Toda Slovenija je padla v skupino 52 držav, ki so glasovale proti resoluciji, ki obsoja poveličevanje nacizma. Ali samo zaradi tega, ker jo je predlagala Rusija? Pred leti se je pod vladavino Mira Cerarja in zunanjega ministra Karla Erjavca vsaj vzdržala. Čeprav je bilo tudi to sramotno dejanje. Sedaj pa se jih je vzdržalo le 15 in Slovenije ni med njimi.
Velja si zapomniti te dogodke v OZN, ki so pravzaprav povezani z vojno v Ukrajini ter stopnjevanjem vojne in sovraštva med Evropo, ZDA in Rusijo, pa še kom. Ne glede na to, kaj si kdo misli o trenutni situaciji v svetu, o doseganju svojih imperialnih ciljev ter reševanju sporov z orožjem, je vendarle navedena poteza Slovenije pljunek v lastno skledo. Najverjetneje bomo iz te sklede še jedli.
Pljuvamo po lastni zgodovini, po NOB, po lastni suverenosti, pljuvamo po vrednotah, ki so jih preštevilni posvetni in cerkveni oblastniki v Sloveniji že zdavnaj prevrednotili. Povzdigovanje nacizma v svetu, Evropi in pri nas, je postalo »normalno«. Še posebej v preteklih dveh letih janšizma. Sedaj pa se ta politika več kot očitno po inerciji, ali pač ne, nadaljuje. Spravaška politika, ki se je degenerirala do teh potez, ki jih opisujem, je pravzaprav le pripomoček k zanikanju naciklerofašizma na svetu in pri nas. Neprecenljiv delež vseh zaveznikov med 2. svetovno vojno glede zmage nad največjim zlom 20. stoletja se namerno pozablja in počasi se pripravlja teren za nove vojne svetovnih razsežnosti in s posledicami za vse ljudi. Vodilni protagonisti pri tem so žal isti akterji kot v preteklosti. Tako v Evropi kot v Rusiji in ZDA. Pa še kje, denimo na Kitajskem.
To, da se je Slovenija spajdašila v vojaških in političnih povezavah z najslabšimi državami, ki prednjačijo v rušenju miru na svetu, nam nikakor ni v ponos. Nasprotno. Če so naši predniki leta 1945 v vsem neselektivno in nesprejemljivo kopirali stalinistično Rusijo od ustave do vseh dnevnih življenjskih pogojev, je po letu 1991 nesprejemljivo kopirana vsa najslabša praksa zahoda z ZDA na čelu. V številnih novodobnih vojnah je vihrala tudi slovenska zastava in je tujo zemljo gazil slovenski vojaški škorenj. Torej iz enega ekstrema smo zašli v drug ekstrem. Brez ponosa, brez zgodovinskega spomina, brez lastnega »jaza« v sedanjosti. In mi bi radi bili nekakšna državotvorna skupnost!
Oživljanje semena nacizma je očitno padlo na plodna tla. Tako v Rusiji kot Ameriki, v sosednji Italiji, v Franciji in Nemčiji, Veliki Britaniji pa še kje.
Pravzaprav je tudi tišina v medijih boleča. Tako glede dogajanj v OZN, kot v skoraj očitni podpori nekim preživelim vzorcem rasne, ekonomske, podnebne in druge večvrednosti. Izgleda, kot da je antifašizem premagan in pozabljen ter da je dana prosta pot sovraštvu do beguncev, ksenofobiji, rasizmu, fizičnemu in vojaškemu nasilju ter vsem, kar koristi nekaj državam, posameznikom in orožarskim ter drugim korporacijam v svetu. Pa je res temu tako? Srčno upam, da se motim. Celotni vladi R Slovenije pa kot posameznik izrekam nezaupnico v zvezi z glasovanjem v OZN.
Miloš Šonc, Grosuplje