Zakon o izenačevanju možnosti invalidov določa, da morajo biti čez tri leta vse stavbe v javni rabi dostopne tako gibalnim kot senzornim invalidom, zato smo ga prosili za vpogled v njegovo delo in oceno stanja na področju infrastrukturne dostopnosti gibalno oviranih oseb.
Kako se je začelo vaše sodelovanje z Zvezo paraplegikov? V koliko primerih ste že svetovali in predlagali rešitev?
Nadaljujem delo, ki ga je zasnoval arhitekt Matjaž Planinc, ki je delal in svetoval na podlagi več desetletnih izkušenj na področju univerzalne graditve in odpravljanju arhitektonskih ovir. Prvi primer, ki sem ga obravnaval, je bil predlog rešitve dostopa do dvignjene pritlične etaže večstanovanjskega objekta. Glavnih vhod v objekt je dostopen le s stopniščem. Predlog rešitve je bil vgradnja zunanje vertikalne dvižne ploščadi do višine podesta na vhodu. V objektu pa je že bilo dvigalo, težava je bila le na vhodu. Z leti se je izkazalo, da je to pogosta težava večstanovanjskih objektov.
Vselej gre za predloge rešitve; ali se težava odpravi in zadeva reši, pa je odvisno od številnih dejavnikov, kot je npr. razpoložljivost finančnih sredstev ali strinjanja lastnikov, če gre za večstanovanjske objekte. Moje delo je svetovanje in iskanje rešitev pri primerni ureditvi, ki mora biti ustrezna glede standardov in primerna za uporabo. Ali bo izboljšavo uredil in izvedel ter težavo odpravil, se odloči investitor, lastnik, uporabnik. Šele takrat je zadeva po mojem mnenju resnično rešena.
Kakšne težave najpogosteje rešujete? Ali drži, da so največkrat nedostopni vhodi v večstanovanjske stavbe?
Ni pravila. Težave, s katerimi se srečujejo uporabniki invalidskih vozičkov in drugače gibalno ovirane osebe, so lahko zelo različne. Zelo pogosto pa gre vendarle za dostop do objekta in vstop vanj, kadar je vhod nedostopen za gibalno ovirano osebo, in za dostopnost višjih etaž, kadar ni dvigala.
Pogosta težava je prestrma ali preozka klančina. V starejših javnih objektih je včasih problem pomanjkanja ustreznih sanitarij. Velik problem so medetaže, kadar so nivoji ločeni za nekaj stopničk. Včasih gre za povezovanje več starejših objektov v funkcionalno enoto in je razlika v višinah etaž morda neizogibna, tako da je povezovanje nivojev treba primerno rešiti.
V stanovanjih pa se osebe na invalidskih vozičku največkrat ukvarjajo s pomanjkanjem manevrskega prostora, preozkimi vhodi, prehodi, premajhnimi kopalnicami in omejenimi možnostmi preureditve (vsaj ne s primernimi odmiki), zamenjavo tuš kadi s površino za tuširanje.
Pri javnih zgradbah in večstanovanjskih stavbah je lahko težava zagotoviti primerno parkirno mesto.
Zakaj je prihaja do teh težav?
Da bi lažje odgovoril, bi rad prej pojasnil, da pri novogradnjah, zgrajenih po novejših zakonodajah, v katerih je vidik univerzalne graditve obvezen, teh napak skoraj ni. Objekti morajo biti po zakonodaji primerno načrtovani in grajeni. Kdaj pa kdaj se seveda pojavi tudi kaka večja ali manjša napaka oz. neskladnost s standardi. Težave dostopnosti so zelo pogoste pri starejših objektih, kjer zakonodaja ni zahtevala univerzalne graditve. Ta je šele pozneje postala zahteva, in to tudi za starejše objekte v sklopu vzdrževanja objektov. Ta vidik je v starejših objektih včasih težje rešljiv zaradi cene takih adaptacij, stanja v notranjosti, nezadostnega razpoložljivega prostora v objektu ali izven njega, zaradi omejitev parcele, omejitev zaradi konstrukcije objekta. Kadar je potrebno gradbeno dovoljenje, je težava zadostno število soglasij lastnikov.
Da bi se te težave lažje in pogosteje reševale, bo po mojem mnenju morala – vsaj delno ali še bolje v celoti – pomoč zagotoviti država, tako glede stroškov načrtovanja kot stroškov same izvedbe. Tako bo pokazala pravo stopnjo razumevanja problema in aktivno pristopila k rešitvi.
Na Urbanističnem inštitutu Republike Slovenije (UIRS) poudarjajo, da lastniki, upravitelji in najemniki javnih in tudi komercialnih objektov ter tudi sami načrtovalci in arhitekti javnih objektov v Sloveniji še vedno precej slabo poznajo zakonodajo o univerzalni graditvi. »Načrtovalci in arhitekti še danes nimajo ustrezne izobrazbe na tem področju, ne na univerzitetni stopnji in ne pozneje, v času pridobivanja licenc. Eden od vzrokov za nepoznavanje posameznih veljavnih standardov je, da so standardi plačljivi. Izobraževanje strokovnjakov je nujno, saj bo tako omogočeno poznavanje vseh zahtev in njihovo upoštevanje pri načrtovanju in izvedbi,« so nam pojasnili. Se strinjate s tem?
