Če se vrnemo v preteklost, zna biti, da je znanje ljubljanskih koliščarjev omogočilo gradnjo Benetk. Pilotiranje je še danes uvel­javljena tehnika temeljenja na manj nosilnih tleh. Po drugi strani so se družinske hiše v naših krajih še pred manj kot stolet­jem gradile brez temeljev, kot jih poznamo danes. Tiste čase opisuje zanimiv žargonski izraz »zidanje na koprive«.

Uvedba betona v (samo)gradnjo slovenskih družinskih hiš se je začela po drugi svetovni vojni. Prvotni pasovni betonski temelji so bili brez armature, ta je prišla pozneje. Temeljna plošča je nova tehnika temeljenja, ki se je v naši gradbeni praksi začela uveljavljati pred 20 leti in je rešila večje ali manjše težave zaradi kapilarne vlage ali toplotnih mostov v zasutem delu stavbe, s katerimi so se srečevali v vseh drugih stavbah. Zato bo članek bolj obdelal tegobe in rešitve za starejše stavbe, zakonitost temeljnih plošč pa le omenil kot primer dobre prakse, kjer ni treba izumljati izboljšav.

Starost stavbe

Bolj kot leto gradnje je za stanovalce zanimiva tehnološka zastarelost. Ta pa je pri različnih elementih stavbe različna. Zidovi se starajo zelo počasi, okna kar hitro, svetila pa zelo hitro. Za lažje odločanje o naložbi v obnovo je smiselno uporabiti nekaj orodij energetskega svetovanja. Doba vračanja nam pove, v kolikšnem času se bo naložba povrnila s prihranki pri energiji. Pomembno je tudi, da z ukrepi razbremenimo okolje. Pri sanaciji plesni recimo pa sploh ne bi smeli gledati na stroške, saj gre za naše zdravje. Pred končno odločitvijo si izdelamo nekaj scenarijev, saj se pri reševanju vsake težave na stavbi se lahko najdejo od dve do štiri rešitve. Da bi izbrali optimalno, pod drobnogled vzamemo tri cene: ceno naložbe, obratovanja in ceno vzdrževanja. Po koncu tega procesa smo lahko prepričani, da bo odločitev optimalna.

Voda

Voda še za v čevelj ni dobra, kaj šele za temeljni del hiše. Posledice so poškodovanje konstrukcije, lahko tudi zmanjšanje statične stabilnosti. Delovanje vode lahko opazimo na notranjem ometu ali fasadi, po treh posledicah. Značilen bel prah – v žargonu imenovan soliter – pokaže mesta, kjer se voda iz podnožja stavbe izsušuje. To so soli, ki jih voda prinaša na površje. Druga oblika so mehurčki. Pri manjši količini vode se v mehurčke napne oplesk stene, pri večji pa tudi fini omet. To velja za notranje in zunanje (fasadne) omete. Pri veliki količini vode v konstrukciji se začne zunaj – zaradi zmrzovanja – hiter in jasno viden proces razpadanja ometa. Tretja oblika pa je plesen, praviloma na notranji strani zunanjih sten nekako do pol metra visoko od tal. Te tri pojavne oblike so nedvoumen znak, da težave izvirajo iz temeljev. A pozor. Pri temeljih dejansko prihajajo ali hkrati nastopajo tri različne oblike vode. To so zunanja voda, kapilarna vlaga in kondenzna vlaga. Posledice so enake pri vseh treh, reševanje vzrokov pa pri vsaki drugačno.

Zunanja voda, ki je nevarna za stavbo, se pojavlja v dveh oblikah. Površinska je vidna, na stavbo pritiska z vrta, parkirišča, pločnika, ceste, terase ali iz žlebov. Govorimo o padavinski vodi, katere vplive tudi najlaže preprečimo. Odtoki iz žlebov gredo vedno v peskolov, od tam deževnico odpeljemo daleč stran od stavbe v ponikalnico ali kanalizacijo. Teren vrta in dvorišča vedno moduliramo tako, da je površina nagnjena od stavbe proč.

Za del površinske vode, ki pronica v teren, se naredi drenaža. Drenažni sistem je danes sestavni del sodobne novogradnje. Pri obnovi starejše stavbe pa več kot nujen. Sestavljen je iz horizontalne in vertikalne drenaže. Horizontalno naredimo iz enoslojnih perforiranih rebrastih PVC-cevi premera 8–12 cm, ki jih nujno oblečemo v filc. S tem preprečimo mašenje luknjic. Cevi vedno polagamo le v posteljico iz peska z vzdolžnim naklonom najmanj 1 cm na dolžinski meter. Nikoli, ampak res nikoli, ne polagamo drenažne cevi v betonsko muldo, saj s tem onemogočimo normalno prehajanje vode iz cevi v podtalje. Prav tako vanjo ne priključimo vode iz odtokov z dvorišča. Ne pozabimo: drenažna cev je perforirana po obodu. Ker ima horizontalna drenažna cev padec najmanj 1 cm na dolžinski meter, jo vedno začnemo polagati na najvišji točki. Ta pa je najmanj na spodnji strani temelja.

Rakasta rana obnove stavb, marsikdaj pa tudi sodobne gradnje, je vertikalna drenaža. To ni cev, temveč 20–30 cm debel sloj proda ali lomljenca, s kamni premera 5–10 cm. Po višini se začne nad horizontalno drenažno cevjo, zaključi pa na končni višini terena. Nad njim je narejen samo še zaključni zunanji tlak. Naloga tega sloja je, da omogoči vsej vodi, ki bi v terenu pritiskala na stavbo, da »pade« v drenažno cev.

