Ko je ljubljanski nadškof Stanislav Zore v pridigi na začetku študijskega leta mladim na srce položil, da odločitev za »mavrično prihodnost« v nekem smislu pomeni odločitev za smrt (naroda, družine, družbenega reda) – »mavrična prihodnost nas postavlja pred izbiro med drevesom življenja in med smrtjo«, je povzel sliko kulturnega boja med »starim« in »novim«, med liberalizmom in konservativizmom oziroma tradicionalizmom.
Če bi hoteli »prevesti« nadškofove besede, bi lahko dejali, da Zore sporoča, da je kulturni model, ki ga kot »model življenja« zagovarja progresivni liberalizem oziroma »kulturni marksizem«, kot podpornike »mavričarjev« radi imenujejo tisti na desni, pravzaprav »model smrti«. Ali še drugače, nadškof je želel povedati, da obstajajo temne plati svobode, ki se jih moramo zavedati, če želimo preživeti.
V tem pogledu je vsekakor zanimivo, da je nadškof svojo pozicijo opredelil kot pozicijo svobode. V nagovoru je namreč povedal tudi tole: »Dragi študentje, dragi profesorji! Kakšna bo vaša izbira? Se boste prodajali mavricam ali boste izbrali svobodo?« Kar nakazuje, da po mnenju Zoreta prava svoboda počiva v svojstveni odtegnitvi svobode.
Vse to močno spominja na retoriko in na racionalizacijo dejanj, ki jih doma in v Ukrajini izvaja Kremelj. Putin in »njegova« Rusija svojega boja v Ukrajini namreč ne razlagata le kot boj za osvoboditev Ukrajine izpod nacistov, ki so v drugi optiki (postali) borci za svobodo – zahodnega, to je liberalnega tipa, ampak tudi kot boj proti imperiju zla, ki ga obvladujejo »mavričarji«, videni kot arhitekti moralnega, političnega in vsesplošnega družbenega razkroja. Putin v tem smislu ponuja enak apel kot nadškof Zore, le da Putin to počne na drugačni ravni, tako v smislu dosega kot ravni implementacije – medtem ko Zore nagovarja Slovence, Putin nagovarja svet; medtem ko Zore Slovence sprašuje, se je Putin doma že odločil.
Posledično bi pričakovali, da je rimskokatoliška cerkev, tako kot desna politična opcija, ki se s slednjo ideološko v marsičem ujema, naravna zaveznica Putina. Pa ni tako. Vsaj na ravni uradnih stališč ne. Evropska desnica za zdaj trdno stoji na strani Ukrajine, enako Vatikan. Papeževo »poletno razmišljanje«, da je vojna posledica provociranja Rusije, je bilo namreč hitro »popravljeno«.
Pri javnosti je nekoliko drugače. Ta je glede spora razdeljena v smislu, da razumevanje ruske pozicije, ki ne pomeni nujno tudi podpore ruskemu načinu reševanja varnostnih in etničnih vprašanj, najdemo tako na levi kot na desni. Medtem ko slednji Putina »podpirajo« zato, ker ga vidijo kot nekoga, ki se bojuje za svoj narod, za krščanske vrednote, ga prvi razumejo v luči, da Rusija ne deluje v vakuumu – njena »posebna vojaška operacija« je sicer nedopustna, a njen nastanek je vsaj deloma posledica zahodnega imperializma ter ignoriranja ruskih varnostnih pomislekov in nelagodja glede prozahodnega obrata v Kijevu. Posledično je več naklonjenosti iskanju kompromisa oziroma čim hitrejše poti k miru mogoče najti na levi oziroma desni, relativno manj pa na politični sredini. Kot nakaže profesor političnih znanosti Dominic Tierney, se »jastrebi« nahajajo predvsem med liberalci oziorma med levo sredino (The Rise of the Liberal Hawks, The Altlantic, 4.9.2022).
Posledica tega desno-levega razumevanja je, da so tako eni kot drugi bolj naklonjeni kompromisu oziroma iskanju čim hitrejše poti k miru kot pa tisti na sredini. Še več, zdi se, da so glavni »jastrebi« postali pretežno deklarirani liberalci, ki so v imenu obrambe svobode in demokracije pripravljeni podpirati vojno, vse dokler Rusija, ki je v najbolj mili optiki liberalcev videna kot brutalen agresor, v najbolj radikalni pa kot poosebljeno zlo, ne bo popolnoma poražena.
