Sveže branje ponuja pronicljiv pogled Davida Zupančiča na zelo zahteven čas, ko je življenje večine praktično obstalo, zdravniki pa so vse moči usmerili v reševanje življenj bolnikov, ki jih je covid močno prizadel. V knjigi zelo iskreno spregovori tudi o anksioznosti, s katero se je srečal med študijem in tudi sicer velik poudarek namenja duševnemu zdravju. A kar je tisto, kar najbolj navduši ob zelo resnih temah, je njegov smisel za humor. Foto: Mladinska knjiga
Sveže branje ponuja pronicljiv pogled Davida Zupančiča na zelo zahteven čas, ko je življenje večine praktično obstalo, zdravniki pa so vse moči usmerili v reševanje življenj bolnikov, ki jih je covid močno prizadel. V knjigi zelo iskreno spregovori tudi o anksioznosti, s katero se je srečal med študijem in tudi sicer velik poudarek namenja duševnemu zdravju. A kar je tisto, kar najbolj navduši ob zelo resnih temah, je njegov smisel za humor. Foto: Mladinska knjiga

31-letnega zdravnika so številni v zadnjih letih spoznavali prek njegovih objav na Instagramu. Kar se je, kot je povedal v pogovoru za MMC, začelo kot kritično opazovanje dogajanja v zdravstvu, od tod tudi humorno ime profila "Ministry for wtf", je zdaj prava Instagram skupnost z več kot 33.000 sledilci. V času covida-19 je s svojim oglašanjem iz prvih zdravniških vrst omogočil kruto realističen vpogled v vsakdan, s katerim so se dolge mesece spopadali zdravniki, medicinske sestre in drugo osebje. Če smo sicer v medijih poročali o splošnem stanju, pa smo na ta način dobili, kar je res redkost, vpogled v osebno doživljanje tistih, ki so z virusom bili neposredni dvoboj na covidnih oddelkih in urgencah. Številni sledilci so, ravno zaradi poplave takšnih in drugačnih teorij zarote, na njegov profil prišli po zaupanja vredne, preverjene informacije, obenem pa se še nasmejali, saj je vedno vpletel humor.

Pajzl je legendarni študijski in družabni prostor študentov Medicinske fakultete v Ljubljani, ki so ga pred nekaj tedni zaprli. "Na biologiji celice sem sedel v drugi ali tretji klopi, ker sem si rekel, vse se začne v celici: če se bom vse dobro naučil, bom dober zdravnik. Tako sem si pred predavanji prebral poglavje in potem spraševal. Enkrat smo bili zvečer pred Pajzlom in me pokliče eno dekle "Ali si ti tisti, ki ful sprašuje?" No, z njo sem zdaj poročen.

David Zupančič

Pred dvema letoma, torej ko je bil zamah covidne krize največji, je padla odločitev, da objave na Instagramu nadgradi s knjigo, je povedal na nedavnem srečanju s študenti Medicinske fakultete. "Kdaj sem prvič dejansko pomislil, da bi napisal knjigo? Na Facebooku sem videl citat Adama Kaya (op. z njim ga zaradi sloga pisanja največkrat primerjajo), v katerem pravi, da ni prav, da vprašamo svojce, ali ste za, da umetno ohranjamo pri življenju vašo mamo, ampak ali ste za, da lahko morebiti vaši mami zlomimo rebra. Kajti to se lahko zgodi. Meni je bilo to res tako dobro povedano. Kot zdravnik moraš povedati, kaj pomeni umiranje in kaj pomenijo različne stopnje ukrepanja. To so stvari, ki jih sicer lahko objavim kot zgodbo na Instagramovem profilu, a gredo hitro mimo. Prav je, da se te stvari berejo. Ene od teh stvari, ki sem jih želel osvetliti, so bile prav to: vprašanje umiranja, intenzivna enota in stopnja ukrepov."

