Iz Jančarjevega romana na grad Strmol
Z gledališko predstavo To noč sem jo videl po istoimenskem romanu Draga Jančarja, ki si jo je v treh mestih ogledalo že okoli 5500 gledalcev, je znova oživela zgodba zakoncev Hribar, graščakov z gradu Strmol. Tam zaradi nje ne zaznavajo povečanega števila obiskovalcev, je pa res, da mnogi med njimi povedo, da bodo Strmol obiskali, ker so prebrali roman. Pri založbi Beletrina, ki je septembra izdala prenovljeno izdajo, pravijo, da se knjiga po vseh teh letih še vedno dobro prodaja. Lani se je med njihovimi najbolje prodajanimi uvrstila na četrto mesto.
Grad Strmol je dobil ime po vitezih Strmolskih v 13. stoletju, dediči zadnjega lastnika, industrialca, bančnika in zbiralca umetnin Rada Hribarja, pa so ga po denacionalizaciji leta 2004 prodali državi. Istega leta je bil razglašen za kulturni spomenik državnega pomena, danes sodi pod okrilje javnega gospodarskega zavoda Protokolarne storitve Republike Slovenije s sedežem na Brdu pri Kranju in je namenjen tudi za protokolarne dogodke.
Med letoma 2010 in 2012 je doživel celovito prenovo; na severnem delu se je deloma začel posedati, nujni sta bili tudi zamenjava napeljav in prenovitev kuhinje za potrebe prihodnje hotelske dejavnosti. Zdaj je urejenih enajst sob, štiri so muzejske, med njimi tudi spalnici Rada in Ksenije Hribar, sedem jih oddajajo kot hotelske, vse pa so opremljene z antikvitetami, s katerimi je še pred vojno grad opremil tretji sin industrialca in politika Dragotina Hribarja ter Evgenije Šumi, naslednice slavne ljubljanske tovarne slaščic.
Grad Strmol je poleg gradu Tuštanj pri Moravčah in gradu Snežnik edini, ki je ohranil predvojno opremo. Kot je leta 2011 v intervjuju povedala izvedenka za spomeniško dediščino Vesna Bučić, tedaj zaposlena v Narodnem muzeju Slovenije, je to posledica srečnega spleta okoliščin. »Ob koncu vojne je prišel Ivan Maček - Matija slučajno na Strmol, in ko je videl, kako dobro je ohranjen in opremljen, se je odločil, da ga bo 'ohranil za nas'. In ga je dal v varstvo. Čisto po naključju je tako ostal,« je dejala. Nova oblast je po vojni grad podržavila. V njem je bil najprej počitniški dom za izvršni svet slovenske vlade, pozneje pa je postal protokolarni objekt v okviru gradu Brdo pri Kranju.
Kot je le mogoče, podoba iz predvojnih let
Pri zadnji prenovi po načrtih arhitekta Aleša Hafnerja so upoštevali izhodišča pristojne konservatorke Nike Leben, da se kar najbolj ohrani podoba, za katero so bili zaslužni Rado Hribar z ženo Ksenijo (bila je vnukinja najbogatejšega Slovenca s preloma stoletja Josipa Gorupa pl. Slavinjskega) ter Radov prijatelj, arhitekt Miha Osolin, ki je vodil predvojno prenovo.
»To, kar lahko vidimo danes, je rezultat tega, da je bil Rado Hribar imeniten naročnik. Bil je velik zbiratelj antikvitet in umetnin, imel je smisel za lepoto in imel je arhitekta, ki mu je znal prisluhniti,« je povedala Lebnova, ki je grad podrobneje predstavila v knjižici Grad Strmol na Gorenjskem. Kot je zapisala, se je arhitekt Osolin šolal na Dunaju, nekaj časa je bil tam asistent pri arhitektu Maksu Fabianiju. Okoli leta 1910 je v Ljubljani načrtoval vrsto posegov, tudi pri vilah v zaledju Tržaške ceste, poleg prenove gradu Strmol pa je bil njegov najbolj odmeven projekt vila na Poljski poti v Radovljici s parkom in baročnimi skulpturami iz radovljiškega parka, ki ga je zasnovala njegova sodelavka, krajinska arhitektka Ilse von Fisherauer.
