Pretresljiv zapis Bojane Pivk Križnar: "Svet se mi je podiral"

Rojstvo, roditi – kako enostavna in hkrati kompleksna beseda. Roditi živo bitje, mu pomagati utelesiti se na planetu Zemlja. Trenutek, ko se na nepopisanem listu papirja začne pisati zgodba. Zgodba posameznika, ki je skupna zgodba vseh nas. 

Nubske gore, Republika Sudan – že stoletja je tukaj dom Nub, ki so se na to območje zatekli pred lovci na sužnje, postali pa tarče nenehnih spopadov za rodovitno prst in ostalih naravnih bogastev – nafte, urana, zlata ... 

Nežna svetloba, ki prihaja skozi špranje slamnatih koč, rahel piš vetra in žvrgolenje ptic opozarjajo, da se prebujamo v nov dan. Medtem ko se sloke in vitke mame z velikimi plastičnimi kanistri odpravljajo po vodo, sključene stare mame s počasnimi koraki lezejo iz koč – njihova naloga je, da poskrbijo za ognjišče.

V sosednji koči je z ognjišča v sredini koče slišati vodo, ki je dosegla svoje vrelišče. V tej koči ogenj to noč ni ugasnil. Okoli njega sedijo starejše ženske, nekaj žena iz sosednjih koč in mama mladenke, ki čaka na rojstvo svojega prvega otroka. Vse je pripravljeno – malce višji kamen, na katerega bo počepnila mlada bodoča mamica, siva deka, na katero bodo ulovili otroka, in mehak, nekoliko večji kos blaga, v katerega ga bodo zavili.  

Ko si z Nubami, lahko še toliko močneje čutiš, od kod si prišel, povežeš se z globinami nezavednega. Tako je, kot da bi gledal svoje prednike; tako preprosto in enostavno je videti vse skupaj. Niti z nezavednim naenkrat postajajo vse bolj čuječne, in ko zaslišiš jok novorojenčka iz sosednje koče, nekje daleč v spominu začutiš, kako si sam prihajal na svet. 

Ženske bodo poskrbele za mamico in malo Kako. Vsako prvorojenko pri Nubah sprva poimenujejo Kaka, prvorojenega dečka pa Kuku. S temi imeni otroke kličejo približno do petega leta starosti, šele potem jim družina določi osebno ime, ki je najpogosteje vezano na katero od njihovih dobrih lastnosti. Imenujejo jih Svetloba, Blisk, Jasmin, Pogum, Zarja ...

Možje so na rojstvo novega bitja to noč čakali na domačiji, kjer bo mlada družina živela. Poskrbeli so, da je vse tako, kot mora biti, ko se bosta po nekaj dneh, dovolj krepki za samostojno življenje, mamica in mala Kaka naselili v nov dom. Njihova naloga je tudi, da bodo čez mesec dni pripravili pogostitev za vse okoliške vasi, na gostijo pa povabili tudi lokalne "kudžurje" – šamane, vrače, ki bodo s svojo prisotnostjo zaščitili novorojenko.

Mala Kaka bo že čez leto ali dve racala za svojo mamo, ki jo bo z zgledom učila hišnih opravil – kako zajemati vodo v vodnjakih, nabirati užitne plodove in zdravilna zelišča, skrbeti za stare mame in očete. Opazovala bo, kako se zliti z naravo, kako obdelovati zemljo, jo spoštovati in jo s petjem častiti. Kako plesati in doseči trans in se tako s plesom zdraviti. Prej ko slej bo tudi priča rokoborbam, kjer bo lahko videla, kako se je njen oče trudil, da bi zbranim dekletom pokazal vrline, ki jih mora imeti vsak nubski moški – spretnost, moč, iznajdljivost, vztrajnost, pogum ... Prav tak postaven, z lepo negovanim krepkim telesom, in neustrašen je prepričal mamo, da ga je izbrala za njenega očeta. 

Z očetom bo na pašo prvič gnala koze in krave. Na poti bosta imela veliko časa za pogovor o vsem mogočem. Učil jo bo spoštljivosti do narave in ji delil modrosti prednikov. Tako bo slišala, kako pomembno je, da ne brca kamna, ker ga to boli. Da si drevo ne zasluži spoštljivosti samo zato, ker ju gosti v svoji senci in jima ponuja obilne sladke sadeže, medtem ko čakata, da se živali napasejo, ali zato, ker si lahko iz njegovega lubja izdelata vrvi, da lahko zvečer na udobnih posteljah ležeta k počitku, ampak tudi zato, ker so njegove krošnje zavetje duhov prednikov. V krošnjah se zbirajo in varujejo tuzemsko življenje.  

