novice

Predsedniški kandidati – Nataša Pirc Musar: Po filozofskem prepričanju sem liberalka

17.10.2022 | 14:35 | Igor Vidmar

Doktorica pravnih znanosti, odvetnica in nekdanja novinarka Nataša Pirc Musar je že junija kot prva uradno napovedala kandidaturo na letošnjih predsedniških volitvah. Kandidira kot neodvisna kandidatka, s podporo in podpisi volivcev. Rojena je bila leta 1968 v Ljubljani, leta 1992 je diplomirala na Pravni fakulteti in se po koncu študija zaposlila na slovenski nacionalni televiziji, šest let je delala kot novinarka in voditeljica osrednje informativne oddaje TV Dnevnik, naslednjih pet let pa je bila voditeljica osrednje informativne oddaje 24 ur na POP TV.

Svoje novinarsko znanje je dodatno izpopolnjevala pri TV-mreži CNN v Atlanti, v Združenih državah Amerike, kasneje pa je dva semestra študirala na oddelku za medije na univerzi Salford v Manchestru v Veliki Britaniji. Med študijem je bila na praksi na televizijskih postajah BBC, Granada TV, Sky News, Reuter TV in Border TV. Pisala je tudi časopisne članke in delala na različnih radijskih postajah.

Leta 2001 se je zaposlila v gospodarstvu kot vodja službe za korporativno komuniciranje v družbi Aktiva Group, največji zasebni finančni družbi v Sloveniji, v kateri pa zaradi razhajanj v pogledih ni zdržala dolgo. Aprila 2003 se je zaposlila na Vrhovnem sodišču kot direktorica Centra za izobraževanje in informiranje, julija 2004 pa je postala pooblaščenka za dostop do informacij javnega značaja oziroma pol leta pozneje informacijska pooblaščenka in oktobra leta 2009 v okviru te funkcije podpredsednica, leta 2013 pa predsednica skupnega nadzornega organa za Europol. Po koncu mandata informacijske pooblaščenke je šla v odvetniške vode in od tedaj dela v odvetniški družbi Pirc Musar. Leta 2015 je na dunajski pravni fakulteti doktorirala s tezo Kako najti pravo ravnovesje med varstvom osebnih podatkov in dostopom do informacij javnega značaja z uporabo testa interesa javnosti.

Kako razumete predsedniško funkcijo? Predsednik države formalno sicer nima veliko pristojnosti, a vseeno odloča o pomembnih stvareh, tako da njegova funkcija ni tako nepomembna, kot se komu zdi.

Naj za začetek umestim funkcijo predsednika države v našem ustavnem redu. Poznamo dve vrsti demokracije, predsedniško in parlamentarno. V Evropi je najbolj poznana predsedniška demokracija francoska. V Rusiji in Turčiji je predsedniška demokracija precej bolj avtokratska. Parlamentarna demokracija pozna dva načina imenovanja predsednika države. Skoraj pravilo je, da v parlamentarnih demokracijah predsednika države imenujejo kar v parlamentu, v Sloveniji pa predsednika države izbiramo neposredno na volitvah. Ravno ta neposredna izvoljivost predsednika oziroma predsednice republike daje tej funkciji večjo legitimnost, večjo moralno moč. Sama se ne bojim biti moralna avtoriteta, ker se mi zdi, da je glede na zelo malo pristojnosti, ki jih ima predsednik ali predsednica po ustavi in zakonu, treba to neposredno izvoljenost izkoristiti v tem drugem pogledu, biti neka moralna avtoriteta, se oglasiti, kadar je treba, seveda primerno trenutku in vsebini. Največjo dodano vrednost predsedniške funkcije vidim v tem, da se kot neki oče ali mati naroda oglasi, kadar državljanke in državljani ali predsednik ali predsednica začutijo, da je treba pomiriti stvari v nekem odnosu med družbenimi skupinami. Predsednik ali predsednica mora hoditi po terenu. To je gospod Pahor zelo dobro počel. Dodana vrednost tega je, da ko vidiš težave, s katerimi se spoprijemajo ljudje, predvsem marginalne skupine, šibkejši, starejši ali mladi, jih znaš prenesti tistim, ki imajo v izvršilni veji oblasti možnost zadeve popraviti. Predstavljam si, da predsednica lahko kadar koli pokliče kogar koli od političnih deležnikov k sebi, mu pove, da je na terenu opazila to in to, in mu reče: Ali lahko, prosim, popravimo zakon tako, da se to, kar se dogaja, ne bo več dogajalo. Še eno pomembno stvar vidim, ko razmišljam, kaj bi se na tej funkciji dalo storiti. Zadnja leta sem zelo žalostna, ko vidim, kako ob vsakokratni menjavi vlade brezkompromisno menjajo ljudi in nastavljajo nove glede na strankarsko izkaznico. Ne gre le za tiste na najvišjih položajih, ampak se ta pojav zajeda vse nižje in nižje v hierarhiji državne administracije. To je škodljivo, ker se tako strateški projekti ne izpeljejo do konca. Moja želja je, da bi se politika, leva in desna, poenotila pri dolgoročnih strateško pomembnih projektih, ki čakajo Slovenijo in jih je ob vsaki menjavi vlade nesmiselno vsakič na novo začenjati. Gre za štiri stebre. Prvi je zdravstvena reforma. Zadnjih deset let se o njej govori, da je nujno potrebna. Danes imamo 130.000 ljudi brez družinskega zdravnika, 200.000 žensk brez ginekologa. Za zdravstveno reformo že vnaprej vemo, da se je ne da izvesti v štirih letih. Drugi steber je pokojninska reforma. Prebivalstvo se tako kot v vseh državah sveta tudi pri nas stara. Pokojninska reforma je stvar medgeneracijskega sodelovanja. Danes plačujemo za tiste, ki so že v pokoju, tisti, ki prihajajo za nami, bodo plačevali za nas. Tretja stvar, o kateri res veliko razmišljam, so podnebne spremembe in ekosistemi. To ni vezano zgolj na strateške odločitve posamezne države, ampak v prvi vrsti na odločitve najrazvitejših držav, med katere sodi tudi Slovenija. Gre za odločitve, ki jih moramo sprejeti in udejanjiti danes, da bomo ta planet pustili zanamcem v boljšem stanju, kot je danes. Danes se veliko govori o podnebni nevtralnosti. Razvoja si ne znamo predstavljati brez industrijskega razvoja. Vsak industrijski razvoj pa pomeni onesnaževanje. Veliko smo naredili s čistilnimi napravami, pri zmanjšanju ogljičnega odtisa in podobno, a popolnoma se izpustom škodljivih snovi v okolje ne moremo izogniti, ne moremo se vrniti v jame. Podnebna nevtralnost pomeni, da toliko, kolikor izpustimo škodljivih snovi v zrak, tudi nevtraliziramo. Mi smo lahko idealen vzor vsemu svetu. Najprimernejši projekt izvajanja podnebne nevtralnosti je pogozdovanje. 60 odstotkov Slovenije pokriva gozd. Četrta točka je pa varnost, pri čemer ne mislim le obrambe. Podpiram članstvo v Natu, a se moramo poleg obrambne varnosti več pogovarjati tudi o prehranski, energetski in ne nazadnje tudi kibernetski varnosti.