Po dveh letih, polnih izjemnih profesionalnih izzivov, nič manj razburljivo pa ni bilo niti v zasebnem, saj je vmes postal oče, je prišla na prodajne police knjiga Življenje v sivi coni, ki je takoj postala velika prodajna uspešnica. K temu je nedvomno pripomogla njegova prepoznavnost na Instagramu, številni sledilci so namreč nestrpno čakali na izdajo knjige in poskrbeli za res sladke skrbi novopečenega pisatelja. S tem, da je njegova prepoznavnost igrala odločilno vlogo pri njegovem odličnem vstopu med pisatelje, se strinja tudi sam, a hkrati opozarja na neizpodbitno: da mora biti za prodajni uspeh knjiga predvsem kvalitetna. "Na dan izdaje knjige so mi povedali, da se prvi teden mogoče proda 10 knjig, potem pa se širi glas o novi knjigi. Tu je bilo pa v dveh urah prodanih 70 knjig. K temu je pripomoglo, da so nekateri moji sledilci samo čakali na novico o izdaji knjige. Prvi skok je torej bil. Potem pa pride tisti pomemben del, ko mora biti knjiga dobra, da se širi glas dalje. Instagram mi je olajšal dostop do založbe in prvi skok prodaje. Mora pa biti knjiga predvsem dobra, da se dobro prodaja."

Na knjižnem sejmu je knjiga Življenje v sivi coni ena izmed nominirank za knjigo leta.

Zanj je bilo pri pisanju knjige – čas zanj si je trgal, kadar je utegnil: ko je hči spala, takoj po službi, pozno zvečer, na račun igranja iger, druženja s prijatelji – najbolj pomembno, da je imel na voljo dovolj časa. Pisal je po asociaciji, ne kronološko, vmes je, kot je povedal, včasih minil tudi mesec dni, ko ni napisal ničesar. Sploh začetek je bil velik izziv. "Ko sem napisal prvo poglavje, sem si rekel, to ne bo šlo, to ni zame. Dokler nimaš napisanih 7 ali 8 poglavij, od tega tri dobra, je težko. Potem te pa žene naprej."

Ustvarjalnost ima David v genih, njegov oče je režiser Matjaž Zupančič, tudi sam je bil kot študent aktiven v gledališču. Foto: Mladinska knjiga
Ustvarjalnost ima David v genih, njegov oče je režiser Matjaž Zupančič, tudi sam je bil kot študent aktiven v gledališču. Foto: Mladinska knjiga

Za knjigo si je vzel dovolj časa

Poglavja je potem uredil kronološko, vmes pa po občutku vključeval psihološka poglavja. V zadnjih šestih mesecih, ko mu je pisanje zelo steklo, je pospešil tempo in knjigo dokončal. Njegova zahteva do samega sebe je bila, da mora biti z vsebino pred objavo res zadovoljen. "Lahko napišem še 30 knjig v življenju, a je ta moja prva. Zato sem res želel, da ne izide, dokler nisem zadovoljen z vsakim stavkom."

Kot je dejal, mu je bilo pisanje v velik užitek. "Če nekomu rečeš, da greš po naporni službi ležat na kavč, bo to normalno. Če pa rečeš, da greš po napornem dnevu eno uro tipkat knjigo, bo pa to slišati malo manj normalno. A meni je bilo pisati knjigo tako sproščujoče kot ležati na kavču. Ko ti pisanje teče, je dejansko neke vrste počitek."

Najbolj je, kot je povedal, užival v pisanju poglavja o Zambiji, kamor je odšel skupaj s kolegi na medicinsko odpravo in dobil dragocen uvid v to, kako malo dejansko človek potrebuje, da je zadovoljen. "Najbolj se mi bere poglavje Bela halja, ki ne spi, gre za eno od treh poglavij o intenzivi. Najljubši delček knjige pa je konec, ki je prišel čisto spontano, nisem načrtoval, da bo to konec." Prav poseben občutek pa je, kot je priznal, ko vidiš končni izdelek in ga primeš v roke.