Oče jo bo odpeljal še k enemu drevesu, ki je nekaj ur hoda stran od njenega domovanja. Na tržni dan bo lahko pod njim opazovala skromno ponudbo, a živo pisano množico, ki najpogosteje menja dobrino za dobrino – fižol za proso, posušene paradižnike za glavico čebule, arašide za sezamova semena ... Možak, vešč kovaštva, bo – tako kot so to počeli nekoč pri nas – s pomočjo doma narejenega kravjega meha z razpihovanjem žerjavice pred njenimi očmi iz koščkov železa, ki jih je pobral po svoji vasi, ko je bila ta tarča napadov iz Kartuma, spretno izdelal nož. 

Spomnila se bo očetovih in maminih besed, ki sta jih izgovorila, medtem ko sta ji kazala velike luknje, skopane okoli koč in razlage, da so izkopane po vzgledu puščavskih lisic, ki se v njih skrijejo pred vročino ali puščavskim viharjem. V Nubskih gorah pa lisičje luknje ščitijo ljudi pred približno pol metra premera in do meter visokimi bombami, ki, napolnjene s kosi železa, priletijo iz ruskega bombnika Antonov ali pa iz kitajskih migov, poslanih od svetovnih mešetarjev podkupljene vlade v Kartumu. 

Moderno onesnaženi možgani me predramijo in ponovno vržejo v realnost. Zaradi delnih izkušenj z enim in nekoliko več izkušenj z drugim svetom se začnem spraševati, kje je bolje živeti. V sožitju z naravo? Zjutraj s sosedi srkati čaj in opazovati dvoletno Kako, kako raca čez dvorišče z vrčem, polnim vrele vode, ki ga nese do zbrane množice, ki si ima toliko za povedati, četudi se niso videli eno samcato noč? Njihovega jezika ne razumem in se sprašujem, kako to, da si imajo vedno toliko za povedati? Le kaj si pripovedujejo? 

Poskušam ugibati ... in že si izmišljujem, ugibam in si domišljam nekaj, česar ne vem. Vzgojeni v pošteni družini, a obkroženi s svetom laži, prevar, podtikanj, sprenevedanj, mi izmišljanje ni tuje, nasprotno, je del mene. Paziti moram, da si ne domišljam, da vse vem, ker v resnici ničesar ne vem. 

Ne dojamem, da se gospa z naslovnice našega koledarja, ki ga krasijo fotografije z Nubskih gora, gleda, gleda in gleda, pa ne trzne, dokler ji drugi ne razložijo, da gleda v svojo podobo. Kar nekaj minut tega nisem bila sposobna dojeti. Samo en sam preprost izum, kot je ogledalo, ki ga sama ne uporabljam več z razumom, temveč avtomatsko, mi je zameglil um, in to v trenutku, ko bi morala biti čuječna za sočloveka in predvideti, da ženska svoje podobe ne more prepoznati, če se še nikoli ni videla v ogledalu. Dokaz, kako si v modernem svetu domišljamo, kako vse vemo, imamo polna usta znanosti, izumov, odkritij, spoznanj, vendar pa v prvi vrsti izgubljamo stik s samim seboj in posledično s sočlovekom. 

Težko se je vživeti v življenje staroselcev, če jih obiščeš enkrat na leto, tako kot midva s Tomom, ali če se zadržuješ v strogo varovanih oporiščih Združenih narodov in iz klimatiziranih prostorov, ob organizirani zdravstveni oskrbi in obloženih mizah, polnih konzerv, instant kave, mleka v prahu, mrzlih steklenic kokakole, in če že ne s službenimi terenskimi vozili, pa vsaj z velikimi zmogljivimi motorji poskušaš na pomoč poklicati svet. Enostavno ne gre! 

Med pisanjem tega zapisa sem v čudnem stanju, čutim olajšanje, ker se doživeto zliva na papir, in hkrati nemir, ker bi lahko kar pisala in pisala in verjetno mi ne bi nikoli uspelo vsega popisati. Zato se večkrat sprehodim do kuhinjskega pulta, kamor sem skrila piškote, ki jih je včeraj spekla moja hči Lara. Ne znam se odločiti, ali je piškotov v skledi samo še pol ali še cela polovica. Nasmehnem se sama sebi in pomislim, da je še dobro, da nisem pisateljica, ker bi hitro imela čez sto kilogramov. V roke primem enega izmed dnevnikov in moj nasmeh na ustnicah zbledi.

V senci pod drevesom, ob skodelici mangovega soka, zmešanega v beli plastični posodi (posoda in prah manga sta prinešena iz sto kilometrov oddaljenega begunskega taborišča Yida) s prečiščeno vodo, sva s Tomom čakala na srečanje z gobavko. Prišla je Rosaja, lepa 40-letna ženska, mama štirih otrok. Ni bila iz kakšne knjige ali filma, navdihnjenega z gobavci iz srednjega veka. Bila je tukaj in zdaj, pred najinimi očmi, v 21. stoletju. 

