnih gorivih. Razcvet prodaje električnih avtomobilov bi moral pomagati rešiti prebivalce Konga iz revščine, pove Josue Kashal iz Centre d’Aide Juridico-Judiciare. Toda pričevanja delavcev v rudnikih kobalta žal za zdaj kažejo drugače sliko.

KAM GRE KOBALT:

• 50 % električni avtomobili
• 13 % pametni telefoni, računalniki, potrošniška elektronika
• 11 % superlitine
• 5 % shranjevanje energije
• 21 % drugo