Domača scena

Irena Svetek: V prvi vrsti so žrtve ženske

Ljubljana, 18. 09. 2022 08.00 |

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 12 min

Leto po kriminalki Rdeča kapica je izšlo še njeno nadaljevanje Beli volk. V njem ponovno spremljamo okrožnega državnega tožilca Mia Aurellija, ki raziskuje primer ženskega trupla, najdenega v Kočevskem Rogu. Med preiskavo se pojavijo ugibanja, ali je bila žrtev posiljena, kot pravi pisateljica, pa motiv posilstva, ki je bil prisoten tudi v prvem delu, ni naključje. Z njim je namreč želela opozoriti na zaskrbljujočo statistiko, ki kaže, koliko žensk je posiljenih in koliko umorov je povezanih s tem.

Irena Svetek je nadaljevanje Rdeče kapice zasnovala na podlagi staroslovanskega mitološkega izročila, ki ga je želela približati povprečnemu bralcu. Knjižne junake je zato ustvarila iz slovanskih vegetacijskih bogov in jih postavila v današnji čas. Nastal je Beli volk, ki s prepleteno in napeto pripovedjo bralca potegne v črnino kočevskega gozda, polnega krutih družinskih zgodb, travmatičnih izkušenj in nesrečnih ljubezni. Avtorica je v intervjuju za naš portal spregovorila o nastanku kriminalnega romana, njegovem nadaljevanju, položaju kriminalnega žanra v Sloveniji in o seriji, ki po knjižni predlogi prvega dela nastaja pod okriljem naše medijske hiše.

Irena Svetek je kriminalko Beli volk zasnovala na podlagi staroslovanske mitologije.
Irena Svetek je kriminalko Beli volk zasnovala na podlagi staroslovanske mitologije. FOTO: Luka Kotnik

Irena, prvič sva se pogovarjali lani, po izidu Rdeče kapice, letos je izšel Beli volk, pišeš pa že tretji del. Zdi se, da ti gre pisanje kriminalk hitro od rok. Navdiha torej ne zmanjka?

Ne, navdiha ne zmanjka. Če si dober opazovalec življenja, so zgodbe vedno na dosegu roke, samo sestaviti jih moreš skupaj.

Kako daleč je trenutno tretji del?

Zgodba je končana, poglavja so narejena po sinopsisih, liki dodelani, tako da je v bistvu vse pripravljeno na začetek pisanja. Kot vidite delovni proces pri meni poteka tako, da prvo naredim neke vrste konfiguracijo celote, se pravi postavim vsebino poglavij, da ne zaidem kasneje v kakšne stranske rokave. Nekje do oktobra, novembra bo roman oddan.

Naslov drugega dela je Beli volk. Si ga namensko izbrala zaradi povezave z otroško pravljico Rdeča kapica, ki je prav tako naslov prvega dela?

Ne, v bistvu s tem nima veze, ker sem se osredotočila na staro slovansko mitologijo. Prvo sem mislila sem, da bo naslov Gospodar volkov, ker je to sintagma iz slovanske mitologije, ampak je bralcu preveč sugeriral, kdo je gospodar volkov. Zdelo se mi je, da bi bilo boljše najti drug naslov, ki ne bi toliko razkrival. Beli volk je ulično ime za drogo – fentanil zmešan s heroinom, hkrati pa je beli volk zelo lep simbol povezan z glavnim likom, ki se tiče slovanske mitologije, tako da se vse lepo poklopi.

Te je bilo strah, da bodo poznavalci mita vedeli, kako se bo zgodba razpletla?

Ne, ker tako malo ljudi karkoli ve o slovanski mitologiji. O grški vemo precej, o naši slovanski pa skoraj nič. Zdelo se mi je dobro, da z zgodbo, ki je precej dostopna širši publiki, predstavim našo mitologijo, odkriti, kdo v resnici je Zeleni Jurij, kdo je Veles, bog podzemlja, ali Perun, bog nadzemlja, ter Morana, naša boginja smrti, ki je zaradi nesrečne ljubezni postala stara in zagrenjena. To so krasne zgodbe in nekateri običaji so še zdaj živi v Beli krajini in Prekmurju pa praktično nič ne vemo o tem. Prvo sem isto pomislila, da bi morda kdo, ki mu je to bolj jasno, takoj sestavil delce skupaj, ampak sem kmalu dojela, da ljudje preprosto ne poznajo teh zgodb, zato upam, da sem s pisanjem vsaj malo približala slovansko mitologijo povprečnemu bralcu. 

