HINKO SMREKAR

Ta slovenski umetnik prodal vse knjige, denar pa zapil

Mineva 140 let od rojstva vsestranskega umetnika Hinka Smrekarja. Po izložbah razstavljal karikature.
Fotografija: Hinko Smrekar je narisal izjemno veliko avtoportretov in avtokarikatur. Foto: Narodna galerija
Odpri galerijo
Hinko Smrekar je narisal izjemno veliko avtoportretov in avtokarikatur. Foto: Narodna galerija

V minulem letu je minilo 80 let od smrti Hinka Smrekarja, vsestranskega umetnika, ki je zaznamoval umetnostno, družabno in politično življenje prve polovice 20. stoletja. Letos se bomo spomnili še 140. obletnice njegovega rojstva.

Hinko (Henrik) Smrekar je bil slovenski slikar, risar, grafik in ilustrator, rojen 13. julija 1883 v Ljubljani, umrl pa 1. oktobra 1942 prav tako v Ljubljani. Po potresu 1895 se je njegova hiša zaradi nestabilnosti podrla, družina se je nato večkrat preselila. Nekaj časa so živeli v Kranju, kjer je Hinku leta 1906 umrl oče, ki je tam delal kot postrešček.

Cankarju risal naslovnice

Smrekar je že v gimnaziji dosegel sloves mojstra. Prav tako je bil vesten učenec in se leta 1901 vpisal na pravno fakulteto v Innsbrucku. Leta 1903 so mu diagnosticirali visoko stopnjo nevrastenije, zato je bilo štipendiranje študija prava na Dunaju prekinjeno. Umaknil je prijavnico za državni izpit, prodal vse pravne knjige in izkupiček zapil ter stopil na pot umetnika. Na eni izmed dopisnic se je narisal pri zdravniku, kako leži na bolniški postelji, in poleg dopisal, da se bo dal zamehuriti v kakšen zavod za živčno bolne, ker je hudo nevrasteničen, na drugi dopisnici pa se je narisal, kako drži glavo med knjigami, nebesno bitje, personifikacija državnega izpita, pa stresa nanj cekine.

Ilustracija iz knjige Martin Krpan Foto: Narodna galerija
Ilustracija iz knjige Martin Krpan Foto: Narodna galerija

Na fakulteti za pravo je zdržal štiri semestre, nato je nastopila zanj prelomna točka v življenju, na kateri se je odločil svoje življenje posvetiti umetnosti. Čeprav nikdar ni dokončal akademskega izobraževanja, si je sam pridobil obsežno znanje v različnih humanističnih vedah, poleg tega je bil tudi poliglot.

Leta 1903 je bil ustanovljen umetnostni klub Vesna, h kateremu je pristopil tudi Hinko. Tam je spoznal Ivana Cankarja ter mu izdelal več naslovnic za njegove knjige. Leta 1905 je začel v ljubljanskem humorističnem listu Osa objavljati svoje satirične dovtipne risbe. Tega leta je Smrekar skupaj z Maksimom Gasparijem prvič obiskal umetnostno središče München, kamor se je za krajša in daljša obdobja vračal vse življenje.

Leta 1915 je bil po ovadbi vpoklican k vojakom in kot srbofil aretiran; najprej je bil zaprt v Ljubljani, potem v Avstriji. Od tam je moral še 1915. v Judenburg, kjer so ga potrdili v vojaško službo. Začel je simulirati duševno bolezen in prišel v bolnišnico, aprila 1916 so ga po mučnih preiskavah odpustili kot popolnoma nesposobnega. Za stalno se je vrnil v Ljubljano in zaživel kot svobodni umetnik.

Smrekar je tudi avtor prvega na slovenskih tleh izdanega taroka, t. i. Slovanskega taroka, natisnjenega med letoma 1910−1912. V letih pred in med prvo svetovno vojno njegovo risalo ni počivalo in malo pred koncem vojne je dobil nalogo, kakršne si je dolgo želel: za Novo založbo je ilustriral Levstikovega Martina Krpana.

Nato je spet začel delo in poskusil izdajati svoj lastni šaljivi list Pikapok. Vendar ga je leta 1927 čakala tragedija, umrla mu je mati in ostal je sam. Zaradi nizkih dohodkov se je moral izseliti in trajalo je dve leti, da si je zgradil majhno hišo na Alešovčevi cesti, imenoval jo je vila Kurnik, jo prezidaval in širil, da bi uredil delavnico, kjer je tudi poučeval risanje. Zaradi pomanjkanja naročnikov se je začel posvečati mladinski ilustraciji. Predzadnje njegovo ilustrativno delo so bile njegove risbe, podobe in inicialke za zbirko Sedem Andersenovih pravljic za šegave modrijane in modrijančke.

Ustreljen v Gramozni jami

Kot izrazito svobodoljuben in socialno čuteč narodnjak 1941. ni skrival svojega mišljenja. Javno je razstavljal žgoče satirične risbe, ostre pamflete in karikature po izložbah in jih širil med ljudmi.

Po začetku druge svetovne vojne so ga na uličnem pohodu konec septembra 1942 ujeli fašisti. Smrekar je bil brutalno zasliševan in naglo ustreljen 1. oktobra istega leta v ljubljanski Gramozni jami. Znancev in prijateljev res ni bilo na pogrebu, a drugi dan je bil njegov grob že ves pokrit s cvetjem. V Jutru je Elko Justin objavil svojstven nekrolog svojemu prijatelju: nad siromašno krsto, ki je bila zabita z enim samim tesanim plohom, se zgrinja prelomljena smreka, čez napisni trak z besedo konec pa leži prevrnjena črka R – dokaj umljiv rebus Smrekarjevega imena. V oktobru 1942 je bila novica o smrti objavljena v ilegalnem Slovenskem poročevalcu.

Med slovenskimi umetniki je bil Smrekar nedvomno eden najbolj samosvojih in izvirnih ustvarjalcev, v svojem opusu pa ima tudi največ avtoportretov in avtokarikatur. Do nikogar ni bil prizanesljiv, še najmanj pa do sebe, kar je razvidno ravno iz del, v katerih odkrito in neusmiljeno razgalja svoje šibkosti. Morda je to tudi eden izmed razlogov, da je njegova brezkompromisna kritičnost tako prepričljiva.

Pretresljiva smrt brez sojenja je dokončno razjasnila velik pomen njegove likovne satire, ki je kritično, a tudi s precejšnjo mero pronicljivega humorja komentirala domače in svetovno stanje ter ogrožala aktualno oblast. 

Indija Koromandija Foto: Narodna galerija
Indija Koromandija Foto: Narodna galerija

Slovenski literati Foto: Narodna galerija
Slovenski literati Foto: Narodna galerija

Prijateljeval je z Ivanom Cankarjem.
Prijateljeval je z Ivanom Cankarjem.

Predstavitvene informacije

Komentarji:

Predstavitvene informacije