Da dnevno doživljajo pritiske nadrejenih, preverjanje izrečenega in neizrečenega, prikrite grožnje, napovedi kazni, pripovedujejo zaposleni v informativnem programu. Gledalci zaznavamo njihove stiske. Znano je, da vsako nasilje uničuje žrtve, zastruplja klimo in hromi kolektiv. Vodstvo RTVS želi očitno prav to, ohromiti kolektiv in pokoriti večino. Ker oni lahko in zmorejo. Saj, kot pravi pesnik Esad Babačić, »so običajno ravno slabi tisti, ki znajo najbolje igrati. In veste zakaj? Zato, ker ne pokažejo čustev, oziroma ravnajo z njimi karseda ekonomično.«
Da sta Grah Whatmough in Urbanija mojstra obrti, jima je pač treba priznati. Urbanija je celo naravni talent. Na Ukomu je prikazal, kako je treba ravnati z neuravnoteženimi novinarji. Nikoli ne bom pozabila glasu novinarke Nataše Štefe, ko se je po objavi njegovih prvih »analiz« v oddaji na Valu 202 spraševala, koliko časa bo še imela službo.
Da so njegova skrpucala novinarji doživljali kot pritisk in psihično nasilje, generalnega direktorja pač ne briga. On ga je sprevrženo ustoličil. Urbanijo pa briga še manj. On zgolj deluje. Filozofinja Hannah Arendt je v 60. letih 20. stoletja opisovala banalnost zla in se vprašala, ali je zlo radikalno ali pa preprosto pomanjkanje razmišljanja, tendenca navadnih ljudi, da upoštevajo ukaze in se podrejajo masovnemu mnenju in mišljenju, brez kritičnega mišljenja o posledicah svojih dejanj ali njihovi odsotnosti.
V pričevanjih bivših direktorjev RTV Slovenija, urednikov, novinarjev je mogoče prebrati, da se je politika tudi po osamosvojitvi vedno vpletala v delovanje RTV. Včasih bolj, drugič manj očitno. Nikoli doslej pa tako odkrito in brezsramno kot v zadnjih mesecih. Žal tudi zelo uspešno. Žalujem za ukinjenimi oddajami in za »ukinjenimi« voditelji. Dobri menedžerji ne bi nikoli ukinjali tržnih znamk, kot so oddaje Studio City, Globus, Točka preloma, Politično s Tanjo Gobec. Dobri menedžerji ne bi odslavljali vrhunskih voditeljev in jih nadomeščali z neizkušenimi ali slabimi. Dobri menedžerji gradijo, ne uničujejo. No, saj tudi aktualno vodstvo RTV Slovenija gradi. Ob vzorni asistenci »kot en mož« delujočih programskih svetnikov RTV Slovenija gradi televizijo po meri »naše« resnice. Kot je napovedal strojevodja Kmetič: »Dvema, trem je treba dati odpoved, pa bo mir.«
Esad Babačić resignirano ugotavlja v svojih razmišljanjih: »Najhuje je to, da je banalnost zla absolutno zmagala, z njo pa vsi tisti, ki jim takšno stanje ustreza.« Vladajoči zaenkrat prave rešitve nimajo. Gledalci pa jo imamo vedno: pritisniti tipko na daljincu. Vedno pogosteje se jo tudi poslužujem. Ob tem pa me (zaenkrat še) boli srce.
Magda Plementaš Lombar, Kranj