Umetnost lenarjenja

V knjigi veliko pozornosti namenja duševnemu zdravju, prostodušno prizna, da se je med študijem prvič srečal z anksioznostjo, zaradi katere je bila nespečnost dolge mesece njegova tesna spremljevalka. Poudarja pomen lenarjenja, mimogrede njegov podkast nosi naslov Umetnost lenarjenja, dolgo je bil prepričan, da bo tak naslov njegove prve knjige,– ki pomeni pomembno protiutež brutalnemu tempu vsakdana. "Pri sebi sem opazil, da ko sem včasih legel, da so prišle slabe misli, kaj vse bi lahko počel v tistem času. Ugotovil sem, kako je neumno, ker kadar se pa res odklopim in samo ležim ali meditiram, je to res regeneracija. Ljudje rečejo, da imajo zaradi meditacije lepšo kožo, pa to številni takoj zavrnejo, da gre za psevdoznanost. Na drugi strani pa vsi verjamemo, da od stresa osiviš. Zakaj ne bi potem moči misli uporabil tudi v drugo stran? Ko verjameš, da to ni psevdoznanost, ampak prava znanost, in da boš, če boš kdaj brez slabe vesti lenaril, s tem lahko boljši zdravnik, partner, oče, pisatelj, potem pride do preloma." Ob tem hitro doda, da ni nobene bojazni glede lovljenje meje, koliko lenarjenja je dovolj, saj je tempo za vse tako hiter, da številne obveznosti brez težav poskrbijo, da lenarjenja ni preveč.

Na fakulteti so nam večkrat razlagali, da je sprejemanje težkih in pomembnih odločitev standarden del zdravniške službe. Ko to poslušaš v predavalnici, po možnosti v predkliničnem delu študija, ko niti halje še niso dobro obleke, po navadi začutiš tisto prijetno toplino, tisti zagon mladega človeka, ki se zaveda, da je izbral pomembno in časti vrednosti poslanstvo. Konec koncev sem se že zgodaj v življenju naučil, da nič, kar je zares pomembno, ni preprosto (to sem si govoril praktično vsakodnevno tudi v prvih mesecih po rojstvu hčerke s podočnjaki do kolen).

Iz knjige Življenje v sivi coni

V knjigi pogosto zapiše, da je kljub težkim dnevom, ko je v najhujšem obdobju obremenitev zaradi covida vsak dan razmišljal, da bi zamenjal specializacijo, zelo rad zdravnik. Mlajšim kolegom polaga na srce, naj se ne vznemirjajo pretirano in ne hitijo. "Služba, ki jo opravljamo, potrebuje veliko znanja in izobrazbe, ker je zelo težka. Kar se mora obrniti v glavah naših šefov, je, da ne morejo od nas pričakovati, da bomo prosili, če lahko delamo, ker nam ni treba. Dober šef mora vedeti, da smo mi dober kader, in da če ga hočeš obdržati, mu je treba nekaj ponuditi."

Dober zdravnik mora po njegovem vedno imeti v zavesti, da gre vedno za bolnika. "Kličeš kolega za ultrazvok in se zgodi, da te kdo tako masira, kot da si prosil ultrazvok za mamo, kot da mi bo naredil uslugo s tem. Moj bolnik potrebuje to preiskavo. Če bo torej prioriteta bolnik, potem bo tudi komunikacija s sodelavci dobra in boš lahko dobro delal."

Razmere za delo se slabšajo

Ob tem opozarja na diskrepanco med željo biti zdravnik in biti del zdravstvenega sistema. To sta dva različna pojma in kot priznava, bo ostal zdravnik, ni pa prepričan, če bo ostal del zdravstvenega sistema. "Največji izziv za zdravnika je velika količina dela, ko se ti zdi, da nikoli ne boš na zeleni veji. In moraš sam sebi dopovedati, da si človek, ki ima doma družino, h kateri se vrneš po koncu službe." Ob tem opozarja, da so se razmere na infektološki kliniki samo v zadnjih 5 letih, kar sam dela na njej, poslabšale. "Na našem hodniku smo imeli pred leti 2, 3 bolnike, ker ni bilo prostora na oddelkih. Če je bil bolnik na hodniku dve noči, si tretje jutro zaropotal in se je našla soba. Zdaj pa so ljudje na tem hodniku tudi po 10, 14 dni in so dejansko tam pozdravljeni. Sploh ne pridejo do sobe, ampak gredo prej domov," je realen in ob tem stvaren, da so pritiski čedalje večji, saj se prebivalstvo stara, kapacitet ni, močno pa občutijo tudi posledice podhranjenosti primarnega zdravstva.

