Po ogledu filma Meni se zna zgoditi, da boste lačni, in sicer iz dveh razlogov. Prvi je očiten, tale triler med krožniki se pač vrti okoli hrane. Okej, pregrešno drage hrane. »Ali bova pojedla rolex?« slišimo v uvodu filma pogovor enega izmed parov, ki se vkrca na jahto v smeri otoka Hawthorne, 480 arov velike gurmanske postojanke, kjer zaposleni v prestižni restavraciji pridelajo vse sestavine od pokrovač do goveda. Cena za večerjo? 1250 dolarjev na osebo za večhodni meni brez vključene nočitve. Gostje so pisana druščina debelih denarnic od kulinaričnih kritikov do mladih in starih bogatašev, ki jih posedejo za šest skrbno pripravljenih miz in jim začnejo nositi jedi iz prestižnih sestavin. »Ne jejte, okušajte in naslajajte se!« jim naročijo.
Glavni kuhar Julian Slowik, ki ga igra izjemni Ralph Fiennes (Schindlerjev seznam, Angleški pacient), je človek z receptom in konceptom, ki skupaj s svojo ekipo, uigrano kot pihalni orkester, ne navdušuje zgolj s hrano, temveč tudi z natančnim servisom, ki pritiče pregrešno dragemu scenosledu. Film Meni, žanrski koktajl komedije, trilerja in grozljivke, želi biti satira sveta visoke kulinarike, kuharskih mojstrov in njihovih bogatih odjemalcev. Ideja skupine ljudi, ki se znajdejo na osamelem kraju, kjer sodelujejo v smrtonosni igri, žanrsko gledano ni nič posebno novega, a v navezi s kritičnim prerezom petične kulinarične kulture deluje; to je vsaj do trenutka, ko še ni povsem jasno, kam bom zavila zgodba.
Črna komedija, ki jo podpisujeta soscenarista Will Tracy (Nasledstvo) in Seth Reiss, se namreč v drugi polovici izkaže za tipičen primer filma z obetavno, a neizdelano idejo. Ne le, da so razlogi, zaradi katerih so se gostje znašli na svoji zadnji večerji, mestoma povsem banalni, za nameček se nihče od krivih smrtni obsodbi pretirano ne upira. Z usodo, ki jim jo je začrtal razočarani jamie oliver, so se preprosto sprijaznili. Takšna apatičnost sicer pogojno deluje kot del kritike zoper razred ljudi, ki praviloma nimajo pojma o hrani, imajo pa denar, oziroma tiste, ki so v svoji kulinarični pretencioznosti zašli tako daleč, da se jim hod »kruh brez kruha« zdi blazno fina pogruntavščina. Filmsko gledano pa takšna odsotnost vsaj navideznega upora pomeni tudi pomembno odsotnost prave napetosti, nepredvidljivosti in samorefleksije grešnikov. Kar je škoda, saj je filmska kritika kulinaričnega elitizma v obliki komičnega trilerja, podkrepljena z močno igralsko zasedbo, vsaj na papirju odličen recept. Žal pa na koncu ostanemo lačni bolj izdelane satire.