Park gradu Strmol je uredil eden vodilnih avstrijskih krajinskih arhitektov 20. stoletja Albert Esch, njegov izbor pa po besedah Lebnove kaže predvsem na svetovljanskost naročnika Hribarja. Po njegovih načrtih so uredili ribnik s privezom za čolne – vodo zanj so ujeli in speljali z vzpetine vzhodno od gradu –, na zgornji terasi zasadili geometrijsko oblikovana cvetlična polja s striženimi pušpani, posestvo je premoglo zelenjavni vrt, sadovnjake in hleve, tako da je bilo zelo samooskrbno. Na njem sta bili teniško igrišče in igrišče za golf, Rado Hribar, ki je bil med drugim pilot, prav tako je bila pilotka Ksenija, si je omislil celo pristajalno stezo.
Kot poudarja Saša Jeraj, koordinatorka dogodkov na Strmolu, ki obiskovalce popelje tudi na voden ogled, je bil grad sredi 30. let, ko se je Hribar lotil obnove, star že več kot 500 let in je bil te gotovo potreben. Hribar je z njo na grad pripeljal tehnične izboljšave, vodovod, centralno kurjavo in elektriko. Arhitekt Osolin je prenovo izpeljal ob strokovni pomoči umetnostnega zgodovinarja, pionirja konservatorstva pri nas Franceta Steleta in Radovega svaka, prav tako umetnostnega zgodovinarja Izidorja Cankarja.
Obnovil je zunanjost, grad pa deloma tudi predelal. V centralnem grajskem stolpu je uredil prehod v najvišjo etažo, kjer so uredili zasebni kopalnici lastnikov. »Želel si je ohraniti zgodovinske prvine, ustvaril pa je razkošno hišo in jo opremil z ogromno starinami in umetniškimi deli, ki jih je Rado Hribar kupoval v antikvariatih, na dražbah po Evropi, imel je tudi svoje agente oziroma trgovce, ki so mu priporočili kakšen kos, nekaj kosov in predmetov je prišlo iz samostana v Adergasu, denimo baročna omara iz sredine 18. stoletja, ki je med vrednejšimi kosi. Toda Hribar ni kupoval samo dragih stvari, temveč je vsak kos kupil predvsem z mislijo na to, kam ga bo postavil,« je povzela sogovornica.
Nekaj pohištva oziroma kosov pa je bilo naročenih in izdelanih posebej za Strmol, med drugim Ksenijina spalnica, klavir, glasbena omara z radiem in gramofonom ter oprema Hribarjevega dnevnega salona. Za enega najbolj imenitnih kosov šteje kabinetna omarica, ki spada med tako imenovane augsburške črne omarice in je bila v inventarju Strmola prvič omenjena leta 1746.
Cela vrsta umetniških del
Že Radovi starši so podpirali umetnike, sam je podpiral slikarja Božidarja Jakca, velike podpore je bila deležna tudi Ivana Kobilca, med pogostimi obiskovalci gradu je bil pianist Ivan Noč. Rado Hribar je precej dobro poznal holandsko umetnost, sploh slikarstvo od 16. do 18. stoletja, kupil je tudi nekaj kopij velikih Holandcev, starih toliko kot originali.
»V Zlatem salonu sta izobešena primera kopij Rembrandta in Tiziana, na gradu pa je kar nekaj slik Ksenijinega brata Josipa Gorupa,« je povedala Saša Jeraj. Ko se je na grad vrnila kopija slavne Kobilčine Kofetarice, ki je na Strmolu visela od leta 1937 do 1970, so temu na čast ponudbi za obiskovalce dodali doživetje Kofetkanje na gradu Strmol ter v prodajo uvrstili darilni set skodelic Kofetarica iz Narodne galerije. Sicer pa kavo postrežejo v enem od grajskih porcelanastih kompletov, in kot pravi sogovornica, si to možnost pogosto podarjajo obiskovalci. V tej sezoni naj bi zaživela še Piknik košarica.