To so dolgoročni projekti. Vendar politika ne deluje dolgoročno, deluje z mislijo na naslednje volitve, kapital pa deluje še bolj kratkoročno, dobiček želi ustvariti takoj, kaj bo s planetom in človeško družbo čez petdeset let, ga ne zanima, razen če to ne prinaša sprotnega dobička.

S tem se ne strinjam. Če sprejmemo to tezo, lahko kar zapremo »štacuno« in nehamo razmišljati o tem, kaj lahko dobrega naredimo za prihodnost.

To je res, ampak kje je težava, da je to tako težko uresničevati?

Je težko, ni pa nemogoče. Obstaja bistvena razlika med politikom in državnikom. Kot ste rekli, politik razmišlja od volitev do volitev, državnik pa deluje tudi za naslednje generacije, ne glede na to, kaj se bo zgodilo na volitvah. Sebe na funkciji predsednice države ne vidim kot političarke, ampak kot državnico.

Vi niste ne neposredno ne posredno povezani z nobeno stranko.

Ne.

Kakšna prednost je to pri kandidiranju, kakšna ob izvolitvi pri opravljanju funkcije predsednika države? Kakšna cokla je lahko strankarska obremenjenost?

Ravno pri predsedniški funkciji je neodvisnost zelo pomemben dejavnik. Nikoli nisem bila v nobeni stranki. Sodim sicer v levo sredino, po filozofskem prepričanju sem liberalka. Tega svojega prepričanja nisem nikoli skrivala. A zdi se mi, da s svojega neodvisnega položaja lažje, tudi tistim, ki politično razmišljajo enako, kdaj povem tudi kaj, česar si ne želijo slišati. Te težave, da nečesa svojim v svoji stranki ne morem narediti, s tem nimam. Ampak na koncu je vse odvisno samo od posameznika, ki takšen položaj zaseda. Biti neodvisen je dobro, a ima tudi minuse. Eden od minusov je predvolilna kampanja, v kateri smo za vse popolnoma sami s svojim štabom in prostovoljci. Kandidat s podporo stranke ima pot pri zbiranju podpisov in organizaciji kampanje bistveno lažjo.

Bi vam koristila podpora katere od političnih strank, ki ne bodo imele svojih kandidatov, ali raje vidite, da ta podpora javno ni izražena?

Biti kandidat stranke ali pa imeti njeno podporo ni isto. Večkrat sem že povedala, da se ne bi branila podpore nobene stranke. Vendar je pač ni. Nič hudega.

Do zdaj smo imeli štiri predsednike, ki so si bili po načinu delovanja in značaju precej različni. Kateri vam je po slogu najbližje, kaj bi dobrega vzeli od vsakega posebej?