Padavinska voda, ki se je izognila vsem preprekam drenaž in odtokov, gre zaradi naravnih zakonov izenačevanja vedno v smer manjše vlažnosti. Ker je premikanje počasno, jo imenujemo kapilarna vlaga. Dokler se premika horizontalno po terenu, je niti ne opazimo, ko pa se začne pomikati po zidovih v bivalne prostore, je to znak za alarm. V bivalne prostore pride zaradi slabe hidroizolacije pod stenami. Problem je v tem, da se na vlažne stene takoj naseli plesen. To pa je zdravstveni problem stanovalcev. K plesni velikokrat pripomore tudi kondenzirana vlaga. Predpogoj za nastanek sta bivalna (notranja) vlaga in toplotni most. Že kar pravilo je bilo in je še, da izvajalci, projektanti in nadzorniki »pozabijo«, da so temelji sestavni del zgradbe, njihova toplotna izolacija v terenu pa samo podaljšek fasade. V praksi je tako, da napako zdravnika in fasaderja vedno pokrije zemlja.

!!galerija!!

Štirje sistemi za popolno hidroizolacijo starejše hiše

Sistemi, primerni za popolno hidroizolacijo starejše hiše, so vzdolžno podbetoniranje stavbe, spodkopavanje sten korak za korakom, prerezana stena in higrofobna tekočina. Ker sta zadnji dve rešitvi najpogostejši, ju v nadaljevanju podrobno predstavljam.

Pogoj za kakovostno sanacijo starejše hiše je sodelovanje s statikom, ki bo priporočil primerno rešitev. Katero natančno, je odvisno tudi od splošnega stanja stavbe in ciljev, ki jih želimo doseči s sanacijo. Sanacija vlage je dober začetek, ni pa dovolj, saj je treba odpraviti tudi toplotne mostove.

Rezanje zidov

Obiskal sem Andreja Korenča, ki v Logatcu obnavlja več kot 400 let staro domačijo. Kaj ga je vodilo pri odločitvi?

»Ker ne želim, da bi moral za mano vsaj četrt stoletja kdorkoli v tem objektu karkoli od opravljenih posegov in del popravljati, sem se odločil za edino rešitev, ki se lahko karseda približa celoviti, da ne rečem 100-odstotni rešitvi. Nisem videl zdravorazumske rešitve nikjer drugje kot v tem, da celoten objekt, tako obodne kot notranje stene, odrežemo, ločimo od tal ter v celoti pod stene vstavimo ustrezno hidroizolacijo. Nobena od drugih rešitev me ni prepričala. Meni pa je bilo jasno, da če ne preprečim vlagi, da v stene sploh pride, na dolgi rok nisem naredil nič.«

Poseg se izvede tako, da se z diamantno vrvjo, ki jo prek vodilnih kolutov poganja stroj za rezanje kamna z elektromotorjem, izvede dober centimeter debel rez po celotni debeline zidu, v režo se vstavi hidroizolacija v obliki trde, približno milimeter debele plošče, na koncu pa se reža zapolni z betonom, vbrizganim pod tlakom, ki lahko vsebuje tudi hidrofobne in dodatke za raztezanje. Seveda je bil poseg dopolnjen z naslednjim korakom v obliki izdelave armiranega podložnega betona med stenami, ki je osnova za notranji tlak, na katerega je bila nameščena horizontalna hidroizolacija in prek vertikalne ob stenah spojena s prej predstavljeno hidroizolacijo sten. V zaključni fazi bodo vsi posegi zakriti z izdelanimi končnimi tlaki in ometi.

Hidrofobna silikonska tekočina

Strokovnjaki za hidroizolacije naredijo načrt sanacije, zato jih je vedno smiselno prositi za pomoč. V podnožje zidu se tesnilna tekočina vnaša z vlivanjem v izvrtane luknje, da lahko prepoji zid po celotnem prerezu. Sistem je dober in deluje, a reši le en del problema (ustavi dvig talne vlage), ne pa drugega (toplotni most), ki se odpravlja s toplotno izolacijo.

Vzrok – posledica

Reševanja težav na stavbi se vedno lotimo na strani vzroka. Ko je vzrok odpravljen, rešimo tudi posledice. Recimo: toplotno neizolirani temelji povzročajo v bivalnem prostoru kondenzacijo notranje – to je bivalne – vlage. S toplotno izolacijo smo torej odpravili plesen. Kaj pa, če ne gre tako preprosto, če zunaj ne moremo kopati zaradi sosedov ali javne površine? Če se nam zdi taka rešitev časovno in finančno nesprejemljiva? Potem se lotimo problema z druge strani.

Odpravimo posledice, v tem primeru je to kondenzacija vlage. Prisilno prezračevanje ali vsakodnevno prezračevanje skozi okna in zunanja vrata je lahko kar uspešna rešitev. Kompleksnost takih posegov se povečuje z uvedbo novih neznank, to je problemov, ki jih hočemo pri sanaciji rešiti. Primer iz resničnega življenja iz okolice Cerknice. Podedovano hišo je želel mlad par spremeniti v sodobno stavbo. Pri svetovanju smo bili kar usklajeni vse do položaja prezračevanega kanala za sušenje temeljev. Lastnika sta zagovarjala zunanjega, jaz notranjega v kombinaciji s centralnim prezračevalnim sistemom in brez sušilnega ometa. Epiloga še ni.