Koliko si imela manevrskega prostora za domišljijo, glede na to, da si se upirala na ta mit?

Jaz sem to vzela samo za okvir. Če mi vemo, da je bog podzemlja s tem in tem imenom in je njegova zaščitna žival volk, karkoli se z njim zgodi, je to le delček zgodbe, iz katere moraš narediti vsebino. Na kosti je potrebno nalepiti meso, iz osnovne ideje je treba narediti nekaj unikatnega, nekaj živega. Potrebno je sestaviti like, jih dati v sodobni čas, jim dati karakteristike, lastnosti, da lahko oživijo. Na ta način se dela zgodba.

Gradiš like na podlagi ljudi, ki jih poznaš, ali se trudiš, da ne pride do tega?

Mislim, da je to vse podzavestno. Ni tako, da se usedem in rečem: "Tega človeka poznam, zdaj bom po njemu naredila lik ali vzela njegov karakter in ga dala enemu junaku. Vse kar kot pisatelj doživiš, vse kar vidiš in slišiš, se skladišči v tvojem spominu, vse te zgodbe potem tvorijo celoto in enako je z liki. Ti misliš, da ustvarjaš nekaj novega, ampak dejansko iz nezavednega vlečeš ven delce, ki jih potem samo sestaviš skupaj. 

Se ne dogaja, da ti potem kdo reče, da se je prepoznal?

Zaenkrat se mi to še ni zgodilo, so mi pa smešne zgodbe, ko se nekdo prepozna v nekem liku, potem pa se te knjige umikajo s polic ali padajo tožbe. Vsi vemo, kaj je fikcija in kaj je resnično življenje. Ko se tukaj začnejo brisati meje ... Mislim, da do tega ne bi smelo prihajati.

Glavni lik Mio Aurelli je v prvem delu zelo nesrečen, zasvojen z igrami na srečo, v drugem pa vsaj na začetku zaljubljen in veliko bolj srečen. Si želela, da v nadaljevanju osebnostno zraste?

Na vse romane ali filme, ki so del nekega serijala, je treba gledati kot na posamezno celoto, hkrati pa tudi kot na del neke večje zgodbe. Kajti vsaka zgodba ima svoj dramaturški trikotnik, svoj dramaturški lok, like je potrebno graditi z vedenjem, da gre za serijal, da torej obstajajo zgodbe znotraj večje zgodbe, zato se morajo prav tako razvijati. Se pravi imamo zasnovo, kar se pokaže v prvem romanu, potem sledi zaplet, to je recimo drugi roman, vrh, razplet in razsnovo, zato je pisanje kriminalnega oziroma kakršnega koli nadaljevanja precej kompleksno delo, vsak roman je celota, je pa tudi del večje zasnove, zato se bo v nadaljevanju z Aurellijem še marsikaj dogajalo.

V drugem romanu je znova obravnavano posilstvo. Si želela opozoriti na to problematiko?

Ja, in tudi v tretjem delu bo. Vedno me zmrazi, ko vidim, kaj se dogaja, neverjetno, koliko žensk je posiljenih in koliko umorov je povezanih s posilstvi. Pri nas imamo sicer več družinskega nasilja, ampak je tudi vse povezano – ženske so v prvi vrsti žrtve, največkrat posiljene, pretepene. Recimo to, kar se je sedaj zgodilo v Mariboru, tega je vsak dan toliko, da je preprosto neverjetno. Treba je pisati o tem. 

Kako poteka tvoj ustvarjalni proces? V knjigi je med zgodbami veliko preskakovanja. Pišeš linearno in potem zgodbe premešaš?

