Dirka po Španiji
Ponedeljek, 12. 9. 2022, 20.00
1 leto, 2 meseca
Kdo je Remco Evenepoel?
Nekdanji nogometaš kolesarskim kritikom dokončno zavezal jezike
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,19
3
Remco Evenepoel je pri 22 letih dokazal, da spada tja, kamor so ga nekateri uvrščali že na začetku kariere, na kolesarski vrh.
Čeprav je bil pred začetkom letošnje Dirke po Španiji marsikdo skeptičen, da bo Remco Evenepoel pri 22 letih in šele na drugi tritedenski dirki zdržal napore, ki jih prinaša 21-etapna dirka, in težo bremena, ki jo s seboj nosi rdeča majica vodilnega, je Belgijec dokazal, da zna in zmore. Postal je zmagovalec Vuelte, prvi belgijski kolesar po dolgih 44 letih, kar je v domovini kolesarstva sprožilo pravo evforijo. Vsi upi, ki jih vanj polaga Patrick Lefevere, kontroverzni direktor ekipe Quick-Step Alpha Vinyl, ta mu je ponudil pogodbo do leta 2026, so se izkazali za upravičene.
Zmagovalni oder Dirke po Španiji si je delil s Špancema Enricom Masom (Movistar) in Juanom Ayuso (UAE Emirates).
Tako kot Primož Roglič, ki je tako kot vsi njegovi navijači upal, da bo še četrtič zapored v Madridu stal kot zmagovalec Vuelte, je tudi Remco Evenepoel v kolesarstvo zavil iz drugega športa.
Nogometaš, ki je presedlal na kolo
Sin frizerke Agne in nekdanjega kolesarja Patricka Evenepoela, med drugim zmagovalca dirke za VN Valonije leta 1993, in, zanimivo, predzadnjega na Dirki po Španiji istega leta, je svojo športno pot pri petih letih začel kot nogometaš.
Igral je za mladinske selekcije nogometnega kluba Anderlecht in Eindhoven ter v mladinskih vrstah brcal žogo za belgijsko reprezentanco. Njegovi moštveni kolegi ga opisujejo kot izredno delovnega in povsem posvečenega športu, in čeprav ni bil najbolj nadarjen za najpomembnejšo postransko dejavnost na svetu, so se zaradi njegove pojave na igrišču, iz katere je od nekdaj sevala nadpovprečna samozavest, tudi njegovi sotekmovalci bolje počutili.
Športno kariero je začel kot nogometaš.
Udaren začetek
Ko je leta 2017 zaradi neuresničenih ambicij v nogometu pri 17 letih sedel na kolo, ni dolgo trajalo, da je opozoril nase.
Že na evropskem prvenstvu v Brnu na Češkem leta 2018 je postal evropski mladinski prvak tako v kronometru kot cestni vožnji.
Podatek, da je Švicar Alexandre Balmer, njegov najbližji zasledovalec, zaostal za kar devet minut in 44 sekund, je več kot zgovoren dokaz o njegovi prevladi že v zgodnji dobi.
Istega leta, le dva meseca pozneje, je podvig ponovil še na svetovnem prvenstvu v Innsbrucku.
Leta 2018 je v Innsbrucku postal svetovni mladinski prvak v vožnji na čas in cestni dirki.
Deceuninck–Quick-Step
Leta 2019 je, star komaj 19 let, postal član ekipe Deceuninck–Quick-Step, ekipe najvišjega kolesarskega razreda, in povsem preskočil kategorijo do 23 let. Vse od takrat podira mejnik za mejnikom.
Svojo prvo profesionalno zmago je dočakal na domačih tleh. Na Dirki po Belgiji je še kot najstnik postal skupni zmagovalec, v žep je pospravil še etapno zmago in zmagal še v razvrstitvi za najboljšega po točkah.
Tretjega avgusta 2019 je pokazal še več. Vpisal se je med zmagovalce legendarne dirke Clasica de San Sebastian in postal tretji najmlajši kolesar v zgodovini, ki je zmagal na kolesarski klasiki. Pet dni pozneje postal še evropski (članski) prvak v kronometru.
