Počnete toliko različnih stvari. Se kdaj počutite kot razcepljena oseba?
Razcepljena? Ne, doživljam se predvsem kot celotno osebo, vsota vseh teh delov, ki bivajo v meni. Vsi imamo v sebi različne arhetipe, ki morajo razviti svoje potenciale, in če krepimo le enega, drugi nastrada. Če se denimo posvečamo le karieri, je del, ki si želi družine, lačen. Mislim, da se vsi ti deli dopolnjujejo. Vse, kar počnem, počnem stoodstotno.
Niti trideset let še nimate, pa ste že ozavestili in udejanjili vse svoje talente, izpolnili svoje želje, ambicije, medtem ko se nas večina še vedno išče in odkriva svoje poslanstvo.
Uf, mi bo še nerodno. To je precej velikodušen komentar z vaše strani. (smeh) Zelo sem hvaležna, da mi je bilo v življenju dano, da sem lahko izpolnjeno živela od tega, do česar sem čutila strast in česar sem se lotila. Očitno sem si dovolj zaupala, da sem pač skočila v vodo, ko nisem vedela, ali obstaja obala. Verjetno to izhaja iz občutka varnosti, ki sem ga prinesla iz domačega okolja. Da bo vse v redu ne glede na to, kako se bom odločila. Moji so denimo bolj naravoslovci in takšen je tudi moj način razmišljanja, ker sem človek, ki se ukvarja s fenomeni, zanima me, kako male stvari tvorijo celoto. To me je verjetno pognalo v študij filozofije in pozneje v magisterij iz govora, vzporedno sem vpisala še študij psihoterapije. Žene me raziskovanje. Nikoli ne vizualiziram cilja, ampak razmišljam, kakšna pot me osrečuje; cilj se vedno pojavi, ko smo za to zreli. Grem po poti, za katero verjamem, da je prava, tudi če včasih ne vidim dokončnega smisla. Zato se mi nikakor ne zdi, da sem že zaobjela in izživela vse svoje talente. Kot pravi stari rek: talenti so darilo od »boga«, kar naredimo z njimi, pa je naše darilo svetu. Poskušam živeti tako, da je vse, kar počnem, karseda uravnano s tem, kar doživljam kot svoj notranji klic, s katerim lahko najbolj služim svetu. Vedno se iskreno vprašam, kako lahko s tem, kar imam, največ dam soljudem.
Ampak ali ni današnji svet naravnan na egoizem, na vprašanje, kako najbolje posteljem sebi?
Jaz nisem bila tako vzgojena.
Je to vse odvisno od vzgoje?
Ne samo vzgoja, gre za vrednote. Ko vidiš, da neke vrednote prinašajo mir, srečo, izpolnjenost … Kar opažam v družbi in me zmoti, je, da veliko ljudi po družbenih omrežjih kriči in oznanja svojo dobrodelnost, sočutnost … Vrlina je tiha, je ni treba izpostavljati. S svojimi dejanji, obnašanjem – tudi na družbenih omrežjih – kažeš svoj pravi obraz. A če živiš z žarom, privlačiš mrčes – več je luči, več ga je. To sem na lastni koži že velikokrat izkusila, na veliko različnih točkah svoje kariere in tudi osebnega življenja. Ljudje ne želijo, da uporabljaš svoje talente. Večino zmoti, ko vidijo, da nekdo živi izpolnjeno, diha svojo »osebno legendo«. En verz iz mojega prihajajočega pesniškega prvenca to povzame nekako takole: »Ne moti jih, naj bedijo z zaprtimi očmi.« Večina ljudi ne želi videti.
Za ambiciozne ženske, ki ne spadajo v stereotipe pridne punčke, mame in gospodinje, je verjetno še težje?
