Izjemen porast vrstniškega nasilja na spletu, a starši ga pogosto spregledajo

Dostop do digitalnega sveta je ena od univerzalnih storitev. Prek interneta ohranjamo stike, komuniciramo, se učimo, prejemamo bolj ali manj pomembne informacije za naše življenje ... A po drugi strani splet predstavlja tudi veliko varnostno tveganje. Ne le zaradi kibernetskih in hekerskih napadov, temveč tudi zaradi nasilja, ki se iz fizičnega sveta vse pogosteje prenaša v spletno okolje. 

Profesor na Fakulteti za varnostne vede Univerze v Mariboru Aleš Bučar Ručman je na okrogli mizi o medvrstniškem nasilju in sovražnem govoru na spletu poudaril, da je tovrstno nasilje sicer precej slabo raziskano. A podatki, ki jih imajo, kažejo prav na upad fizičnega in porast spletnega nasilja. "Špekuliram, da se je nasilje preselilo v digitalni prostor," je dejal.

Eden tistih, ki se je podal v raziskovanje problematike medvrstniškega nasilja na spletu, je sicer Miha Dvojmoč, prav tako profesor na fakulteti za varnostne vede. Pred letom in pol nam je ob enem od primerov medvrstniškega nasilja predstavil preliminarne rezultate raziskave spletnega nasilja med mladimi v Sloveniji, ki pa niso risali pozitivne slike. S spletnim nasiljem se je namreč sodeč po podatkih srečalo že okoli 55 odstotkov slovenskih dijakov in do 10 odstotkov slovenskih osnovnošolcev.

Na izjemen porast digitalnega nasilja med mladimi pa je na okrogli mizi poudaril tudi ravnatelj osnovne šole Kašelj Jernej Šoštar. To se sicer običajno ne dogaja med poukom, temveč izven šolskega okolja, ko so otroci običajno pod okriljem staršev oz. svojih skrbnikov. In čeprav se posledice tovrstnega nasilja kažejo tudi kasneje v šolskem prostoru, pa da šolniki nimajo potrebnih vzvodov, da bi lahko ukrepali. "Imamo izjemno veliko žrtev, trudimo se, da bi jim dvignili samozavest in samopodobo. Trudimo se, da bi vzpostavili medvrstniško povezanost. A v resnici se počutimo nemočne," je priznal.

Da se delež prijav medvrstniškega nasilja v zadnjem letu povečuje, je povedal tudi kriminalist oddelka za splošno kriminaliteto na PU Ljubljana Primož Podbelšek. A večje število obravnav nasilja ob tem delno pripisuje tudi večjemu ozaveščanju in poudarku na ničelni toleranci do nasilja. 

Zaskrbljujoči podatki o zaznavi spletnega nasilja

In medtem ko so torej govorci poudarjali obseg spletnega nasilja, se poraja vprašanje: ga sploh znamo prepoznati in zaznati? No, naloga resnično ni najlažja. Ne le, da se nasilje dogaja v nekem abstraktnem digitalnem prostoru, marsikdo tovrstno nasilje še vedno relativizira ali minimalizira.

Da tovrstno nasilje težko zaznajo ali prepoznajo celo starši otrok, pa je na okrogli mizi poudarila tudi komunikologinja in dolgoletna sodelavka programa Safe.si Ajda Petek. "Opažamo različne podatke glede nasilja, o katerem poročajo mladi, in glede nasilja, ki ga zaznavajo starši. Slednji namreč zaznajo veliko manj nasilja, kot ga poročajo mladi. Delež se razlikuje celo za faktor 10," je poudarila. Kar je zelo zaskrbljujoč podatek. Če torej 30 odstotkov mladih poroča o nasilju, ga starši zaznajo le v treh odstotkih.

Kako torej izboljšati našo zaznavo spletnega nasilja? Splet staršem in odraslim na sploh predvsem ne sme biti neznanka. Šoštar je poudaril, da so starši do mobilnih telefonov in družbenih omrežij pogosto celo apatični. Kar predstavlja dodatno težavo, saj se otroci na starše, ki spletnega prostora ne poznajo, pogosto ne obrnejo.

Dodal je, da pa starši svoje otroke tudi zelo slabo nadzirajo pri uporabi pametnih naprav. "Otroci imajo te platforme tudi zelo spretno zaščitene z gesli in dostopi. Starši jim tu v resnici ne sežemo niti do kolen," priznava. Kljub temu pa si želi, da bi imeli vsaj nekoliko več nadzora nad vsebinami, do katerih dostopajo mladi.

Digitalni svet je še kako resničen, prav tako pa tudi nasilje, ki se dogaja v njem

"Starejši smo bili v to spletno okolje vrženi, otroci pa so vanj rojeni," pa je poudaril Bučar Ručman. Četudi je tako za starejše generacije digitalni prostor nekaj abstraktnega, pa je za mlajše to resnični svet. In zato je tudi nasilje v tem okolju zelo resnično. 