Pišem linearno. Že toliko prej imam sestavljeno zgodbo in poglavja, ker moram vedeti, kako bo. Ko pišeš roman, ki ni kriminalen, lahko pustiš, da te domišljija odpelje po svoje in si lahko sproti kaj izmisliš, pri kriminalki pa ne. Kriminalka je kot velika matematična enačba ali sestavljanka – vedeti moraš, kako bodo koščki vstavljeni v celoto. Preden začnem pisati, natančno vem, kaj se bo v vsakem poglavju zgodilo. Vseeno me včasih kakšen lik preseneti, ko začne vleči v svojo smer, recimo lik, ki je narejen tako, da bo v zgodbi negativec, začenja naenkrat dobivati lepe lastnosti. Ko to vidim, ga pustim, da gre po svoje, mu verjamem, da ve, kaj je zanj bolje, če noče biti bad guy, prav, pa ne bo.

Koliko časa pa potekajo priprave pred pisanjem?

Veliko časa si vzamem, da raziščem vse teme, o katerih mislim pisati. Pri Belem volku je bilo veliko raziskav posvečenih heroinski kriminalni poti, ki poteka čez države bivše Jugoslavije, raziskati sem morala heroinsko pot od Afganistana, Irana vse do Turčije, ker, če o nečem pišem, moram vedeti, kaj se dogaja. Ne morem pisati na pamet ali tako, kot si sama predstavljam. Tukaj je bilo veliko raziskovanja, veliko raziskovanja pa je bilo tudi o staroslovanski mitologiji. Vse to potem združim še s svojo domišljijo, to mi vzame nekje pol leta. Pogledam veliko dokumentarcev, preberem veliko intervjujev, to je zanimiv del, zelo poučen in zabaven. Pri tretjem delu pa sem šla v raziskovanje nečesa, kar je dejansko zelo kruto, to je tema o kateri nisem veliko vedela in ko sem gledala in brala vso to vsebino, tudi marsikaj našla na internetu, morem reči, da me je zelo pretreslo. Če je bila dvojka odeta v magični realizem, malo pravljična z volkovi in bogovi, bo tretji del zelo surov in zelo realen. Mogoče bo to za bolj občutljive bralce kar hoja po tankem ledu.

Bo ponovno več umorov?

Umorov ne bo več, mislim, da ni pomembo za zgodbo, da nizaš trupla vse počez.

Zgodba Belega volka se med drugim dogaja v Beli krajini in Kočevju. Si se med pripravami tja peljala, ali poznaš kraje dovolj dobro, da si lahko o njih pisala?

Belo krajino zelo dobro poznam, ker sem tam preživela otroštvo in še danes grem tja zelo rada. Kočevje pa mi je bilo neznano, zato sem ga želela malo bolje spoznati. Kmalu sem videla, da je v teh koncih toliko magičnega, sploh pa je tam ogromno zgodovine. Bela krajina mi je simbolizirala nekaj poletnega, pomladnega, zelenega, Kočevje pa nekaj bolj zimskega, jesenskega, temnejšega. V Belem volku se svetloba in tema dopolnjujeta, kot letni časi, ki potekajo ciklično, Kočevje je bilo zame enako magično in lepo kot Bela krajina.

Že v prvem delu si veliko pozornosti posvetila psihološkim profilom likov – kako so bili vzgojeni, kakšne so njihove življenje zgodbe, ki pojasnjujejo njihovo vedenje. Enako velja tudi za drugi del. Ti je psihologija blizu?

Doktorirala sem iz psihoanalize, to nekaj, kar ti da uvid v psihologijo človeka, v ustroj tega, kako delujemo na podzavestni ravni. Kot mlajša sem brala ogromno psiholoških knjig, sploh psihiatričnih, tako da mi je približno jasno, kako stvari funkcionirajo, vedno so me zanimali raznorazni odkloni, osebnostne motnje, mogoče zato, ker jih imam tudi sama nekaj, tako da ne morem reči, da sem laik na tem področju. Ko pišeš roman, je treba liku zlesti pod kožo, ga otipati od znotraj, da lahko razumeš njegovo obnašanje in razloge, ki se skrivajo za njim. 

Si oboževalka Siddharte, ali se je verz pesmi Medrevesa znašel v knjigi zgolj zaradi pomenske ustreznosti z zgodbo?

Ko sem pisala roman Beli volk, sem poslušala ta komad non stop, nisem se ga mogla naveličati, kot bi me ves čas prosil, naj ga dam v zgodbo in ko sem dojela, da bi se res lepo zlil z vsebino, sem mu seveda ustregla.