Točno tako. Kot družba se bojimo močnih žensk. Jaz imam v sebi zelo izrazito ženstvenost in jo imam zelo rada, a hkrati je tukaj arhetip bojevnice, močan občutek, da je treba nekaj narediti, se premakniti, tudi zelo živ. Nič hudega, če pri nekom drugem tega ni, vse to je normalno. Saj ne tekmujemo med sabo, pomembno je, da vsak v polnosti živi, kar je v njem najbolj prisotno. Seveda se pojavijo pritiski name, pa tudi na moje najbližje, v smislu, da se ne vedem »pravilno«. Kot da se vsa družba vmešava v nekoga, ki ima svoj način življenja. Čutimo se poklicane, da hočemo vsem povedati, kako je prav. To je v celotni covidni situaciji še močneje prišlo do izraza, vidi se, kako se je družbena solidarnost sprevrgla v novo polje delitve na cepljene in necepljene.
Ampak v človeški naravi je, da se delimo na »mi in oni«, da potrebujemo nekega nasprotnika?
Seveda je najlažje reči dobro-slabo ali črno-belo. To je izrazito v krščanskem izročilu, saj poznate »iskanje grešnega kozla«? Pa ne samo krščanstvo, tudi nekatere druge religije poznajo to. Jaz osebno ne maram vprašanja, ali verjamem v boga – to je tako intimno vprašanje, da bi nanj težko odgovorila enoznačno. Zagotovo verjamem, kakšne vrste pa je moje verovanje … Je več stopenj vere, najvišja zame ni, da je nekaj prav ali narobe, na koncu je vse zares eno, a to ne izključuje individualnosti. Šele ko živim polno in zares cenim sebe, zmorem tudi pristno ceniti druge. Z delitvami si jemljemo moč, napredek človeštva je v spoštovanju in mirni izmenjavi mnenj, diskutiranju, sodelovanju, povezovanju. Človek se v evoluciji ni izkazal za izjemnega, ker je močan ali hiter, ampak ker je znal sodelovati.
Študirali ste tudi partnersko in družinsko psihoterapijo, kako to?
To sovpada z mojimi raziskovanji, novinarskim delom, študijem človeške psihe prek igre. Vedno me je zanimalo razumevanje drugega, vzvodov in vzgibov, zakaj nas nekaj žene. Igra me je privlačila ne kot poklic, ampak ravno zaradi raziskovanja človeške emocije. Najlepše je, ko lahko s svojimi mislimi in emocijo izraziš neke fenomene, pojave okoli sebe in tako daš ljudem možnost, da razmislijo, reflektirajo. Sem utopist, s ponosom rečem, da tudi naivna, a vedno upam, da lahko s tem razmislekom postanemo boljši ljudje. Če s svojim delom (novinarskim, igralskim, pesniškim itd.) omogočim enemu človeku, da preoblikuje omejujoče vzorce, bom zelo vesela. Hkrati s tem spreminjam tudi sebe.
Oddaja Osebno je torej za vas samo logičen korak naprej?
Zelo ljub korak. Prej sem bila v najbolj neizprosnem delu novinarstva, tako imenovanem »dnevne novice«, pokrivala sem politiko in gospodarstvo, nato vodila informativno oddajo, začela sem na Radiu Študent, tako da je bila kritična misel vedno v meni. Se pa trudim, da ne vključujem osebnega mnenja, lastne agende – največji izziv poklica je, kako biti kritičen, a hkrati ne soditi in trditi, da je nekaj a priori narobe. Tega si ne drznem. Drznem si podvomiti, podati pomisleke, ne pa implicitno reči, da nekdo nima prav. Pri oddaji Osebno gre ravno za to: kako lahko zares razumemo delovanje nekoga na še tako izpostavljeni funkciji, če ne vemo, kako osebno funkcionira – kaj mu pomeni družina, kaj najraje počne, ko ga nihče ne gleda ... To me je gnalo pri razmisleku za oddajo. Včasih je tisto, kar skrivamo, ravno tisto, kar nas najbolj determinira. Veliko manj prepirov in obsojanj na prvo žogo bi bilo, če bi razumeli neko ozadje. To seveda ne zmanjšuje teže dejanj in ne opravičuje moralno spornih odločitev.