Dva nekdanja predsednika sta me podprla in njune podpore sem zelo vesela. Zdi se mi nedostojno, da slovenska družba in še posebej politika ne znata prepoznati vrednosti nekdanjih predsednikov. Če bom postala predsednica, se bom srečala z vsemi tremi še živimi dosedanjimi predsedniki. Nobeden ni tak, da bi lahko rekla, da si želim biti taka kot on. Ampak kombinacija tistega, kar mi je pri vsakem od njih blizu, in znanja, ki ga imam sama, lahko da nekaj dobrega.

En stavek o vsakem izmed njih.

Predsednik Kučan je državo vodil v najtežjih trenutkih slovenskega osamosvajanja. Še danes neizmerno dobro pozna razmere na Balkanu, ima ogromno stikov na zahodnem Balkanu, ki je naš primarni politični poligon, saj ga dobro poznamo, imamo z njim stike in poznamo njihov jezik. Predsednika Drnovška žal ni več. Bil je miren, tiha voda, zelo pragmatičen, natančen, preudaren … Na koncu mi je bil še bolj všeč, ko se je začel zavedati svoje minljivosti in je spoznal, da bi moral iti malce več med ljudi. Tedaj je bil čisto drugačen kot na začetku mandata. Na plan je prišla tudi njegova človeška plat. Danilo Türk je bil nedvomno vrhunski diplomat in Slovenec, ki je zasedal najvišji položaj v kateri mednarodni ustanovi, konkretno v Organizaciji združenih narodov, do zdaj. Na področju mednarodnih odnosov je to človek, ki ogromno ve ne le o Evropi, ampak praktično o vseh kriznih središčih po svetu. Če bi se bil kdaj pripravljen srečati z mano in mi dati vpogled v vse to, bi bila to zame velika dodana vrednost. Gospod Pahor je politik, ki je zasedal vse najvišje položaje v državi. Je edini naš politik, ki je bil evropski poslanec, predsednik državnega zbora, predsednik vlade in predsednik države. Je politik, ki nedvomno zelo dobro obvlada politični parket. Za Slovenijo je naredil marsikaj dobrega. Najslabše pa je izkoristil priložnost, da bi se oglasil, ko bi bilo to potrebno. Ostal je v nekem svojem območju udobja. Morda lahko celo razumem to kot njegovo željo, da bi bil predsednik vseh Slovencev. Vendar nikoli ne moreš biti vsem všeč. Ko izrečeš neko mnenje, bo to vedno nekdo vzel za pozitivno, nekdo drug pa za negativno. Ne bojim se povedati svojega mnenja, se pa kot predsednica nikakor ne bi vpletala v delo vlade, v dnevno politiko. Predsednik mora razmišljati strateško in vladi pomagati priti do nekih konsenzov na področjih, o katerih sem govorila na začetku.

Trenutno vam ankete kažejo zelo dobro, ampak tudi Pogačarju so pred Tourom dobro kazale, pa potem ni zmagal. Kaj pomeni taka podpora tako zgodaj? Nekateri sploh še niso napovedali svoje kandidature ali pa še čakajo, da resno začnejo predvolilno kampanjo.

Jaz sem morala začeti kampanjo tako zgodaj, ker sem šla v to kot popolnoma neodvisna kandidatka. Morala sem biti prva, ker potrebujem več časa. Želela bi si, da bi bil predvolilni boj čist, pošten … Ampak eno so želje, drugo pa je kruta resničnost. Zavedam se, da ne bo preprosto, da se ni še niti dobro začelo, zato me izidi teh anket ne uspavajo. Zagotovo se bodo ti odstotki še zelo spreminjali.

Koga bi volili, če sami ne bi kandidirali?

Ne vem. Iskreno. Verjetno od vseh še nismo videli prave vsebine. Vsekakor pa bi volila nekoga, ki bi bil blizu mojim nazorom, torej nekje z leve sredine.

Pa smo pri delitvi na levo in desno. Zakaj nekoga, ki zagovarja take vrednote, kot so človekove pravice, pravna in socialna država, pravičnost in podobno, označimo za levičarja? Mar niso to univerzalne vrednote?

To tudi mene boli. Vse življenje sem posvetila temeljnim človekovim pravicam in pravni državi. Pri temeljnih človekovih pravicah absolutno ne moremo razmišljati levo ali desno, saj niso leve ali desne. Jih imaš ali pa ti jih vzamejo. Težko sprejmem, ker zagovarjam temeljne človekove pravice, da so te stvar liberalcev ali levice. Ne bi smelo biti tako. Na teh vrednotah sloni Evropska unija. Pojav desnih in tudi levih skrajnežev je v Evropi lahko težava. Vendarle se mi zdi, da moramo politiki in državniki zagovarjati vladavino prava in temeljne človekove pravice. V to iskreno verjamem in od tega ne odstopam.

Članek je bil objavljen v 38. številki Dolenjskega lista 22. septembra 2022

‹ nazaj