O devicah in gospodi, ki nadzoruje rojstva

Najbolj sprejemljiva razmišljanja o ženski seksualnosti so povezana z njeno čistostjo in popolno nevednostjo, ki naj jo ženska izraža o svojem telesu in užitku. Z zavezo deviškosti se zdijo pomembno povezane tudi vse ostale vloge, ki so v življenju 'prave, zdrave' ženske sicer gotovo najbolj pomembne: vloga matere in žene. Medtem ko nikogar ne skrbi število spolnih partnerk v življenju nekega moškega, ki najbrž samo išče pravo, divja in se zabava, v tem svetu, ki se za navdih pri reševanju izzivov preveč obrača v preteklost, na drugi strani buhti spletni trg himenoplastike (povrnitve nedolžnosti oziroma obnove himena), prodaje umetne lažne krvi in celo vaginalne razstrupitve, ki je trend, na katerega prisegajo največje vzornice mladih deklet tega sveta – hollywoodske vplivnostne zvezdice. 

Za koga že je treba mazati kri po rjuhi prve poročne noči in posegati po himenoplastiki? Zakaj nočemo razumeti statistike, ki pravi, da šele vsaka druga ženska ob prvem spolnem odnosu zakrvavi? In kaj ima to skupnega z žensko seksualnostjo? Nič, podobno kot nima devištvo nič skupnega z anatomijo – himen je namreč kožna guba in ne membrana! Zakaj nočemo slišati znanstvenikov in znanstvenic, ki poskušajo presekati seksizem tudi v procesih ustvarjanja vednosti, in opozarjajo na dejstvo, da je test deviškosti v vsakem primeru nemogoče izvesti in da zato služi zgolj nadzorovanju žensk ter poskusom sramotenja njihovih seksualnih izkušenj? Z ustnicami, ki so poimenovane sramne; s penetracijo, ki naj bi predrla kožico, ki jo imenujemo deviška (čeprav v resnici ni kožica, ki bi jo lahko predrli), najbrž ne označujemo spolnega odnosa, v katerem lahko enako uživajo in spolno moč izžarevajo tudi ženske.

V državi, ki velja za najbolj znano izvoznico demokracije na svetu in ki se je že večkrat izkazala kot narekovalka takšnih in drugačnih trendov, so v zadnjih desetletjih čedalje bolj obiskane obredne proslave, kjer se kar med očeti in hčerami sklepajo obljube o devištvu mladih deklic. Je naključje, da se v tej isti državi zadnje tedne srečujejo še z ostalimi epizodami, ki so včasih živele zgolj na straneh Dekline zgodbe? Splav je čez noč zaradi zveznih držav, ki so imele zakone za popolno prepoved abortusa nestrpno spravljene v predalu, postal onemogočen za 36 milijonov žensk, tudi za dekleta in ženske, ki so žrtve posilstva, ali za ženske, ki jim med nosečnostjo plod odmre. Ženske morajo rojevati mrtve zarodke in čakati, da njihovo zdravstveno stanje postane dovolj ogroženo, da jim zdravniki pomagajo. Manjšina, ki odloča o vseh, je pač prepričana, da bi se tudi proti nezaželenim nosečnostim bilo najbolje boriti kar s čistostjo, podobno kot naj bi, zato da bi se izognile spolnemu nadlegovanju in nasilju, ženske moškim pomagale tako, da jih s svojim videzom nikakor ne bi izzivale in s tem spravile na pota kaznivih dejanj. Tudi oblačiti se da, očitno, čisto.

Zakaj nas morajo vznemirjati novice iz obljubljene Amerike? Ker so pred ZDA samo še na Poljskem temeljno pravico žensk v zadnjih letih omejevali, namesto da bi jo širili. Od 195 držav sveta je splav prepovedan v 24 državah, ampak kar dvakrat toliko držav je v zadnjih dveh desetletjih pravico do splava oziroma njegovo dostopnost olajšalo. Vznemirjamo se lahko zato, ker popolno prepoved splava, po Gallupovih anketah, podpira zgolj 10 odstotkov Američanov in Američank in ker zgolj 25 odstotkov ljudi izraža veliko zaupanje v delo vrhovnega sodišča. Ker svoboda mora pomeniti, da je pravica odločitve za otroka enako pomembna kot pravica, da se za otroka ne odločiš. Ker je neprijetno živeti v svetu, ki ženskam pošilja takšna sporočila – jim odreka moč odločanja in razsojanja in jih navdaja s skrbjo, kaj bo naslednje: prepoved ločitev, nekaznovanje nasilja? Ker je nevzdržno, da o pravicah žensk odloča tiranija trmaste, glasne in šovinistične manjšine!