Zdaj se je zdravstvena covidna kriza umirila, njegova spletna družina pa še kar raste, julija je začel tudi s podkastom Umetnost lenarjenja. Na vprašanje, kam ocenjuje, da se bo njegov profil razvil, pravi, da je to težko reči. "To je nepredvidljivo. Mi je pa všeč, kam se je razvil, na nek višji nivo."

Vrsta za podpis Zupančičeve knjige na večeru študentov medicine Obrazi MF-ja. Študenti so navdušeni nad starejšim kolegom, o tem ni dvoma. Foto: MMC RTV SLO
Vrsta za podpis Zupančičeve knjige na večeru študentov medicine Obrazi MF-ja. Študenti so navdušeni nad starejšim kolegom, o tem ni dvoma. Foto: MMC RTV SLO

V mislih že pri novi knjigi

Čeprav je njegova prva knjiga komaj prišla na prodajne police, pa so misli v pisateljskem smislu že uprte v nove ideje. Kot pravi, ni še nič določenega, a želja gori. "Pred dobrim tednom sem se usedel za računalnik in nisem mogel nič napisati. Kaj, če sem izgubil moč za pisanje?!" se je pošalil in dodal, da bo njegovo vodilo pri novi knjigi enako kot pri prvi: brez hitenja, ob tem pa se zaveda tudi pritiska druge knjige, ki jo bodo hočeš nočeš vsi primerjali s prvo.

Vabljeni k branju intervjuja:

Kako je biti trenutno najbolj vroč pisatelj med zdravniki? Na pisateljskem področju je med zdravniki kar huda konkurenca.
To ni dejansko nič novega, če gledamo v svetovnem merilu. Tudi avtorji največjih prodajnih uspešnic, kriminalk, kot je Michael Crichton, njegov Jurski park mi je bil super roman, tudi odlična filmska uspešnica, so zdravniki. To se mi zdi res dobro. Seveda pa smo zelo različni. Toliko fantastičnih scenarijev, kot jih je Marko Pokorn (op. strokovni direktor Pediatrične klinike UKC-ja Ljubljana, pediater in infektolog) napisal za televizijo, sam ne bi zmogel nikdar. On pa ne bi mogel usvojiti mojega sloga. Ihan (op. Alojz Ihan je mikrobiolog in imunolog in avtor več knjig, nedavno je izšel njegov roman Karantena) je spet čisto tretja zgodba. Skratka, zdravniki, ki pišejo, smo si zelo različni, kar je dobro. Tega ne moreš na silo razviti, temveč pride samo.

Neprijetne in samouničujoče vzorce mišljenja oblikujemo v mesecih, da ne rečem letih. Takih vzorcev seveda ne moremo spremeniti čez noč. Meditacija, ki nas z danes na jutri spremeni v mirnega, spodobnega in motiviranega človeka, ne obstaja. Ob redni vaji pa vam obljubim, da pride do nepričakovano čudovitih sprememb.

Iz knjige Življenje v sivi coni

Vaša knjiga je velika uspešnica. V kolikšni meri je to posledica vašega večletnega udejstvovanja na Instagramu? Vaši sledilci so drobce knjige že živeli z vami prek objav v preteklih letih.
Veliko ljudi, ki so hiteli kupiti knjigo v prvih dneh po izdaji, se je spomnilo mojih objav v skafandru, tistih grafov in objav o tem, kako ne spim. Predstavljam si, da je (bilo) tudi zanje zelo razburljivo. Dobivam lepe informacije o prodanih izvodih, toda meni je najboljše to navdušenje, s katerim ljudje rečejo: "Dobil sem knjigo." To iskreno navdušenje, da lahko berejo. Kot da sem jim naredil uslugo s tem, da sem knjigo napisal. To je res najlepši občutek, ki ga lahko ima pisatelj: da ima občutek, da dela uslugo s tem, ko piše drugim.