Septembra istega leta je nastopil še na svetovnem prvenstvu v Harrogatu v Veliki Britaniji in čeprav je imel pravico do nastopa v kategoriji do 23 let, kjer bi najbrž deklasiral konkurenco, se je odločil, da se poskuša dokazati v članski konkurenci. Spet je bil izjemen, v vožnji na čas je zaostal samo za Avstralcem Rohanom Dennisom.
Padec, ki ga je skoraj ustavil
Do zdaj največja preizkušnja ga je čakala v koronskem letu. Petnajstega avgusta 2020 je na Dirki po Lombardiji na spustu s Colme di Sormano s kolesom zadel ob ograjo kamnitega mostu, se prek krmila prekucnil na zid, vanj treščil z obrazom in se prevalil v globino.
Pri padcu si je zlomil medenico in si poškodoval desno pljučno krilo. Tistega leta ga nismo več videli na dirkah in verjetno ga je marsikdo že odpisal. Marsikdo že, a sam ni bil med njimi.
Giro 2021: nov začetek
Po 266 dneh se je maja 2021 vrnil na dirke. Že za uvod se je lotil Dirke po Italiji, kjer je bil odličen sedmi v prologu. Takrat je v enem od pogovorov priznal, da je bil na startni rampi tako čustven, da je imel solze v očeh. "Za mano je težka pot in da sem že takoj med prvo deseterico res nisem pričakoval. Zelo sem vesel," je bil čustven po uvodni etapi.
Dobro mu je šlo tudi v nadaljevanju, prvih 15 etap je bil v skupni razvrstitvi med deseterico, potem pa v 17. etapi grdo padel in moral dirko zapustiti.
Kritike po olimpijskem nastopu na domačem svetovnem prvenstvu
Nastopil je tudi na olimpijskih igrah v Tokiu (deveto mesto v kronometru in 49. mesto na cestni dirki), kjer je s svojo taktiko razburil številne belgijske navijače, ki so mu očitali sebičnost in lov na lasten rezultat, namesto da bi pomagal kapetanu belgijske reprezentance Woutu van Aertu.
Kritik je bil deležen tudi dva meseca pozneje, na domačem svetovnem prvenstvu v Flandriji, kjer je bil Van Aert spet predviden za kapetana reprezentance, v katerega je verjel ves narod.
Pikre izjave Eddyja Merckxa
Za razburjenje je že pred prvenstvom poskrbel Eddy Merckx, za številne najboljši kolesar v zgodovini tega športa, ki je Evenepoela zbodel z izjavo. "Če je na prvenstvu predviden samo en kapetan, potem res ne bi smeli vabiti Evenepoela. On večinoma vozi zase, to smo videli že na olimpijskih igrah," si je dal duška legendarni Belgijec.
Evenepoel je bil seveda užaljen in mu ni ostal dolžan. "Vedno ima kaj povedati in to je škoda. Morda ga boli, ker nisem želel voziti za ekipo njegovega sina. Do njega čutim veliko spoštovanje in škoda je, da spoštovanje ni vzajemno," je izjavil.
Wout Van Aert in Remco Evenepoel pred domačim svetovnim prvenstvom v Flandriji.
Pred prvenstvom je obljubil, da bo garal v korist belgijske reprezentance. "Tukaj sem zato, da pomagam Belgiji, Woutu, vem, da je to življenjska priložnost, da postane svetovni prvak. Trenutno je v najboljši formi in bilo bi neumno od mene, če bi dirkal zase. Na tej trasi nihče ni močnejši od Wouta," je na vse pretege hvalil svojega rojaka, na dirki pa potem pretiraval s svojo "nesebičnostjo" in pregorel že pred zaključnim delom, kjer bi se moral preleviti v Van Aertovega pomočnika, tako je na koncu spet razjezil belgijsko javnost.
Ko čudežni deček odraste
V preteklosti se je večkrat zdelo, da karkoli stori, katerokoli odločitev sprejme, delu belgijske javnosti nikoli ne bo prav.
Do zdaj ...
Naklonjenost Belgijcev Evenepoelu se bo z njegovo zmago na Vuelti zagotovo spremenila. Lahko da se je proces sprememb začel že z letošnjo sezono, v kateri je mladenič, ki smo ga dolgo naslavljali kot čudežnega dečka belgijskega kolesarstva, dokončno dokazal, da ne spada več med dečke, ampak med največje kolesarske kalibre.