Na UIRS-u imajo gotovo večji vpogled v problematiko, saj so v preteklosti pripravljali različne analize in celostne strategije ter izdajali priročnike. Pri vseh akterjih se ozaveščenost o tej problematike počasi veča – že zaradi dejstva, da se čedalje več ljudi spoprijema z upadanjem gibalnih sposobnosti zaradi staranja, in tako se pokažejo pomanjkljivosti nekdanje gradnje.
Vidik univerzalne graditve in uporabe objektov je med študijem in pozneje pri opravljanju strokovnega izpita verjetno res nekoliko zanemarjen, ne pa izvzet. Tako kot številni drugi vidiki je zakonsko določen in obvezen za projektanta. V zadnjih dveh različicah gradbenega zakona je univerzalna graditev uvrščena med bistvene zahteve, kar pomeni, da ta vidik ne bi smel biti neznan nobenemu projektantu. Kakšno je dejansko poznavanje vidika, pa je prepuščeno posameznemu projektantu.
Standardi so plačljivi, kar je tudi del problema. Kadar bi kdo rad preveril zgolj kako malenkost, naleti na plačljiv standard, in to ga odvrne od nadaljnjega iskanja pravilne rešitve. Nakup standarda pa postane nuja pri zahtevnejšem načrtovanju in spet ne pomeni takega stroška.
Iz filozofskega, humanističnega vidika je univerzalna graditev čedalje bolj samoumevna in počasi prehaja tudi v zavest projektantov. Izobraževanje je nujno, je pa morda še bolj potrebno ozaveščanje projektantov, da sta univerzalna graditev in uporaba objektov postali obvezni in da je brez upoštevanje tega vidika projekt lahko zavrnjen bodisi v fazi revizije (kadar je obvezna) bodisi v fazi izdaje gradbenega dovoljenja ali v trenutku izdaje uporabnega dovoljenja. Takrat je odpravljanje težav bistveno dražje, kot bi bil nakup standarda v fazi načrtovanja.
Pri tem bi rad poudaril, da je lahko velika težava, če investitor že na samem začetku načrtuje »premajhne« skupne prostore, premajhne površine v stanovanjih (v kopalnicah, hodnikih, spalnicah), premajhne sobe v domovih za starejše občane in podobno. Zahteve investitorjev, ki spet temeljijo na morda zastarelih predpisih, so velikokrat take, da projektante »prisilijo« v projektiranje ne popolnoma funkcionalnih rešitev. Posledica so lahko površine in prostori, ki niso popolnoma prilagodljivi za uporabo gibalno ovirane osebe. Gre za konflikt med željo investitorja po najbolj racionalni in donosni gradnji ter dejanskimi potrebami vidika univerzalne graditve. Univerzalna graditev, zelo poenostavljeno povedano, se na koncu kaže v nekoliko večji kvadraturi »istega tipa« stanovanja, kar podraži investicijo. Spet zelo poenostavljeno: število stanovanj in število sob se navsezadnje prodaja ali oddaja, in investitorja najbolj zanima optimizacija površin za gradnjo.
Problem je tudi neusklajenost posameznih pravilnikov, ki se nanašajo na različne standarde, in zahteve za isti vidik se lahko že precej razlikujejo, če govorimo npr. o odmikih, sanitarijah, kopalnicah, klančinah.
Kako odzivna je gradbena inšpekcija, kadar jo opozorite na nepravilnosti? Nam lahko poveste za kakšen primer, ko ste jo pozvali k ukrepanju, in kako se je vse skupaj končalo?
Med gradbenimi inšpektorji so redki, ki dajejo prednost kršitvam, nanašajočim se na ta vidik graditve, so pa med njimi tudi zelo dejavni in uspešni na tem področju. V gostinskem lokalu v središču Ljubljane je lastnik po posredovanju inšpektorata vzorno rešil sanitarije. Tudi težava pri zunanjem dostopu – klančina centra AMZS v Kopru – se je primerno rešila po posredovanju inšpektorata.
Nekoliko zahtevnejši problem se je pojavil pred kratkim v novem podhodu pod železniškimi tiri v Grosuplju. Podhod ni univerzalno dostopen, ni uporaben za vse, ker ni dvigala. Zadevo je sicer prijavil občan, mi smo pomagali z mnenjem. V tej zadevi je prihajalo do ogromnih prelaganj odgovornosti, katere službe bi sploh bile pristojne za prejem prijave in katere službe bi morale odpravo nepravilnosti zahtevati. Do tega trenutka je najverjetneje največ naredil zagovornik načela enakosti z mnenjem, da podhod krši načelo enakosti. Občina Grosuplje se je zavezala, da bodo nepravilnosti odpravljene, in upamo, da bo res tako.
Pravite, da inšpekcija pomaga, kolikor ji uspe, je pa takih primerov preveč za uspešen »pregon«. Bi torej potrebovali več inšpektorjev ali kaj drugega?