Od kod sploh ime na Instagramu "Ministry for wtf"?
To je že tako dolgo nazaj, da se malo ljudi spomni. Ne vem, ali bom moral to spremeniti počasi. To sem odprl v času, ko je ena od vlad oz. ministrstvo za zdravje sprejelo interventni zakon, da bodo specializacije na nacionalni ravni, ne na ravni bolnišnice. Torej, ti bi naredil specializacijo iz infektologije in bi te lahko poslali kamor koli po Sloveniji, odvisno, kje bi te pač potrebovali. To je super za državo, zate kot zdravnika pa grozno, to je tak ameriški sistem.

Torej ti se lahko zakreditiraš in kupiš stanovanje v Ljubljani, potem te pa pošljejo v Mursko Soboto. Takrat sem začel z bolj satiro, začel sem izlivati jezo in frustracije. In tako sem kot ime zapisal ministrstvo za wtf, ker mi je bilo grozno, kaj se dogaja in kaj lahko naredimo. Ta profil sem potem čez čas spremenil v to, kar je zdaj.

Mogoče bi res moral v ta namen odpreti nov profil, ampak ta sprememba v to, kar je zdaj, se je zgodila zelo naravno.

"Kaj manjka na fakulteti? Manjka to zavedanje, da smo tudi mi pomembni, da se bodo napake zgodile vsem, skratka taki človeški pogovori. Glede tega si v celoti prepuščen sam, tega nihče ne uči. In po navadi, ko prvič kličeš domov svojca, da mu je umrl oče ali mama, si sam, narediš, kar znaš," je odgovoril na vprašanje, kaj je pogrešal med izobraževanjem. Foto: Mladinska knjiga

Če se dotakneva razkoraka med fikcijo in resničnostjo. Instagram ponuja ne le polepšane, idealizirane realnosti, – o čemer pričajo milijoni računov –, temveč tudi varljivo dostopnost, v smislu bližine, ki jo lahko sledilec čuti do vplivneža, ki ga spremlja. Kdaj razmišljate o tej meji, ko si vas na en način vaši sledilci tudi lastijo v smislu, da imajo občutek, da vas poznajo? Se vam dogaja, da vas zasipavajo z vprašanji, odzivi?
Ljudje se počutijo, kot da te zelo dobro poznajo, kot da si njihov prijatelj. Ampak meni je ta odnos na nek način zelo lep. Če gledaš neke reklame na televiziji ali pa da vplivnež, ki mu slediš, promovira nekaj, kar se mu zdi, da je zate lahko dobro, ima to čisto drug učinek. Sam govorim o medicinskih zadevah, o boleznih, in ko me recimo kdaj tudi na ulicah ogovorijo, pristopijo zelo pristno, vidiš, da jim nekaj pomeniš, čeprav te dejansko v življenju še nikoli niso videli. "O, živijo, hvala, a se lahko fotografirava?" Meni je tak odnos zelo lep. Edino, kjer me moti, je dejansko v službi, kjer imam čisto drug svet v glavi. Tam je odnos med bolnikom in zdravnikom.

Ta majhnost Slovenije, kolikor je omejujoča, ko recimo govorimo o velikosti knjižnega trga, pa je v takem smislu verjetno dobra. Načeloma je malo možnosti, da bi prišlo do številnih neprijetnih situacij, ko bi te preveč ljudi nagovorilo, kar bi bilo lahko zelo obremenjujoče. Če bi recimo izdal tako uspešnico v ZDA, bi bil že zvezdnik in zato toliko bolj na udaru.
Da, je pa po drugi strani res, da ravno zaradi tega, ker smo tako majhni, je več možnosti, da bom tudi v službi srečal nekoga, ki me spremlja na Instagramu. V službi skušam to ločnico držati.