Med drugim je letos zmagal na prestižnem kolesarskem spomeniku, dirki Liège–Bastogne–Liège (257,1 km – Tadej Pogačar je dirko izpustil zaradi smrti zaročenkine mame), potem ko je napadel slabih 39 km pred ciljem in v cilj pripeljal s kar 48 sekundami prednosti pred drugouvrščenim Quintenom Hermansom iz ekipe Intermarché - Wanty - Gobert Matériaux.
Na podoben način je konec julija slavil tudi na klasiki Clásica de San Sebastián. Napadel je kar 44 kilometrov pred ciljem, ciljno črto pa prečkal skoraj dve minuti pred drugouvrščenim Pavlom Sivakovom (Ineos Grenadiers).
Zmagovalec dirke Clasica San Sebastian leta 2020 in 2022.
Vseskozi ohranjal mirno kri
V podobnem slogu se je lotil tu letošnje Dirke po Španiji. Vodil je vse od šeste etape in nikoli ni pokazal nobenega resnega znaka šibkosti.
Tudi ko je Primož Roglič začel topiti zaostanek, ni paničaril, in ko je Roglič, trikratni zaporedni zmagovalec Vuelte v zdaj že zloglasni 16. etapi zaradi padca v zaključnem sprintu odstopil, je bilo še manj bojazni, da bi Evenepoela lahko še kdo slekel iz rdeče majice vodilnega.
Sam je kljub temu ostal previden. Sprostil se je šele po 20. etapi, ko je bilo jasno, da mu zmage nihče več ne more vzeti. Takrat je tudi solzam končno pustil svojo pot in začel proslavljati svojo prvo zmago na tritedenskih dirkah.
"Po vseh kritikah in slabih komentarjih"
"Trdo sem delal za to, da sem na dirko prišel v najboljši formi, in da sem zdaj tudi zmagal, je neverjetno. To je moja prva tritedenska dirka, ki sem se je lotil v dobrem zdravstvenem stanju," je bil v sedmih nebesih Evenepoel.
"Ne vem, kaj mi ta trenutek roji po glavi in telesu. Res je neverjetno. Po vseh kritikah in slabih komentarjih, ki sem jih bil deležen lani, zdaj lahko končno rečem, da mi je uspelo. Vsem sem odgovoril s svojimi nogami. Res sem vesel, da mi je uspelo zmagati, za svojo ekipo, direktorja, državo, za svoje starše in zaročenko."
V objemu zaročenke Oumaime Oumi Rayane
Dodajmo še: in za belgijskega kralja Filipa.
Tudi ta je namreč z videoklicem hitro pristavil svoj lonček in izkoristil priložnost, da se posonči v Remcovi slavi.
Lefevere upa na začetek nečesa čudovitega
Sladko se v teh dneh smeji tudi direktorju ekipe Quick-Step Alpha Vinyl Patricku Lefevereju, ki je vseskozi verjel v Evenepoela in mu že pred časom ponudil pogodbo do leta 2026.
"Zelo sem vesel razpleta, še posebej zato, ker se zelo veliko ljudi, še posebej Flandrijci, kar naprej pritožuje nad Remcom in so proti njemu negativno nastrojeni. Da ne more tega in ne more onega," je razkril direktor, ki nima dlake na jeziku.
Patrick Lefevere, direktor ekipe Quick-Step Alpha Vinyl, upa na začetek nečesa čudovitega.
"Upajmo, da je to začetek nečesa čudovitega," se nadeja. "Ni veliko ljudi doživelo zadnje belgijske zmage pred 44 leti," je poudaril Lefevere in pomislil na Johana De Muyncka, belgijskega kolesarja, ki je leta 1978 zmagal na Dirki po Italiji.
Kako bodo v ekipi zapeljali kariero Remca Evenepoela bo pokazal čas. Marsikdo si ga že predstavlja na prihodnji Dirki po Franciji, a za zdaj se govori, da bo mladenič prihodnje leto resno ugriznil v že znan izziv. Najverjetneje bo to italijanski Giro.
Preberite še:
3