Večje število inšpektorjev bi nedvomno pomagalo. Veliko bi po mojem mnenju spremenila sprememba meril inšpektorata glede prednostne obravnave. Take kršitve bi lahko bile obravnavane prednostno, saj so nekaterim ljudem iz dneva v dan onemogočane vsakdanje dejavnosti in kršene njihove pravice.
Predstavljam si, da je najpogostejša težava denar (po podatkih MIZŠ stane stranišče 5000 evrov, stopniščno dvigalo 8000, vgradno pa 80.000 – so to prave številke?). Bi pri tem morala aktivno, s sredstvi, pomagati država? Kaj pa evropska sredstva, bi jih bilo mogoče črpati za ta namen?
Pravilno ugotavljate, velik problem je financiranje, tako za zasebne kot javne zgradbe. Številke bodo morda v nekaterih primerih držale, seveda pa je treba preveriti posebnosti pri posameznih okoliščinah. Zaradi splošne draginje pa so lahko cene v tem trenutku tudi precej višje. Dodatna ovira za zagotovitev dostopnosti je lahko pri spomeniško varovanem objektu včasih negativno mnenje Zavoda za varstvo kulturne dediščine. To je lahko prostorsko zelo občutljivo. Ne najde se vedno rešitev, ki bi zadostila vsem pogojem varovanja kulturne dediščine, čeprav menimo, da bi tudi odločevalci na ZVKD-ju morali postati bolj fleksibilni ali manj strogi, skratka, bolj dojemljivi. Zavrnitev prilagoditve ima za posledico nezmožnost uporabe objekta za določene skupine ljudi. Velikokrat pa ZVKD s projektanti zgledno sodeluje in aktivno pomaga iskati primerno rešitev.
Včasih primerna rešitev, npr. izvedba (primerne) klančine ali zgraditev dvigala, zaradi prostorske omejitve parcele ali omejitev znotraj objekta kratko malo ni mogoča.
Omenjate stranišča – tudi pri njih je lahko možnost preureditve zelo različna. Preprosto in razmeroma poceni je, kadar je na razpolago primeren prostor in je v neposredni bližini tudi vodovodna napeljava. Kadar takega prostora ni, je treba preurediti in na novo zasnovati celoten sklop sanitarij (in morda kake čajne kuhinje), da se pridobi primeren prostor. Pomoč občin, države in Evropske unije bo za celostne rešitve nujno potrebna.
Lahko poveste primera dobre in slabe prakse prilagoditve dostopnosti neke stavbe?
Primer slabe prakse je npr. predsedniška palača. Mislim, da mi ne prejšnji predsednik ne sedanja predsednica ne bi zamerila dobronamerne kritike. Pot osebe na vozičku do slavnostne dvorane je zdaj zelo zapletena in poteka prek več različnih dvižnih naprav, med njimi tudi stopniščne dvižne ploščadi. Stopniščna dvižna ploščad je rešitev, ki je sicer legitimna, vendar zelo nerodna, počasna in predvsem ne omogoča samostojne uporabe, zato je ena od manj priljubljenih rešitev med invalidi na vozičku. Včasih je izbrana naprava s premajhno nosilnostjo. Rešitev bi lahko bilo primerno postavljeno zunanje dvigalo na dvoriščni strani objekta.
Primer dobre rešitve prilagodljivosti, morda v neposredni bližini predsedniške palače, pa je v avli Urada Vlade Republike Slovenije za komuniciranje, kjer je premagovanje višinske razlike na vhodu rešeno z vertikalno dvižno ploščadjo.
Stavbe so velikokrat dostopne za ročni, ne pa tudi za električni voziček – ali to drži? Kje so vzroki? Nedavno sem namreč obravnavala primer študentke, ki so jo povabili na okroglo mizo na Ekonomski fakulteti, vendar ji, potem ko so ugotovili, da uporablja električni invalidski voziček, predavalnica, v kateri je potekala okrogla miza, ni bila dostopna. Če pa bi uporabljala navadni invalidski voziček, bi jo lahko s stopniščnim dvigalom pripeljali do predavalnice.
Dogodek poznam iz medijev. Nekaj sem glede te naprave pojasnil že v prejšnjem odgovoru. Stopniščne dvižne ploščadi imajo lahko različno nosilnost. Nosilnost nekaterih naprav ne zadostuje za električni invalidski voziček, ki je precej težji od ročnega. Verjetno so to ugotovili zadnji trenutek. Zakaj je bil ob vgradnji izbran tak produkt, lahko le ugibam. Verjetno je taka ploščad cenejša, ni pa primerna za vse situacije v javno dostopnih objektih.
Katere dejavnosti bi se po vašem mnenju morale zagnati, da bi se zadeve začele sistemsko urejati?
Vse zgoraj opisano. Ozaveščanje in senzibiliziranje javnosti o problematiki in enakih pravicah vseh ljudi. S tem člankom k temu pripomorete tudi vi. Dodatno bi bilo treba ozaveščati in izobraževati vse strokovnjake, ki sodelujejo v postopku graditve, ne samo arhitektov, in seveda zagotavljati finančno pomoč.