Njene težave so se začele pred letom in pol, ko je njena koža postajala vse bolj boleča, na posameznih predelih obraza se je rdečkasto obarvala, levo uho pa ji je začelo odmirati. Pokaže nama še desno roko in pove, da je hroma, ne čuti je. Moj pogled se najprej ustavi na njenem zateklem levem gležnju, nato še na odprti rani desnega gležnja, ki privablja številne muhe, dokler Rosaja rane ne zakrije s pregrinjalom, ki še bolj poudari eleganco mlade gobave mamice.

Moža nima, ubit je bil med vojno. Nihče ne ve, zakaj je zbolela. Njen stric Nimeri je asistent medicine v predelu gora Acheron na nadmorski višini 1000 metrov, kjer po svojih najboljših močeh skrbi za lajšanje bolečin tamkajšnjih staroselcev, ki so se v težko dostopne gore poskrili pred napadalci na konjenicah, saj so vedeli, da jih bo v gorah nemogoče doseči. Nimeri še ni utegnil nikogar obvestiti o tem, da so na gori tudi številni gobavci. Da za gobavost obstajajo zdravila, še ni slišal. (Ne dovolim si komentarja – "le čevlje sodi naj kopitar".)

S Tomom obljubiva, da bova takoj, ko prideva v dolino, o številnih primerih gobavosti v gorah Acheron, Lomon in Changaro obvestila obe edini obstoječi bolnišnici v Nubskih gorah – Mother of Mercy v Gidelu in nemško bolnico v Loure –, da bi lahko tem ljudem nekako pomagali.

Kako zelo mi je tesno pri srcu, ko gledam to lepo žensko in si predstavljam, kaj jo čaka, če ne bo dobila pravočasne pomoči. Nimeri me tolaži – tako kot je verjetno pred časom tolažil tudi njo –, da ima srečo, saj bolezen pri njej zelo počasi napreduje in ima še 20 let časa, preden jo bo povsem onemogočila.

Poslavljala sem se s čudnimi občutki, nisem bila povsem prepričana, ali naj Rosaji ob slovesu sežem v roko ali ne. Dva do trikrat sta trznili najini roki in se že začeli približevati druga drugi, a se nista dotaknili ... Iskala sem opravičilo in ga v hipu našla: "Premalo veš o bolezni in o njenem prenosu, zato ne tvegaj." Sramežljivo sem odmikala pogled, zaželela sem ji srečo, vendar me je bilo sram same sebe. 
Obljubila sem si, da bom naredila vse, kar je v moji moči, da bodo o gobavosti, ki visoko v težko dostopnih Nubskih gorah še obstaja, najprej izvedeli v bolnišnicah, kasneje pa tudi drugod.  

Vidno pretresena sva s Tomom vsepovsod iskala odgovor na vprašanje, kako je mogoče, da gobavost še obstaja, saj je bila vendar izkoreninjena v srednjem veku. Najin spremljevalec in prevajalec iz plemenskih jezikov v angleščino Nimeri je pri tem le skomignil z rameni. Marsikdo od mimoidočih tudi, spet drugi so pripovedovali o sorodnikih, češ da so tudi bolni, pa o tako hudih primerih, da jih je težko opisati z besedami. 

Taisto vprašanje sva kasneje zastavila še kudžurju, lokalnemu zdravilcu. "To ni v vajinih rokah, to je bolezen bogov," nama je razložil. "To je bolezen, ki se kot pokora vrne na zemljo, ker je nekdo od prednikov nekomu storil nekaj zelo zelo slabega. Zdaj je naloga nekaterih še tukaj živečih, da s tega sveta očistijo to grdobijo skozi bolezen, pri kateri živi trohnijo."

Svet se mi je podiral. Zdelo se mi je, da doživljam najhujše, kar lahko – gobava mama, z usodo nečakinje sprijaznjen asistent medicine, razmišljanje kudžurja o dobrem z dobrim in slabem s slabim ...

Pa nisem dolgo razmišljala tako, kajti to je bil šele začetek mojih srečanj s človeškim trohnenjem. S TROHNENJEM dveh paralelnih svetov. V prvem mi je bilo težko zaradi novih spoznanj in nevednosti, v drugem mi je še težje zaradi naivnosti, arogance in ignorance. 

Bojana Križnar Pivk

Vabljeni na dobrodelne dogodke ob slovenski premieri dokumentarnega filma Toma Križnarja in Bojane Pivk Križnar “Trohnenje (2022)”.

POMAGAJMO NUBAM!

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja