Eksperiment Fehring ali kako bomo živeli jutri
V občini Fehring na jugovzhodu avstrijske Štajerske, le približno deset kilometrov od slovensko-italijansko-avstrijske tromeje, je Hadikova vojašnica, zgrajena leta 1960. Njena zunanjost in notranjost spominjata na objekte JLA v nekdanji Jugoslaviji. V vojašnici v Fehringu ni več vojakov motorizirane izvidniške čete kopenske vojske, ampak v njej domuje stanovanjska skupnost, imenovana Cambium: spodbuja skupno življenje, ki temelji na solidarnosti in ekologiji.
Cambium je eksperimentalni kažipot za možne načine bivanja v prihodnosti. »Kako bomo živeli jutri?« je najpomembnejše vprašanje, na katero je poskusila odgovoriti večletna Mednarodna gradbena razstava na Dunaju (IBA Wien 2022), njen finale pa bo to poletje in jesen. Cambium je eden redkih projektov te razstave, ki ni vezan na metropolo.
Nekdanja Hadikova vojašnica je v občini Fehring, zunaj istoimenskega mesta s približno 7200 prebivalci v dolini reke Rabe. Ob vhodu v kompleks je veliko parkirišče s starimi tovornjaki in tanki, obkroženo z nekdanjimi hangarji za vojaška vozila in drugimi stavbami, zdaj delavnicami Cambiuma, ter skupnimi rekreacijskimi objekti. V enem izmed njih vidimo mizo za biljard, velik bar, nekaj glasbil ... Nekatere stene so prekrite z grafiti. Zunaj hangarjev so lesene prikolice, stanovanjske »depandanse« prebivalcev Cambiuma.
Primer množičnega investiranja
Rafaela Walter Bachmann in Christian Loy iz Cambiuma pojasnjujeta, da v skupnosti živi 65 ljudi, starih od nekaj mesecev do 80 let. V nekdanjo vojašnico, ki je bila leta 2015 začasni sprejemni center za begunce, so se leta 2017 vselili novi najemniki in jo poimenovali Cambium. Dve leti pozneje so se v Cambiumu odločili za nakup stavb in celotnega kompleksa s površino 16 hektarov, ki je postal primer zelo uspešnega projekta množičnega investiranja (ang. crowdfunding), v katerem je sodelovalo več kot dvesto vlagateljev.
Najpomembnejši cilj Cambiuma je živeti po načelih solidarnosti, z varčevanjem in recikliranjem naravnih virov. Rafaela Walter Bachmann pravi, da je pobudo za vzpostavitev skupnosti dalo štajersko združenje LiG (kar je okrajšava za nemško ime »Leben in Gemeinschaft«, to pomeni Življenje v skupnosti), ki se je nato pridružilo raziskovalni skupini Cambium z Dunaja, nastali v enoletni raziskavi načinov uspešnega življenja v skupnosti.
V kleti glavne stavbe nekdanje vojašnice je kuhinja. Tu kuhajo vsak dan, dvakrat in za vse prebivalce Cambiuma, pojasnjuje Christian Loy. »Hrana je večinoma vegetarijanska, mesa nam ni uspelo povsem izločiti z jedilnika. Mesne jedi pripravljamo dvakrat na mesec.« V prvem in drugem nadstropju vojašnice je 80 metrov dolg hodnik, okoli katerega so bile nekoč razporejene spalnice za vojake, zdaj so to stanovanjske enote. Sobe merijo 22 oziroma 44 kvadratnih metrov. Velja standard, da ima vsak najemnik, ki je šoloobvezen ali starejši od šest let, lastno 22 kvadratnih metrov veliko sobo.
Stanovanja imajo vodo, nimajo pa kopalnice in stranišča. Ti so skupni za več gospodinjstev. Nekateri stanovalci so sobe povezali, je pa tudi nekaj parov, katerih sobi nista druga zraven druge. Na vprašanje, koliko stane stanovanje v Cambiumu, Christian Loy pravi: »Skupna cena, torej stanovanje z vsemi komunalnimi stroški in hrano, je 750 evrov na mesec na odraslo osebo. Tisti, ki živijo sami, plačajo 750 evrov. Družina z dvema mladoletnima otrokoma plača 1500 evrov.«
Na posestvu je veliko dvorišče z odprtim odrom, urejena sta vrt in rastlinjak za zelenjavo. V glavni stavbi so skupni prostor s knjižnico, dve seminarski sobi, soba za goste, otroška igralnica, savna ter prodajalna oziroma soba za medsebojno izmenjavo oblačil in drugih potrebščin stanovalcev. Delavnice v hangarjih uporabljajo prebivalci in lokalna podjetja. Vsak odrasli prebivalec Cambiuma naj bi v skupnih delovnih aktivnostih sodeloval deset ur na teden. »Nekateri delajo več, drugi precej manj, vendar nikogar ne silimo k izpolnjevanju te norme,« pravi Rafaela. Stanovanjska skupnost ima sestanek najmanj enkrat na teden.
Ernst Heuberger je eden od dveh odbornikov občinske skupščine Fehringa iz stranke Zelenih. V občini ima absolutno večino vladajoča Ljudska stranka (ÖVP). Heuberger pove, da na začetku niso bili ravno navdušeni nad projektom, a pozneje tudi ne dolgo skeptični. Zdaj ga župan in velika večina občinskih odbornikov močno podpira, poudarja Heuberger.
Recikliranje odpadne vode in odpadkov
Cambium je tudi ena od predstavitvenih lokacij projekta Houseful, ki ga v okviru programa Horizon 2000 podpira tudi evropska komisija. Cilj je dokazati smiselnost decentraliziranih krožnih tokov. Marco Hartl iz dunajskega svetovalnega podjetja Alchemia-nova, specializiranega za krožno uporabo virov, nam pojasnjuje, da se odpadne vode iz tušev, sanitarij in kuhinje Cambiuma zbirajo v posebnem jašku s štirimi prekati.
Trde snovi se večinoma usedejo na dno, voda s površine, v kateri teh snovi ni, pa je napeljana v zimski vrt, kjer jo prečistijo rastline. To poteka obratno kot v vertikalnem vrtu, ki ga je prav tako razvila Alchemia-nova. Tako prečiščena voda se uporablja za zalivanje in dognojevanje rastlin v Cambiumu, tako v zimskem kot na zunanjem vrtu. Vodo je mogoče uporabiti tudi za splakovanje straniščnih školjk, pravi Hartl. Zrak v zimskem vrtu se čisti skozi posebne filtre, ki so vgrajeni v tla in porabijo manj energije kot navadni.
Zimski vrt je ogrevan na biomaso. Toplotna energija nastaja v procesu kompostiranja biomase. Pri tem nastaja humus, okoli 75 kubičnih metrov na leto, ki je primeren za kmetijstvo. Odloženo trdo snov iz greznice Cambiuma odstranjujejo enkrat ali dvakrat na leto. Prenesejo jo v poseben bazen, kjer na koncu procesa nastane približno štiri kubične metre humusa na leto.
V krožni tok gredo tudi odpadki iz kuhinje. Cambium ima domačo napravo za proizvodnjo bioplina. Približno 600 litrov bioplina na dan v Cambiumu porabijo za kuhanje, ostanke fermentacije (približno deset litrov na dan) pa kot gnojilo. Hišno napravo za bioplin je izdelalo izraelsko podjetje, pove Hartl. Ker ima Avstrija stroge predpise o varnosti takih naprav, so jo morali prilagoditi avstrijski zakonodaji. Zdaj je prva tovrstna v državi.
