Leta 2014 je novinarju Reporterja takole pojasnil, zakaj se je znašel med registriranimi sodelavci in stalnimi viri nekdanje jugoslovanske komunistične tajne policije. Leta 1956 je iskal poslovne priložnosti v tujini, med drugim je kot izvrsten ribič in poznavalec hodil v Švico lovit in ribarit.
Ko je Švicarjem predstavljal slovenske vode, je med drugim spoznal tedanjega podpredsednika švicarske vlade Huberta Weisberta. Z jugoslovanskega veleposlaništva v Zürichu so ga poklicali, češ ti poznaš švicarsko visoko družbo, zakaj švicarskih turistov ne bi pripeljal v Jugoslavijo.
Uspelo mu je pripraviti vse za prihod 200 Švicarjev na Bled, potem pa je Ivan Maček Matija vse blokiral, češ da Dimnik nima nobenih državljanskih pravic in se ne more pogovarjati v imenu Jugoslavije. Zaradi te zgodbe meni, da je prišel v arhiv Udbe.
Drugi razlog: izvedel je, da so bili trije partijci v Švici pri nekem bankirju, da bi »spravili na varno« 50 milijonov nemških mark, to je imel za krajo državi, zato je kot zavedni državljan zadevo prijavil na veleposlaništvo. Kot je dejal, da so ga zato najbrž zapisali kot sodelavca SDV ali vir zanjo.
Ob tem je Dimnik še zaupal zgodbo, kako so po vojni zaprli njegovega očeta na pobudo Ivana Mačka - Matije, ki je pred vojno na očetovem ribolovnem območju od Ljubljane do Litije kradel ribe. Obsojen je bil na 12 let zapora, ker je »špijuniral za neugotovljeno službo neugotovljene države«, v zaporu je preživel šest let, družini pa so vzeli vse premoženje, vključno z vilo pod Golovcem v Ljubljani, ki jo je oče zgradil pred vojno. Za vrnitev vile se je boril 40 let, družini je bila naposled vrnjena po osamosvojitvi z denacionalizacijo, zdaj je v lasti hčere Diane Dimnik.
Novinarju je tudi pojasnil, zakaj so ob njegovem imenu na udba.net zapisana štiri kazniva dejanja: za leto 1951 kaznivi dejanji tatvine in velike tatvine (za slednjo je bila zagrožena kazen do 12 let strogega zapora), za leto 1962 kaznivo dejanje nedovoljene trgovine in za leto 1966 kaznivo dejanje »kupčevanje z zlatim denarjem in devizami«.
Božo (Božidar) Dimnik je tudi na seznamu sodelavcev SDV v knjigi Romana Leljaka Udba:
Glede prvih dveh kaznivih dejanj je odgovoril, da so po izgonu družine iz vile pod Golovcem to nepremičnino zaplombirali z vsem premoženjem vred. Ker je mati potrebovala denar, je odstranil pečat in vzel, kar je bilo tako ali tako njihovo. Za nedovoljeno trgovino in kupčevanje z devizami pa so ga imeli v postopku, ker je imel pač za tisti čas preveč premoženja in jim je šlo v nos, obravnavala ga je komisija za izvor premoženja, toda na koncu je dokazal, da ni šlo za nič nezakonitega.
Dimnik je sicer vir zanimivih zgodb o svojem življenju: v otroških letih je kot sin direktorja kraljevih lovišč v kraljevini Jugoslaviji spoznal kasnejšega kralja Petra II. Karađorđevića, ribariti je učil Roberta Redforda in Rowana Atkinsona (bolj znanega po vlogi Mr. Beana), gobe je nabiral skupaj s Stanetom Dolancem.
Morda je s temi zgodbami šarmiral tudi prvaka SDS in premierja Janeza Janšo, s katerim je večkrat skupaj igral golf na Mavriciju, se vozil z luksuzno jahto Andreja Marčiča in ga obiskal celo doma v Šentilju pri Velenju, ko je pred fotoaparatom poziral z otroško plastično puško.