Prvi del je bil med bralci zelo dobro sprejet. Si zaradi uspeha čutila večji pritisk ob pisanju nadaljevanja?

Ne, mogoče se mi bo to kdaj zgodilo, zaenkrat se mi še ni. Mogoče zato, ker na nek način pišem samo zase in bi delala isto, če ne bi bilo bralcev na drugi strani, ker to dejansko rada počnem. Rada pišem in v tem uživam. To je zame zelo zadovoljujoč proces, čeprav je po drugi strani tudi zelo naporen, ker zahteva veliko truda in energije, vseeno pa nudi toliko užitka, da se ob tem počutim dobro in ne razmišljam, kaj bo, kako bo. Velikokrat so me spraševali, če sem bila presenečena, ali pa sem upala, da bo tak odziv. Nisem niti razmišljala o teh stvareh, niti se ne obremenjujem z zunanjimi dražljaji, ampak se med pisanjem ukvarjam izključno z zgodbo. Ko je ta končana, lahko roman zadiha in potem naj bralci oz. kritiki presodijo. S tem se ne ukvarjam in upam, da se ne bom, ker če bi se, bi res lahko začela čutiti pritisk, kar bi se na zgodbi vsekakor poznalo.

Si že od začetka vedela, da bo trilogija? Glede na uspešnost, bi jo lahko nadaljevala.

Nekaj časa bo pavza, ker imam toliko projektov, ampak ja, bo tudi četrti del. Dokler bo želja in volja po tovrstnem pisanju in bova z Aurellijem v lepem partnerskem odnosu, kar pomeni, da se drug drugega ne bova naveličala, se bo to nadaljevalo. Ko pa si bova začela iti na živce, bo hitro sledila ločitev. Ne mislim vztrajati v vezi, v kateri si nimaš več kaj povedati in ti začenja partner iti na živce. Ko bo prišlo do tega, se bo pač od Aurellija treba posloviti. 

V Sloveniji je vedno več pisateljev, ki se odloča za pisanje kriminalk. Je med vami čutiti tekmovalnost ali se podpirate?

Lansko leto sem spoznala Tadeja Goloba in Avgusta Demšarja, mislim, da smo se zelo dobro razumeli, oba sta krasna človeka. Mojce Širok ne poznam, ampak sem njena velika oboževalka. Zdi se mi neumno, da bi bilo tukaj neko tekmovanje. V bistvu bi moralo biti še več avtorjev, ki bi se odločili za pisanje kriminalk, ker bi potem bralci imeli več možnosti izbire. Vsak bralec najde avtorja, ki mu bolj ustreza kot drug in če je večja izbira na trgu, imaš več možnosti, da najdeš več kot enega, ki ti ustreza, kar ti da veliko več užitka v branju. Kakršna koli tekmovalnost, sploh na tako majhen področju, je brezvezna in otročja. Med sabo se moramo podpirati.

V Sloveniji je problem, da nimamo tradicije žanra in še ne vemo, kako se do njega obnašati. Žanra se še vedno drži negativna konotacija, česar kot Slovenci še nismo presegli. Zelo radi ga beremo, ampak še vedno je to nekaj, kjer moramo potegniti črto in ločiti literaturo od žanrske, kar je po moje brezzveze, ker imaš dober ali slab roman. Tega še nismo presegli.

Serija Rdeča kapica, za katero si napisala scenarij, je že v nastanku. Kako daleč je projekt?

Smo v fazi predprodukcije, scenariji so napisani, to je moj del, ki je bolj ali manj končan.

Je bilo težko tako obsežno delo prilagoditi v scenarij za serijo?

Ja, v bistvu je bilo eno zahtevnejših del. Vedno, ko gre za adaptacijo nečesa, kar je že napisano, je treba iti v zgodbi naprej. Veliko stvari se na televiziji ne da prikazati, tukaj je potreben razvoj v drugo smer in to so po navadi kar zahtevne stvari. Treba se je držati osnovne strukture, hkrati pa delati njeno nadgradnjo, tako v likih, kot v sami vsebini, iz katere moraš narediti nekaj novega.

Verjetno je težko črtati določene dele zgodbe, sploh če si sama avtorica.

