Zgodovina mesta Kočevje, danes gospodarskega, upravnega, cerkvenega, izobraževalnega in kulturnega središča največje slovenske občine, se je začela pisati v 14. stoletju. Takrat so grofje Ortenburški na neposeljeno in neobdelano območje današnje Kočevske naselili nemške kmete iz zahodne Koroške in Tirolske. Kočevski Nemci so se preživljali kot kmetje, pozneje tudi kot krošnjarji.
»Območje se je razvijalo in Kočevje je sčasoma prevzemalo vlogo prejšnjega regijskega središča, Ribnice, sicer pražupnije, ki se v pisnih virih prvič omenja že konec 11. stoletja, medtem ko se Kočevje kot urbana naselbina prvič omenja leta 1936 z nemškim imenom Gotsche,« o začetkih Kočevja pripoveduje Ivan Kordiš, avtor razstave Kotschew – Gottschee – Kočevje, 550 let mestnih pravic.
Kočevje postane mesto
Leta 1471 je habsburški cesar Friderik III. zaradi turških vpadov pet naselbin na tedanjem Kranjskem, med drugim tudi Kočevje, povzdignil v mesto. »S tem je Kočevje dobilo pravico do obzidja, torej ga je ustanovil iz strateških, obrambnih razlogov,« dodaja Kordiš. Mesto je dobilo tudi svoj pečat, grb, pravico do mestnega sodnika.
Medtem je Kočevje po izumrtju Ortenburžanov v skladu z dedno pogodbo iz leta 1377 prešlo v roke celjskih grofov, ki so si na hribu nad kočevskim trgom zgradili rezidenco Fridrihštajn, tam je bilo nato tudi središče kočevske posesti. Grad, od katerega so danes ostale le še ruševine, je (bil) najvišje ležeč slovenski grad pa tudi prizorišče tragične srednjeveške romance med Friderikom Celjskim in Veroniko Deseniško. Po smrti zadnjega celjskega grofa Ulrika II. leta 1456 so Celjane v Kočevju, ki je takrat v gospodarskem pogledu že prekašalo sosednjo Ribnico in postalo tudi središče regije, nasledili Habsburžani.
Pisni viri kažejo, da so kočevski tržani sredi 15. stoletja že »živahno trgovali s pristaniščem na Reki«, leta 1492 pa jim je cesar dovolil še prosto trgovanje z domačimi izdelki. »To je bil tako imenovan krošnjarski patent, katerega tradicijo danes nadaljujejo Ribničani,« dodaja Kordiš.
Prvo v celoti elektrificirano mesto v Sloveniji
Leta 1667 je cesar Leopold I. mesto Kočevje podaril grofu in deželnemu glavarju Volfu Engelbertu Auerspergu. Po njegovi smrti leta 1673 ga je nasledil brat Janez Vajkard Auersperg in že naslednje leto začel sredi mesta (kjer je danes blagovnica Nama) graditi dvonadstropni grad. Po tlorisu, sicer v manjšem obsegu, je spominjal na knežji dvorec v Ljubljani, ki ga je zgradil Volf Engelbert Auersperg. Auerspergi so bili s Kočevjem tesno povezani celih 300 let, vse do konca druge svetovne vojne.
Ker se je mesto razvilo znotraj okljuka reke Rinže, do preloma 18. in 19. stoletja pa ga je od strani varoval še umetni prekop, se ni moglo širiti. V začetku 19. stoletja je tako Kočevje štelo komaj 96 hiš. Na prehodu iz 19. v 20. stoletje, v času županovanja Aloisa Loya, pa je mesto doseglo velike spremembe. »Mesto je dobilo železnico, prvo sececijsko stavbo, zdravo pitno vodo in postalo prvo v celoti elektrificirano mesto v Sloveniji. Zgradili so tudi novo mestno cerkev. Kočevje je takrat doseglo svoj vrhunec in hkrati svoj labodji spev,« pravi Kordiš.
Kar 22-krat bombardirano
Toda burni dogodki 20. stoletja mestu niso prizanašali. »Od leta 1941 do 1943 je bila v gradu italijanska posadka, po italijanski kapitulaciji je bilo mesto skoraj dva meseca spet svobodno, tu so delovale razne partizanske ustanove, tiskarna, bolnišnica, tu je zasedal zbor odposlancev slovenskega naroda. Konec oktobra 1943 so mesto zasedli Nemci in skupaj z domobranci sredi mesta postavili močno postojanko.«
Kočevje je bilo med drugo svetovno vojno kar 22-krat bombardirano. Uničen je bil velik del mesta, tudi Auerspergova graščina, ki so jo po vojni dokončno porušili in odstranili. Na njenem mestu je danes osrednji trg, ki pa je po mnenju mnogih preveč prazen, saj so podrli tudi številne meščanske hiše, ki so ob glavni ulici (danes Trg zbora odposlancev) v strnjenem nizu vodile do graščine.
Požari in vojna uničili ogromno gradiva
Mesto je bilo v svoji zgodovini večkrat zdesetkano, v času turških vpadov nekajkrat požgano, večkrat je morila tudi kuga, gorelo je med kmečkim uporom leta 1515, v požaru konec 16. stoletja pa je bila uničena tudi ustanovna listina mesta. Zaradi uničujočih požarov in burnih dogodkov 20. stoletja tako kaj dosti zgodovinskih predmetov ni ostalo. Poleg tega so Auerspergi svoj arhiv odpeljali v Avstrijo, veliko gradiva so v začetku vojne ob preselitvi odnesli tudi kočevski Nemci.
Toda nekaj izjemnih predmetov in zanimivi razstavni panoji vendarle razkrivajo bogato zgodovino mesta. Tako je mogoče na razstavi videti listino z ohranjenim najstarejšim odtisom pečatnika iz leta 1471, pa listino z najstarejšim ohranjenim prepisom mestnih pravic iz 16. stoletja. Na ogled so originalna listina cesarja Jožefa I. iz leta 1707 o obnovitvi mestnih pravic, pa žezlo mestnega sodnika, portreti cesarja Leopolda I., Volfa Engelberta in njegovega brata Janeza Vajkarda. Predstavljena sta tudi originalna Valvasorjeva upodobitev mesta in gradu iz leta 1689 ter grb mesta Kočevje avtorja Staneta Jarma, ki ga je izdelal leta 1971 ob 500-letnici mesta.