»Zanimanje za Strmol se povečuje, za nastanitev v gradu so predvsem turistični boni naredili svoje. Bilo je precej obiskovalcev, ki jih zanimajo gradovi in starine, pa tudi takih, ki so brali Jančarja in so si želeli doživeti grad. Težko je reči, ali je knjiga naredila preskok, res pa ljudje pogosto povedo, da so jo prebrali. Knjiga je na Strmol privabila tudi že nekaj tujcev,« o obiskovalcih pripoveduje sogovornica.
Največ zanimanja vzbuja nagačen krokodil, Ksenijin domači ljubljenec, ki je bival v njenem stanovanju v Ljubljani in se z njo sprehajal po Tivoliju, a kot pravi Jerajeva, nihče ne ve, kje ga je dobila, kako mu je bilo ime in koliko je bil star, ko so ga, potem ko je ugriznil Rada Hribarja, dali preparirati. Sicer pa obiskovalcem predstavljajo predvsem svetlejši del grajske zgodovine, četudi izvedo tudi za tragično usodo zadnjih lastnikov.
Svojci so leta 2000 dosegli razveljavitev partizanske sodbe in rehabilitacijo Rada in Ksenije Hribar, ki so ju januarja 1944 kot narodna izdajalca mučili in umorili pripadniki varnostno-obveščevalne službe. Analiza DNK je pokazala, da so posmrtni ostanki, marca 2015 odkopani v Mačah pri Preddvoru, pripadali zakoncema, oktobra istega leta so ju pokopali v družinskem krogu na ljubljanskih Žalah. Takrat so na Strmolu tudi postavili spomenik. Kot je ob tej priložnosti dejal predsednik republike Borut Pahor, se ob spominu na njuno tragično usodo z obžalovanjem spominjamo vseh žrtev revolucionarnega nasilja.
Sogovornica še omeni, da naj bi v 16. stoletju, ko so bili lastniki protestanti, na gradu Strmol eno noč prespal Primož Trubar, stoletje pozneje pa je bil vrisan v Slavo vojvodine Kranjske, ker je bil lastnik krstni boter Janeza Vajkarda Valvasorja. »Naj opomnim, da imamo v Sloveniji kar dva gradova Strmol. V drugi polovici 13. stoletja se je del družine vitezov Strmolskih preselil na vzhod, v Rogatec, kjer stoji prav tako lepo ohranjen grad,« je sklenila s podatkom, za katerega ve le peščica obiskovalcev.
Nečak Rada Hribarja Peter Hribar, ki je vodil postopek denacionalizacije gradu ter postopek rehabilitacije strica in tete in je bil pravnoformalno zadnji lastnik Strmola, pravi, da je njihova družinska zgodba z gradom Strmol s tem končana. »Zdi se mi najpomembneje, da bo grad, tudi s tem, ko je postal kulturni spomenik državnega pomena, ostal celovita enota in primerno vzdrževan.« Pet dragocenih umetniških del, Kofetarico, gotski kipec sedeče Madone in tri slike evropskih slikarjev, so vključili v stalno zbirko Narodne galerije kot posojilo, galerija ima tudi posestno pravico. Glede romana To noč sem jo videl Peter Hribar pravi, da se je s pisateljem Dragom Jančarjem srečal šele na drugi javni predstavitvi. »Dejal mi je le: Gospod Hribar, to je roman, nič drugega!« Režiserju Janezu Pipanu in celotni igralski zasedbi se je zahvalil z besedami, da kaj tako umetniško močnega slovenski odri še niso videli. Hribar, ki je zakonca spoznaval skozi občasne pripovedi svojega očeta in mame ter je edini od preostale rodbine od 90. let naprej vedel, kje sta bila njegova prednika mučena, ubita in pokopana, je dejal, da sta z ženo po tej »vrhunski predstavi na poti domov ostala brez besed«.