Kaj vas je celoten projekt, če lahko tako rečemo, torej ustvarjanje profila in zdaj še knjiga, najbolj naučil?
Zadnje čase predvsem razmišljam, da moram malo upočasniti, ker se je zdaj res nagrmadilo veliko stvari in sem utrujen. Vedno sem namreč vse to delal samo za sprostitev.
Tudi če so bila kakšna plačana sodelovanje, sem se odločil za tista, ki so mI ustrezala. To še vedno počnem, ampak zdaj je povpraševanje res veliko.

Tisto, kar me prebudi, mi da zagon in mi povrne veselje do medicine, so res nujne obravnave. Ko imaš v sprejemni ambulanti bolnika s sepso, postane to prizorišče čudovito usklajene mizanscene. Vsak posameznik, ki sodeluje v obravnavi, je popolnoma prisoten v trenutku s polnim zavedanjem pomembnosti našega dela. V tistem trenutku ni dvomljivih misli, kako bi rajši bil kje drugje, kako imajo v kakšnem drugem podjetju lažje službe in višje plače, kako komaj čakaš konec tedna. Popolnoma čuječ si, del ekipe, ki obstaja samo za tega enega ogroženega človeka.

Iz knjige Življenje v sivi coni

Če se dotakneva malce delikatne zadeve: ste zdravnik, torej vaše mnenje glede zdravstvenih vprašanj šteje veliko. Se kdaj posvetujete s kom, za katero sodelovanje se odločiti in katero ne?
Vse odločitve so moje. Moje osnovno pravilo je, da svetujem in kažem samo to, kar vem, da bo ljudem pomagalo. Ali so to neki projekti s podjetji, ki se ukvarjajo z duševnim zdravjem, ali so to prehranski dodatki, za katere vidim študije in lahko preberem članek. Ne da rečejo: "Damo ti denar, ti pa povej, da ta krema pomladi." To nikakor ne. Res hočem, da kar koli mi kdo pokaže, v službi ali prijatelji, da lahko rečem: "To sem svetoval, ker se mi zdi res dobro." Večino sodelovanje še vedno zavrnem, četudi so ponujeni denarji bistveno večji od moje plače v UKC-ju. Ker moram ohraniti svoje ime in svojo integriteto.

Integriteta in zaupanje sta ključni kapital, ki ga imate kot vplivnež. Vas je kdaj strah, da bi ju lahko ogrozili?
To lahko res hitro izgubiš in moraš biti previden. Ampak po mojem, če delaš res fer, ni take nevarnosti. In četudi kdaj kaj narobe poveš, se zmotiš, to pač priznaš. Jaz nimam nekega izdelka, nimam pralnega stroja ali štedilnika ali jakne, ko bi ljudje kupovali te izdelke, ne glede na to, kako smotan bi bil jaz, ker bi bili ti izdelki dobri. Moja "firma", če se lahko tako izrazim, sem jaz in moje obnašanje, način govora, in mora držati vodo in mora biti konsistenten. S tega vidika je to zelo pomembno. Ker lahko se ti zgodi, če ti recimo tako poraste število sledilcev, da ti zrastejo krila in se začneš prodajati vsem, potem pa lahko pride do tega, da rečejo: "On je včasih govoril o medicini, zdaj pa o kremah in prehranskih dodatkih. Brez zveze."

Veliko mi pomeni, kar je razvidno z mojega profila, da je velika večina objav brez kakršnih koli sodelovanj. To mi je v velik ponos. Je pa res, da to lažje delam kot mogoče kakšen drug vplivnež, ker imam službo drugje. Nisem odvisen od tega denarja. In to je res osvobajajoče. Lahko tri podjetja zavrnem, pa vem, da bom dobil plačo. Enostavno nočem iti v sodelovanje glede neke stvari, ki ne bo pomagala ljudem. Najraje pa sodelujem v projektih, kot so ti, povezani z duševnim zdravjem, tudi z NIJZ-jem delam eno kampanjo in podobno.