Vas ganejo kritike, ki jih je v teh časih ogromno, tudi neutemeljenih, celo žalitev?
Kritike brez argumentov več povedo o človeku, ki jih izreka. Vsi imamo mnenje, a mnenje je najnižja oblika človeškega znanja, je govoril že Platon. Ne, to me ne prizadene. Me pa, ko se posamezniki, za katere mislim, da imajo mnogo bolj celostno razumevanje sveta, izkažejo zelo drugačni, mnogo bolj omejeni in mi poskušajo s svojim mnenjem škodovati poklicno in zasebno. To se mi zdi zavržno.
Ste kot novinarka doživeli kakšne bolj resne grožnje?
Neposrednih groženj ne, so pa bila obdobja, ko se nisem počutila čisto varno. Bili so prekinjeni klici, verbalni napadi, zasledovanje, ki je trajalo nekaj let, dobivala sem slike pištole – sem prijavila policiji, a ker ni bila neposredna grožnja, niso mogli ukrepati. Takrat sem se prvič v življenju počutila nemočno, res me je bilo strah. A kot novinar vedno nosiš glavo na prodaj, ljudje nad tabo znašajo lastne frustracije in travme, tako se sčistijo. Na žalost smo družba, ki govori o miru, a ga ne zna živeti. Za mir moraš biti zrel, da ga lahko sprejmeš.
Mislite, da bomo kdaj naredili korak naprej in živeli v miru?
Upam, jaz v ljudeh vedno želim videti dobro, taka sem po naravi. Predvsem ne znam kuhati zamer. Tudi ko mi je zelo hudo ali je kaj res narobe, hitro presežem neke afekte. Je pa res, da sem veliko delala na sebi, se konkretno ukvarjala s tem, kako živeti bolje, polnejše, kako biti iz dneva v dan bolj doma v svoji koži. Namesto da se dnevno ukvarjamo s tem, kaj je narobe, bi bilo bolje več razmišljati o tem, za kaj smo hvaležni. Misli so neverjetno močne.
V kratkem bo izšla vaša pesniška zbirka Stena srca. Zakaj tak naslov?
Stena daje občutek mrazu, neizprosnosti, srce pa je toplo – toplo in hladno nikoli nista zares ločena, soobstajata, vprašanje je le, katero da več prostora drugemu. Ta moja poezija je po eni strani zelo družbenokritična, po drugi pa obrnjena navznoter, k fenomenom srca in duše. Skozi poezijo spoznam tudi dele sebe, ki sem jih v drugih bolj družbenokritičnih aspektih primorana utišati.
Bi zase rekli, da ste feministka?
Včasih sem to s ponosom rekla, danes pa se je koncept tega, kot se sčasoma zgodi z večino –izmov, za moje dojemanje preveč zlorabil ali pa sem prerasla določena naivna prepričanja. V sebi bi rekla, da sem, a na način, da dopustiš vsem živeti svoje življenje. Kvaliteto ženskega principa vidim v tem, da bolj empatično sočutimo z ljudmi, znamo sobivati, se povezovati, graditi. Naša naravno dana predispozicija, da smo lahko matere, ni le fiziološka, ampak tudi čustvena: razumeti, slišati in se ne bati, da delujemo v skladu s tem.
Mislite, da bomo ženske rešile svet?
Saj ga ves čas rešujemo! (smeh) Čeprav … Svet oziroma nihče od nas ni treba, da je rešen, če si rešen, boš ponavljal isti vzorec, prej ali slej našel isti problem. Dokler ne prečistiš pri sebi, te nihče ne more rešiti, le pogubljaš tiste okoli sebe in iščeš nove igralce za isto igro. Treba je spremeniti igro. Šele potem obstaja možnost (od)rešitve. Upanje mi vzbuja, da poznam ogromno posameznic, ki spreminjajo svet, a vsaka na svoj način. In to je najlepše.
