Strokovnjak za gospodarsko, predvsem insolvenčno pravo, bo svojo sodniško kariero, ki traja že od leta 1985, zaključil na najvišjem položaju v sodstvu. Sredi februarja, ob otvoritvi sodnega leta, bo vodenje vrhovnega sodišča prevzel od Damijana Florjančiča. V preteklosti se je večkrat potegoval za najvišje funkcije v slovenskem in mednarodnem sodstvu (med drugim je kandidiral za ustavnega sodnika in sodnika evropskega sodišča za človekove pravice), vendar pri tem ni bil uspešen.
Ko pri svoji prvi kandidaturi za predsednika vrhovnega sodišča ni dobil podpore kolegov, je izpostavil, da se je nekaterim za to funkcijo zdel premlad, da je koga morda zmotil tudi njegov priimek, prav tako pa ni bila dobro sprejeta njegova ideja sistema pričakovanega obsega dela sodišč. Verjetno mu pri priljubljenosti prav tako ni koristilo, da je po slogu »malo drugačen«, kot ga je opisal nekdanji vrhovni sodnik Vasilij Polič. Velja namreč za človeka, ki je zelo neposreden. Ki ne ovinkari, ni diplomatski, svoje mnenje pa – ne glede na to, kdo je na drugi strani – pove v obraz. Kar nekateri spoštujejo, druge pa odbija.
Čeprav se zaveda, da se bo kot predsednik vrhovnega sodišča vendarle moral odzivati bolj taktno, je v strateškem programu zapisal, da se mora sodstvo »odzvati na posplošeno, neargumentirano, razdiralno in politično motivirano kritiko sodstva, na strokovno omalovaževanje in osebno diskreditiranje sodnikov, pri čemer pa se mora izogibati vpletanju v dnevnopolitične razprave«.
Zavrnil lex Agrokor
Dr. Miodrag Đorđević je ves čas svoje kariere sodil na gospodarskem področju, na področju stečajnega prava pa je doktoriral s temo »Izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika (pravne osebe)«. Sodeloval je tudi pri pisanju zakonodaje, ena najpomembnejših in bržkone tudi najzahtevnejših sodniških odločitev, pri kateri je imel ključno vlogo kot sodnik poročevalec, pa je bila sodba vrhovnega sodišča v zadevi Agrokor. Vrhovno sodišče je leta 2018 potrdilo sklep ljubljanskega okrožnega sodišča, ki je zavrnilo veljavnost hrvaškega zakona o Agrokorju v Sloveniji. Hrvaška vlada je s sprejetim zakonom poskušala obvarovati Agrokor pred stečajem, tudi s prepovedjo vlaganja izvršb. Vrhovno sodišče pa je dokončno odločilo, da zakon o Agrokorju v Sloveniji ne velja, saj bi bilo mogoče priznati le takšen tuji postopek, ki bi ustrezal temeljnim pravnim načelom insolvenčnih postopkov po slovenski zakonodaji. Postopek, kot ga je predlagal Agrokor, bi bil po mnenju vrhovnih sodnikov v interesu države, ne pa zaščite upnikov, saj jim ne bi zagotovil enake obravnave in enakega poplačila. Odločitev vrhovnega sodišča je pomenila zeleno luč za izvršbe zoper Agrokor v Sloveniji.
Imenovanju Đorđevića za predsednika vrhovnega sodišča so v državnem zboru najglasneje nasprotovali poslanci SDS, ista stranka pa ga je prek medijev, ki jih obvladuje, napadala – tudi na osebni ravni – že dlje časa. Po zaslugi SDS se je v državnem zboru pred leti za dlje časa zavleklo njegovo imenovanje za podpredsednika vrhovnega sodišča. Čeprav mu ne morejo očitati ničesar oprijemljivo spornega, je pričakovati, da bo največja opozicijska stranka Đorđevića v javnosti prikazovala kot obraz »krivosodja«. Vsaj če sklepamo po popotnici, ki so mu jo poslanci SDS tudi tokrat namenili v postopku imenovanja v državnem zboru.
K temu je bržkone pripomoglo tudi, da je Đorđević kot podpredsednik vrhovnega sodišča izrekel suspenz ljubljanskemu okrožnemu sodniku in ljubljencu SDS Zvjezdanu Radonjiću, ki se je znašel v disciplinskem postopku, nazadnje pa se je sam poslovil od sodniške toge. Đorđević je skupaj s Florjančičem podal tudi pobudo na etično komisijo pri sodnem svetu in jo pozval, naj se opredeli do izjav vrhovnega sodnika Jana Zobca, ki je v enem izmed intervjujev problematiziral izobrazbo vrhovnega sodnika Branka Masleše. Lažna afera Diploma se je izkazala za povsem izmišljeno, etična komisija pa je ocenila, da je Zobec kršil dve načeli kodeksa sodniške etike, ki se nanašata na odnos sodnikov do sodelavcev in strank ter varovanje ugleda sodstva.
Med belo stavko v prvi liniji
Novoimenovani predsednik vrhovnega sodišča je bil v preteklosti dejaven tudi na mednarodnem področju. Pred dvajsetimi leti se je kot štipendist Fulbrightovega sklada izobraževal v Nashvillu v ZDA in je med drugim ustanovni član združenja International Insolvency Institute. Med letoma 2007 in 2011 je bil predstavnik Slovenije v delovni skupini za insolvenčno pravo, ki je delovala v okviru komisije za mednarodno trgovinsko pravo pri Združenih narodih, pred sedmimi leti pa je kot strokovnjak za insolvenčno pravo sodeloval pri projektu EU v Makedoniji. Pet let je bil na seznamu namestnikov slovenskega sodnika na evropskem sodišču za človekove pravice.
Leta 2008 je bil eden izmed bolj izpostavljenih sodnikov, ki so zahtevali višje plače, in bil član stavkovnega odbora, ko so sodniki izvedli belo stavko in se striktno držali norm. Bil je tudi eden izmed 400 pravosodnih funkcionarjev, ki so tedaj sprožili tožbo proti državi. Nazadnje so si izborili višje plače z dvigom plačnih razredov, odpovedali pa so se praktično vsem dodatkom.
Sodstvo se je pred primerljivim vreliščem znašlo tudi jeseni, potem ko so se v Ljubljani srečali najvišji predstavniki treh vej oblasti, po sestanku pa je predsednik vrhovnega sodišča Florjančič predsednikom sodišč poslal pismo, v katerem je izrazil svoje razočaranje, da se bo vlada s sodniškimi plačami ukvarjala šele v sklopu reforme plačnega sistema. Na delovnem kosilu je bil prisoten tudi Đorđević, ki naj bi skupaj s Florjančičem vztrajal pri konkretnih vsebinah, medtem ko naj bi predsednik vlade Robert Golob srečanje razumel predvsem kot spoznavni sestanek. Vzdušje, kljub prijetnemu ambientu vile Podrožnik, menda ni bilo idilično.
Kasneje se je dinamika med vpletenimi umirila, Golob pa je sodnike vmes razveselil tudi z napovedjo 600 evrov mesečnega dodatka. Tudi Đorđević je bil nazadnje v državnem zboru gladko imenovan za predsednika vrhovnega sodišča, čeprav je bila njegova kandidatura (in čeprav je bil edini kandidat) pred tem precej bolj ogrožena, kot je kdor koli od vpletenih kdaj javno priznal.