V knjigi opisujete različne načine preživetja zdravnika, med drugim tudi umetnost hoje s kavo po hodniku, ki se zdi zelo uporabna: da hodiš odločno, s pogledom, ki razkriva, da imaš točno določen cilj in naj te nihče ne moti. Prav od srca sem se nasmejala ob branju.
Ta del je bil res preprost za napisat, kar izlilo se mi je iz glave. Ker sem že prej tako velikokrat razmišljal o tem in sem si rekel, da to moram pa res napisati.

To mi je ena od najljubših stvari: ko nekdo reče, kako prenaša to knjigo v resnično življenje. Da pove, kako je bil v UKC-ju in je gledal, kako ljudje pijejo kave. Ali pa, da je prvič opazil, da na vratih dejansko piše Ne trkaj. Knjiga jim res ponudi nek uvid v zdravniški svet in ta svet potem drugače dojemajo, to mi je res "fajn".

Prizor iz covidnega časa. Foto: SOJ RTV SLO
Prizor iz covidnega časa. Foto: SOJ RTV SLO

V času epidemije so bile obremenitve zdravnikov izjemno velike. V tem oziru je bilo kakršno koli jamranje drugih ljudi kar nespodobno, če se lahko izrazim. Tako razmišljanje je lahko na en način zelo obremenjujoče, ker se verjetno vam zdravnikom potem vsi drugi zdijo malo brezvezni. Je to kdaj zdravniška težava?
Že na fakulteti kdaj razmišljaš: "Joj, on pravi, da se uči, glej mene." Ampak to primerjanje je zelo neprimerno, se pa dogaja. Vsi to delamo, študenti medicine in zdravniki. Nekdo pride k tebi in ti jamra, da je imel težak dan v službi. Ti pa začneš: "Ti sploh ne veš, sem imel nočno in dežurstvo ..."

Ljudje imajo lahko stisko na kateri koli točki svojega življenja. Imam enega prijatelja, ki mi je nedavno rekel, da je res utrujen. Pa sem si mislil: "Pa daj no, nima otrok, pa mi bo govoril, da je utrujen." Potem sem pa pomislil "Pismo, jaz nisem imel otroka pred 2 letoma, pa sem bil tudi zelo utrujen, imel sem stiske, neprespane noči." Ljudje imajo svojo pot in svoje življenje.
Zvezdniki, bogati in oboževani, naredijo samomor zaradi depresije. Moraš pustiti ljudem, da čutijo vse spekter svojih čustev, ne glede na obremenitve.

Je pa seveda prav, da v epidemiji rečeš zdravniku: "Bravo, res si bil obremenjen." Na tak način, kar ne pomeni, da ti nisi čutil stisk, ampak da ozavestiš, da je zdravnik dobro opravil svoje delo. Da torej daš priznanje za delo, da jih spoštuješ.

Ko sem brala knjigo, sem se spomnila na številne faze epidemije, ki sem jih dejansko kar že pozabila. Kako vi zdaj gledate na najhujšo fazo epidemije? Vemo, da imate še vedno bolnike, ampak je vseeno popolnoma drugače kot pred letom dni.
Ena stvar, ki mi je še vedno ostala, je, da če grem kdaj bolj pozno domov in so ulice prazne, imam občutek, da ne bi smel hoditi po ulicah. Tista policijska ura mi je res ostala v zavesti. Ali pa, ko kdaj stopim v javni prostor in se zdrznem, ali potrebujem potrdilo, ali imam masko?! Še vedno mi je kar malo čudno, da lahko znova popolnoma svobodno živimo. Na en način je, kot bi odživeli nek triler. Pa ti je čudno, da se je to zgodilo, ker je življenje zdaj tako drugačno, spet odprto. Imam občutek, kot da bi se vse to zgodilo pred 20 leti, kot da je minilo že res veliko časa. Ta covid, ki zdaj prihaja, je popolnoma drugačen. Zdaj je vprašanje, katera soba je izolacijska, ne pa, katera mesta bodo odprta.