Imam toliko kilometrine za sabo, da mi to ni težko. Vsaka adaptacije je neke vrste novo avtorsko delo, zato se ne smeš ukvarjati s tem, kaj je bilo prej. Na delo moraš gledati kot na novo celoto, ki se sicer naslanja na originalno delo, iz njega izhaja, ampak je nekaj čisto drugega. Liki so dodelani, dodani so novi, nekaterih ni več, tudi zgodba je malo drugačna.

Kakšni so drugi projekti? Se trenutno posvečaš zgolj pisanju tretjega romana?

Ne, delam na več projektih hkrati, za kar sem zelo hvaležna, saj imam tako možnost združiti delo, ki me izjemno veseli, od urednikovanja, pisanja scenarijev, do pisanja kriminalnega romana in zgodovinske sage, s katero se trenutno največ ukvarjam.

  • 8
  • 7
  • 6
  • 5
  • 4
  • 3
  • 2
  • 1

KOMENTARJI (19)

Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

Uporabnik1818923
18. 09. 2022 13.58
Zelo berljiva 1.knjiga vendar za moj okus preveč dogajanj in zgodb iz knjig Jo Nezboja in Camille Lackberg.Najbolj pa me je zmotil opis orlice kako si najde samca za gnezdenje ,ker sem dobesedno zgodbo prebrsl mesec nazaj v knjigi ki je bila izdana 20 let nazaj
zajfa
18. 09. 2022 13.23
Že takoj kiks v štartu: državna tožilka je v SLO veliki baja, tožilcev je za prste ene roke.
Juraj Brecelj
18. 09. 2022 12.48
+2
Verbalno nasilje žensk nad moškimi je najpogostejša oblika nasilja!
ZaposlenVRuskiTrollFarmi
18. 09. 2022 12.53
devote
18. 09. 2022 11.29
-2
ajaj...se ena, ki bi rada se okoristila s prodajanjem me too zgodbic, ki zrastejo v glavah zavrnjenih, postaranih in odsluzenih babsetov.
štrekeljc
18. 09. 2022 12.47
+2
1. Si sploh prebral zgoraj napisano? 2. Si sploh prebral Rdečo kapico? 3. Si sploh prebral Belega volka? Svoje pirhe grem staviti, da je odgovor na vsa tri vprašanja NE.
devote
18. 09. 2022 13.14
štrekeljc
18. 09. 2022 13.44
Bodi dedec, pa se ti žensk ne bo več treba bati!
Mukec
18. 09. 2022 10.51
+3
ZaposlenVRuskiTrollFarmi
18. 09. 2022 10.45
+5
Ja, netalentirani, nezabavni moški imajo v 21. stoletju težave, ker ženske ne potrebujejo več njihovega denarja, one iščejo žrebca v postelji, nekoga ki jih bo nasmejal, zna kuhati itd... Ne pa maminih sinčkov incelov, ki živijo še mentalno v 20. stoletju.
ZaposlenVRuskiTrollFarmi
18. 09. 2022 10.46
+4
Potem pa proba na silo, ker pač predvideva da si on tudi zasluži žensko...
zajfa
18. 09. 2022 13.24
Ne potrebujejo več njihovega denarja, hahahahaha. Seveda, to bo ja. Katera pravljica je to?
Abrams
18. 09. 2022 10.08
+0
Ogrožena vrsta tele ženske, še za oblečt več nimajo. Da ne govorim, da ste vedno manj zanimive.
bodi
18. 09. 2022 09.54
+1
Na pločnikih na pol gola dekleta, vesele bodite da smo moški trdnega značaja in da ni več posilstva. Ker to kar se razkazuje je že na meji.
Abrams
18. 09. 2022 10.06
+0
Problem je v tem, da z tako vzgojo, dostopnost virov itd, se povečuje toleranca moških na ženske čare. Zato ženske rabijo več drznosti, da privabijo moške. Je pa res, da zaradi te tekme in psihične obremenjenosti postajajo še bolj nezanimive.
nik500
18. 09. 2022 09.45
+5
Kaj pravite o tem ko zenska zacne moskega izzivati da bo nasilen do nje ?
PičiPoki
18. 09. 2022 09.53
+2
To je pa drugač. Če se lepo prosi moreš ugoditi.
PičiPoki
18. 09. 2022 08.35
+7
Lepotica. 🤭😉