Srebrna generacija slovenskih odbojkarjev je v zbirko kolajn z evropskih prvenstev dodala še tretje srebro. Ocenili smo nastope odbojkarskih junakov, ki so na turnirju stare celine navdušili z igro in pripadnostjo.
Tine Urnaut (33 let, sprejemalec): Niso mu kar na lepe oči pri enem od najboljših klubov na svetu, ruskem Zenitu, ponudili ene od najdonosnejših pogodb na svetu. Kot pravi kapetan igra z glavo, za nasprotne obrambe ima 101 rešitev. Ko je treba, zna udariti, sicer pa še raje žoge »plasira« v prazen prostor, preigrava nasprotni blok in išče obvoze mimo trojnih blokov. Italijani ga poznajo, pa so vseeno imeli težave z njim.
Alen Pajenk (35 let, bloker): Morda najbolj konstanten slovenski reprezentant na minulem evropskem prvenstvu. S svojimi telesnimi predispozicijami, predvsem skočnostjo, je skrbel za pošastne blokade, medtem ko je bil v napadu skoraj neustavljiv. Prvi tempo je njegova specialiteta, ki jo servira kateri koli obrambi na svetu, nič manj neugodni pa niso začetni udarci, ki znajo narediti razliko.
Jan Kozamernik (25 let, bloker): Specialist za tako imenovane floaterje, začetne udarce, ki so videti zelo počasni, a je krivulja leta žoge zelo nepredvidljiva. In ko se nasprotniki že pripravijo na to – bum! Bomba s servisa, kot bi si premislil v zadnjem hipu. Najvišji in najmočnejši odbojkar je sploh v ključnih trenutkih polfinala blestel, se pa zdi, da mu je skozi turnir manjkal kanček uigranosti s podajalcem in več učinka v napadu.
Tonček Štern (25 let, korektor): Bog pomagaj tistemu, ki sprejema njegove bombe. Moraš biti pa res dobro plačan za to, da nastavljaš glavo projektilom s hitrostjo več kot 100 km/h. Pohorske mišice nasilje nad nasprotniki izvajajo tako pri začetnih udarcih kot bližje mreži. Kot korektor je bil morda največkrat uporabljena napadalna opcija, vedno pripravljen tam, kjer mora biti. Mu pa včasih zmanjka kanček natančnosti ali raznovrstnosti.
Klemen Čebulj (29 let, sprejemalec): Zunaj terena umirjen, na igrišču pa morda najbolj čustven in temperamenten odbojkar, ki vsako točko proslavlja, kot da je šlo za zaključno žogo. Vsakič daje vse od sebe, se meče celo med stole. Vrhunska opcija v napadu, a tudi labilen pri sprejemu žoge. Selektor, tudi klubski trener, ga je vseeno veliko ohranjal v igri. Kdo, če ne on, dobro ve, česa je Čebulj v pravi formi sposoben?
Jani Kovačič (29 let, libero): Na glasove navijačev letos še čakamo, na minulem EP je bil najboljši libero. In tudi zdaj bi moral biti. Kakšne vse žoge je ulovil… Kot bi ga nasprotni napadalci ciljali. Ne, brez sicer tihega Janija ta ekipa ne bi doživela veliko muzike. In to kljub blagi okužbi s koronavirusom, ki ga je sicer cepljeni Jani staknil tik pred začetkom prvenstva. Nenamerno je ekipo prikrajšal za pripravljalni turnir, a jo na prvenstvu tudi pogosto reševal.
Dejan Vinčić (35 let, podajalec): Mož, ki z žvečilko v ustih deluje, kot da je na rekreaciji. A s potezami vedno znova preseneča. Z višino je koristen v bloku, njegove podaje imajo oči, vsake toliko se spremenijo v nepričakovan zaključek točke. Ekipo je uspešno razigraval mimo vseh čeri, proti Poljakom pa začutil bolečine v mečni mišici. Čeprav njegova igra ni fizična, ampak bolj na občutek, je bilo prehudo, da bi sodeloval v bojih za medalje.
Gregor Ropret (32 let, podajalec): Imeti dva enakovredna igralca na položaju podajalca, o tem je Slovenija z majhnim bazenom odbojkarjev dolgo sanjala. In sanje so se uresničile, potrdile v polfinalu, ko bi moral biti Ropret priča na poroki. Kateri športni pesimist je to načrtoval?! Ne le da je ta dan Ropret proti svetovnim prvakom razigral soigralce, z začetnim servisom je tudi sam povzročal preglavice.
Rok Možič (19 let, sprejemalec): Joker s klopi, opcija za trenutke, ko prvi postavi ne gre. Vselej prinese svežino, tu in tam tudi preobrat. Morda bi si zaslužil kakšno minuto več namesto Čebulja. Vtakniti najstnika pred izkušenega prvokategornika bi lahko vplivalo na kemijo v moštvu. Fizično vedno bolj dominantni Možič je kljub temu dokazal, da sodi v evropski vrh. Nič novega za klubske skavte.
Alen Šket (33 let, sprejemalec): Več ali manj mu je bila namenjena le ena naloga – začetni udarec. »Vžgi na polno« bi mu najbrž rekel Giuliani, če bi bil Slovenec. Šket to zna. Močni in natančni servisi so njegova vrlina, tako je tudi osvojil prvi niz v finalu. In se šel nazaj hladit. Ja, težko je s klopi poskrbeti za presežek. Še toliko bolj, če so tvojo kariero zaznamovale težave s koleni. Tudi zato Bistričan ne sodi več med prvokategornike.
Žiga Štern, Matic Videčnik, Sašo Štalekar, Jan Klobučar:Bolečine v kolenih niso neznane niti Žigi Šternu, ki tako v nasprotju z EP 2019 ni izkusil slasti igranja. To več ali manj velja še za preostale rezerviste, kar dokazuje, da si je ob tako kakovostnih soigralcih, evropskih podprvakih, težko izboriti mesto na igrišču. Vendarle se lahko tolažijo, saj domov nosijo kolajne.