Lahko že na tej točki rečete, da ste bili del nekega zgodovinskega obdobja v zdravniškem pogledu? Ker verjetno ne bo veliko generacij študentov medicine doživelo kaj takega.

Naj ne bi (smeh).

To je nek fenomen, ja, neke vrste čast je, da sem bil del tega. Čast se mi zdi, če pomislim, kaj je naš kolektiv dal čez. Bil sem infektolog v osrednji bolnišnici, dežural sem. Če bi bil v tem obdobju študent medicine, bi mogoče imel občutek, joj, ravno za malo sem zgrešil, da bi sodeloval. Zdaj, ko je mimo, je seveda lažje tako pomisliti za nazaj, lahko je napisati knjigo in te vsi sprašujejo, kako je bilo. Takrat je bilo pa res grozno in res težko.

Z veseljem se pohvalim, da sem preživel pandemijo, ne da bi dal odpoved. Nisem zamenjal niti specializacije niti poklica, pa tudi svoje pastirske aspiracije sem uspešno potlačil. Mislim, da je vse posledica glavne, rdeče niti - ohranil sem motivacijo.

Iz knjige Življenje v sivi coni

V knjigi veliko pozornosti namenite duševnemu zdravju, pogumno razgalite svoj boj z anksioznostjo. To je zelo pomembno za destigmatizacijo.

To želim. Tudi oblikovalka naslovnice Vida Igličar je zapisala, da ji je bilo zelo pomirjujoče, da je to povedal oz. zapisal moški in zdravnik. Ker je to za številne prototip osebe, ki pač nikakor ne sme imeti nobenih težav.

Govorite tudi o pomenu umetnosti lenarjenja, o čuječnosti ...
Normalno je, kako se človek počuti, včasih se počuti slabo. Vsakdo se kdaj. Pomembno je, da si to priznaš, da obstaja problem. Ker če ga ne priznaš, potem ga ne moreš reševati. Če gledaš naokoli in si misliš: Vsi so v redu, jaz moram tudi biti. Ne smem čutiti tega, kar čutim, ti to ne pomaga. Moja stiska je moja. Ko to prepoznaš, pa da poiščeš pomoč. Sam sem veliko naredil sam, zelo pa mi je pomagala tudi žena, takrat je bila še punca. Težko sam rešiš te stvari.

Rekli ste, da si za prihodnje generacije zdravnikov želite, da ne bi bili več ujetniki te miselnosti, da morajo in zmorejo vse. Sindrom izgorelost je hitra asociacija ob misli na zdravniške obremenitve.
Treba je upočasniti stvari. Sam trenutno ne pišem. ne igram več toliko igric. Tudi s prijatelji se manj družim, kar mi je žal. Predvsem pa sem se naučil, da res počivam. Da ležim. Ker po navadi, ko sem legel, sem imel v glavi že nek projekt, zdaj pa si prizadevam, da samo ležim ali se igram s hčerko.

Če je bil covid v profesionalnem smislu velika preizkušnja, je bil drug cunami v zasebnem življenju prihod hčerke Mine. Kot ste zelo odkritosrčno zapisali, pri otroku ni logike. In da ste si res želeli tabelice, kot obstajajo pri protokolih za različne bolezni, pa jih ni bilo.
To pa res. Zdaj je že res veliko lažje, že veliko razume. Kot dojenček pa, to je bilo res naporno. Meni je starševstvo najbolj naporna stvar, ki sem jo kdaj koli izkusil v življenju. Je mnogo lepša kot dežuranje, ampak dejstvo je, da se, za razliko od dežuranja, ne konča. Spiš več, spiš manj, zboli ... Ampak je pa čudovito, ker te mali človek tako potrebuje in počasi vidiš, da tudi ti njega potrebuješ.