Problem, ki ga takšna vojni naklonjena perspektiva nosi v sebi, je, da utegne privesti do stanja, ki bo na koncu slabše tako za Ukrajino kot tudi za »svobodni svet«. Če na tem mestu zanemarimo možnost, da lahko nadaljnje forsiranje vojne pripelje do nuklearnega spopada, je tu še nevarnost postopnega usihanja zahodne denarne in vojaške podpore, brez katere bi Ukrajina hitro padla, tako ekonomsko kot vojaško. Podaljševanje in eskalacija vojne lahko namreč okrepita nezadovoljstvo javnosti na zahodu do točke, ko bo ta zahtevala drugačno, manj idealistično in bolj pragmatično politiko.
O obrisih te realnosti je pred dnevi nazorno pisal New York Times, predvsem v luči prihodnjih volitev v ameriški kongres, ki ga lahko prevzamejo Ukrajini manj naklonjeni republikanci (Biden Faces New Challenges Holding Together a Coalition to Support Ukraine, 26. oktobra 2022). Zadnji podatki namreč kažejo, da se je delež republikancev, ki menijo, da ZDA pošiljajo Ukrajini preveč pomoči, povečal z devet na 32 odstotkov. Na realno možnost zasuka kaže denimo upad javne podpore Kijevu v Italiji pod 50 odstotkov (Eurobarometer, 14. novembra 2022). Topi se javna podpora sankcijam v največji zaveznici Ukrajine, Veliki Britaniji – medtem ko je marca sankcije podpiralo 73 odstotkov ljudi, jih je oktobra le še 41 odstotkov (Ukraine war: Cost-of-living crisis could erode public support for sanctions against Russia, Skynews, 31. oktobra 2022). »Le« 59 odstotkov Evropejcev pravi, da mora biti obramba svobode in demokracije politična prioriteta (Eurobarometer, 2792).
V tem pogledu ni presenetljivo, da uradni Kijev nenehno išče načine, kako ohraniti podporo vojni in sankcijam. Eden izmed njih je, da se vsa obžalovanja vredna dejanja Rusije čim bolj demonizirajo, da se konflikt predstavlja kot boj med dobrim in zlim, med angeli in demoni, med svetlobo in temo ... A težava takšnih stiliziranih upodobitev – te so razumljive z vidika, da jih širi uradni Kijev, manj pa z vidika, da jih je ponotranjila visoka politika EU in ZDA – namreč je, da s seboj vedno nosijo sporočilo, da se z drugo stranjo ni mogoče pogajati, ampak jo je treba absolutno poraziti. Kar je v dani situaciji, kot je bilo prikazano, izjemno tvegano. Ponavljanje, da še ni čas za kompromis, da zdajšnji Rusiji ne gre zaupati, namreč dejansko pomeni, da se je o kompromisu mogoče pogovarjati le z neko drugo Rusijo, torej z Nerusijo. Kar je problematično tudi z vidika, da daje legitimnost ruski propagandi, ko pravi, da se Rusija zgolj brani pred moralno bankrotiranim imperialističnim zahodom, ki Ukrajino uporablja zgolj za to, da bi uničil (zdajšnjo) Rusijo, ki brani »drevo življenja«.
Argumenti proti iskanju kompromisa danes so slabi predvsem za tiste, ki bodo jutri umrli. Ki jih je vsak dan več. In ki jim je morda vseeno, s katerim potnim listom živijo. In ki morda niti ne verjamejo v ideale, za katere umirajo.
O obsegu skepse do uradne politike Kijeva (in zahoda) pričajo oktobrski podatki Eurobarometra. Ti namreč kažejo, da je skoraj tretjina Ukrajincev za to, da se takoj začnejo mirovna pogajanja. V južnih in vzhodnih regijah, torej tam, kjer vojno vidijo skozi svoja okna, je tako mislečih skoraj polovica. Morda bi veljalo prisluhniti tudi njim. In Rusiji, ki je vnovič dejala, da je pripravljena na pogajanja. Najbrž tudi zaradi nedavnih neuspehov na fronti. Kar bi Ukrajini pri poganjanjih lahko prišlo še kako prav. Kajti kot rečeno – ni nujno, da se bo pogajalska pozicija Ukrajine v prihodnosti nujno izboljšala. Tudi v tem smislu lahko odločitev za politiko liberalizma namesto političnega realizma pomeni odločitev za smrt.
