Spletni časopis želi bralcem vesel Božič, ki je ob tem, da je verski, tudi državni praznik in dela prost dan. Ni bilo vedno tako in o tem so še danes spori in različni pogledi.
Kot državni praznik so Božič ukinili leta 1952 in tiste, ki so ga po tem še praznovali, so lahko doletele resne sankcije. Pred tem so Jugoslavijo izključili iz skupine socialističnih držav (Informbiro), naš državni vrh pa se je po tem užaljeno dokazoval kot še posebej komunističen tudi s preganjanjem katoliških tradicij.
Božič je državni praznik postal spet leta 1989, ko so se po vzhodni Evropi zlomile socialistične diktature. To je pri nas sovpadlo z relativno svobodnimi volitvami v takratni skupščini, katerih posledica je bila zmaga Demosa in plebiscit v božično-novoletnem času, ki je omogočil nastanek samostojne države. Datum plebiscita je koalicija Demos, ki je takrat vladala državi, namerno izbrala v času praznikov, ko se v domovino vrnejo številni zdomci. Med vladajočimi, koalicijo je vodil Jože Pučnik, vlado pa Lojze Peterle, je bilo nekaj bojazni, ali bo mogoče doseči večino. Ni namreč bilo jasno, ali bodo nekdanji komunisti, ki so bili sicer v opoziciji, a so imeli še veliko moči, podprli osamosvojitev, in kako se bodo odzvali priseljenci iz drugih republik. A se je izkazalo, da so bile skrbi pri obojih nepotrebne.
Neutemeljeni očitki pobudnika islamske veroizpovedi
Odločitev o Božiču kot državnem prazniku je pred petimi leti presojalo celo ustavno sodišče po sporu, ki ga je sprožil Almir Talić. Kot pripadnik islamske verske skupnosti je Talić praznikom in dela prostim dnevom, kot jih je določil državni zbor, očital, da naj bi upoštevali le krščanske verske praznike. Menil je, da ga ureditev v primerjavi s pripadniki krščanske verske skupnosti diskriminira in onemogoča pri uresničevanju pravice do izpovedovanja vere. Izpodbijana ureditev naj bi bila diskriminirala tudi druge verske skupnosti in ateiste.
Talić je ocenil tudi, da ureditev ni skladna z ustavnim načelom državne laičnosti in enakopravnosti verskih skupnosti, z načeloma splošne prepovedi diskriminacije in enakosti pred zakonom ter s človekovo pravico do izpovedovanja vere.
Ustavno sodišče je njegovo pobudo leta 2017 zavrnilo kot “očitno neutemeljeno”. Ustavno sodišče je to pojasnilo tako: “Izpodbijana ureditev se delovanja verskih skupnosti ali izpovedovanja vere posameznika ne dotika. Vse verske skupnosti in njihovi pripadniki so ne glede na izpodbijano ureditev avtonomni in svobodni pri individualnem in kolektivnem izpovedovanju svoje vere.” Zapisali pa so še: “Izbira datumov dela prostih dni je stvar proste presoje zakonodajalca. Zakonodajalec lahko uredi dela proste dni kot izraz identitete ljudi, ki zgodovinsko živijo na območju sedanje države in so povezani z izročilom evropskega prostora. Neutemeljeni so očitki pobudnika o diskriminaciji in neenakem obravnavanju verskih skupnosti in njihovih pripadnikov.”
Spletni časopis