DL: V naravo vrnili lesni sovi in postovki

25.11.2021 | 14:45

Dušan Klenovšek s postovko

Dušan Klenovšek in predsednik PD Lisca Peter Požun

Biolog Dušan Klenovšek z lesno sovo

Lesna sova pred izpustom nazaj v naravo (Fotografije: Pavel Perc)

Takole je poletela postovka.

Tudi sova je poletela na svobodo.

Potem, ko so v azilu za prostoživeče živali na Muti pod strokovnim nadzorom dr. Zlatka Goloba v preteklih mesecih uspešno okrevale, je začetek jeseni skoraj idealen za vrnitev ogroženih ptic v naravo, pojasnjuje biolog in naravovarstvenik Dušan Klenovšek. Na Lisci so tako pred dnevi v naravo spet poletele štiri čudovite ptice – lesni sovi in postovki, ki sodita med naše najpogosteje opažene predstavnice sov in ujed.

Izpust so si ljubitelji narave lahko ogledali od blizu in se ptic celo dotaknili, kar je bilo posebno doživetje, sploh za otroke. Zbrani so ob tem izvedeli tudi ogromno novega o drugih sovah in ujedah, saj ima Klenovšek, sodelavec Kozjanskega parka in dolgoletni član Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije, te reči v malem prstu. Klenovšek je dal tudi letos poudarek zelo aktualni temi, kaj storiti, ko najdemo mlado ali poškodovano ptico. Zadrževanje sov (tudi poškodovanih) namreč ni dovoljeno, saj so vse vrste sov v Sloveniji uvrščene med zavarovane vrste. Izdelal je tudi plakate o sovah; nekateri jih že poznajo od izpusta velike uharice v Radečah in lesnih sov na Lisci in pri Podsredi. Plakate je sponzoriralo sevniško dimnikarsko Snedim.

NESLIŠNE LETALKE

Na območju Kozjanskega in Posavja gnezdi osem vrst sov. Praviloma so nočno aktivne plenilke. Odlično vidijo, v temni noči pa se lahko povsem zanesejo na sluh. Njihov let je neslišen. So plenilke, ki love najrazličnejši plen, od kobilic in malih glodavcev do zajcev in celo drugih sov. Klenovšek pravi, da ni kakšne genetske razlike med sovami s Pokljuke in denimo s Pohorja. Jih pa najdemo tudi v podeželskih naseljih. Pri nekem kmetu ima lesna sova (Strix aluca) gnezdilnico že tri desetletja. Med 5000 in 9000 parov lesnih sov poseljuje pretežno naše listnate in mešane gozdove. Največkrat so žrtve prometa. Lesne sove najdejo zatočišče tudi v dimnikih zapuščenih hiš in počitniških hiš. »Včasih ni bil problem, ko so bili dimniki zidani. Iz takih so sove zlahka splezale ven. Iz današnjih cevnih dimnikov pa sova ne more splezati. Včasih jo lastniki, ko skušajo zakuriti, celo rešijo, praviloma pa sova že prej pogine in jo mrtvo potegnejo iz dimnika oni ali dimnikar, ko pride reševat probleme slabe vleke,« pripoveduje Klenovšek.

SIMBOL MODROSTI IN SMRTI

Sova je bila že v stari Grčiji simbol modrosti, hkrati pa je z njo povezanih tudi veliko vraž. »Ko sem bil majhen, so me zvečer strašili: Beži v hišo, sicer bo prišla sova! Sova naj bi prinašala tudi smrt. To se da razložiti. Pred stoletjem na kmetih še ni bilo elektrike. Po celodnevnem garanju so bili ljudje zvečer utrujeni in so šli spat, ko se je zmračilo, in so spali kot ubiti. Zato seveda niso mogli slišati sove. Ko pa je kdo umrl, so si privoščili takrat še drage sveče in so bedeli ob pokojniku na parah. Takrat so lahko slišali tudi sove, ki se sicer oglašajo skoraj celo leto, tudi ob novem letu. Tako so povezali zvočno pojavljanje sov s smrtjo človeka,« razlaga Klenovšek.

LEBDEČI LOVEC

Na drugi strani pa imamo postovko, predstavnico sokolov – princev med ujedami. »Postovka je naš najpogostejši sokol. Sicer je bolj slaven sokol selec, ki ima tudi svetovni rekord v hitrosti. Ko lovi kanja, se usede na vrh drevesa ali droga in opazuje. Z očmi, ki so kot daljnogled, na več sto metrov zagleda miško. Postovka pa ne stoji na kakšnih prežah, ampak kar lebdi v zraku na mestu, tudi v vetru, zato ji Hrvati rečejo vjetruša. Postovka v naravi gnezdi v skalnih razpokah, lahko pa tudi v opuščenih gnezdih vran ali srak,« nadaljuje Klenovšek.

Za izpust dveh lesnih sov in dveh postovk na Lisci so se odločili, kjer bodo tam lesne sove našle gozd, hkrati je tod precej odprtih površin za postovke. Čeprav se ne ve, koliko od spuščene četverice ujed bo preživelo to zimo. Letos je bilo hrane za ujede sicer v izobilju, vprašanje pa je, kako bo prihodnjo pomlad, ko bodo gnezdile in se bodo, če bo potrebno, na življenje in smrt borile za obstanek.

V BLIŽINI MINISTROVEGA DOMA

»Pred kakšnim tednom sem dobil obupan klic iz središča Brežic, kjer so ljudje opazili na tleh večjo sovo, ki so jo že napadale vrane. Vrane bi jo ubile in pojedle, če se ne bi zavlekla pod parkiran avto. Verjetno je sova priletela ponoči in jo je zbil kakšen avto. To je bilo zelo blizu domov ministra za okolje in prostor te ter direktorja zavoda za varstvo narave, v hiši pa je zavarovalnica. Kot da se je prišla sova zavarovat,« smeje pripoveduje Dušan. Ko jo je potegnil izpod avta, se je zdelo, da je sova že mrtva. Pa ni bila. Ko jo je imel nekaj časa na rokah, je oživela. Ker je bila v zelo slabem stanju je takoj poklical dr. Goloba v azil na Muti, ki je, po Klenovškovih besedah, svetovna kapaciteta, saj sodeluje s podobnimi strokovnjaki od Maroka do jugovzhodne Azije. Kljub prometnim zastojem se je s sovo še pravočasno uspel prebil do azila. V igri so bile minute.

To dela Klenovšek predvsem iz ljubezni do narave, saj vse njegovo in Golobovo dostikrat nadpovprečno naprezanje ni (po)plačano. Imata pa zadoščenje, da sta prispevala vsaj drobec, morda celo ključen k ohranitvi neke živalske vrste na tem modrem planetu, ki ga, žal, najbolj ogroža prav človek; pri sovah z nezakonitim lovom, prometom, intenzivnim kmetijstvom in odstranjevanjem starih dreves z dupli.

Kot pohvalen primer dobre prakse izpostavimo tudi Radečana Ljuba Krajška, ki je predlani poškodovano mlado veliko uharico (Bubo bubo) umaknil z roba ceste in predal v oskrbo zavetišču dr. Goloba na Muti. Po 40 dneh uspešnega zdravljenja so sovo spet vrnili v domače naravno okolje pri Radečah. V Sloveniji naj bi bilo le še med 100 in 150 parov velike uharice.

Članek je bil objavljen v 40. številki Dolenjskega lista 7. oktobra 2021

Pavel Perc