"Mladi so za tovrstno nasilje še posebej ranljivi, saj v teh letih izoblikujejo svojo identiteto," je ob tem izpostavila Špela Selak z Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Prav slednje pa je izpostavil tudi ravnatelj Šoštar, ki pravi, da pri žrtvah spletnega nasilja opažajo predvsem anksioznost, zaprtost vase, odmik od vrstnikov.

Tu gre za omalovaževanje, za žaljenje, je naštel Šoštar, med oblikami (spletnega) nasilja pa je izpostavil predvsem t. i. ghostanje oz. izključevanje/ignoriranje. Čeprav je ta oblika nasilja pogosto spregledana, pa je še kako aktualna in trenutno zelo pereča. "Čeprav je oseba prisotna, se torej drugi obnašajo, kot da je ni. Tudi to je oblika nasilja, ki je ne smemo zanemariti. Najstniki si namreč svojo samopodobo gradijo v refleksiji z drugimi," je pojasnil.

'Vse se začne pri nas. Pozabljamo, da smo mi tisti, ki otroke učimo'

Kako torej naslavljati tovrstno nasilje, ga preprečevati ter pomagati žrtvam? Ker se spletno nasilje ne dogaja v fizičnem prostoru, ga številni težko zaznajo, pogosto pa ga celo minimalizirajo oz. relativizirajo. "Moramo se zazreti vasi in ugotoviti, da smo mi tisti, ki postavljamo meje in toleranco nasilja. Če bomo zgledno vzgajali in imeli ničelno toleranco do vseh oblik nasilja, potem bodo tudi otroci to sprejeli," je jasen ravnatelj.

Pomembna pa je tudi vzgoja z zgledom. Mladi namreč opazijo obnašanje staršev in drugih odraslih ter ga pogosto posnemajo. "Vse se začne pri nas. Pozabljamo, da smo mi tisti, ki otroke učimo," je izpostavil Bučar Ručman. "Samo z zgledom znajo. Mi smo pomembni drugi, po katerih se otroci zgledujejo," se je strinjal tudi Šoštar, ki ob tem poudaril, da telefon ni varuška, prav tako pa tudi ne nadomestilo za družbo staršev z otroki.

Ocenjuje, da se v šolah tega zelo dobro zavedajo, težava pa nastopi, ko otrok pride domov. Tako kot odrasli po telefonih, tablicah in drugih elektronskih napravah takrat posežejo tudi otroci. "Te naprave so izjemno mamljive, stimulirajo naše možgane in na ta način so zelo privlačne. Vendar pa bi morali več časa nameniti medsebojnim odnosom ter otrokom pokazati, da sta tudi realnost in izkušnja v živo lahko navdihujoča," je dejal.

Ob tem pa je dodal, da bi morali imeti do elektronskih naprav tudi neko spoštovanje. "Toliko dražljajev in takšnega občutka sreče, ki ga otrok dobi z vsemi temi impulzi, v realnosti težko ustvarimo." Si pa želi, da bi starši ozavestili, da bi morali na socialnih kompetencah in iskrenem doživljanju graditi predvsem v času po šoli. "Otrok ima pravico do zadovoljnega, srečnega in vzpodbudnega življenjskega okolja, kar pa buljenje v tablico ali telefon zagotovo ni," je poudaril ter dodal, da si starši sicer na ta način pogosto zagotovijo mir, a da je to v resnici nagrada za starše, ne pa za otroka.

Želijo si sistemskih rešitev

Bučar Ručman je ob tem izpostavil, da moramo sicer tovrstno nasilje naslavljati, ga reševati in iskati tudi sistemske rešitve, da do njega sploh ne bi prihajalo, a da ob tem ne smemo ustvarjati moralne panike. "Večina otrok in šol je v redu. Na srečo smo postali zelo dobri pri naslavljanju fizičnega nasilja, zdaj pa moramo to prenesti še na ta mehurček spletnega," je dejal.

Pomembno pa se mu zdi, da bi imele vse šole tudi sistemske rešitve pri spopadanju z nasiljem v digitalnem svetu. To pa, kot je dejal, ne pomeni le protokole, ki bi jim morale šole slediti, temveč tudi druge ukrepe na sistemski ravni. "Na primer, da imajo šole zagotovljene strokovnjake, ki jih lahko usmerjajo, jim dajejo predloge, tudi zakonske nasvete," je pojasnil. Ravnatelj Šoštar je priznal, da medvrstniško nasilje običajno rešujejo interno, znotraj šole. V tistih hujših primerih pa zadevo predajo tudi na višjo raven.

Poleg večje vpetosti staršev ter razumevanja, da otroci prevzemajo vzorce odraslih, pa si strokovnjaki želijo tudi sistemske rešitve. Slednjih se nadejajo od podpisa memoranduma med šestimi ministrstvi, ki se je zgodil v sredo. Različni resorji so se s tem zavezali, da bodo skupaj iskali rešitve za preprečevanje medvrstniškega nasilja in sovražnega govora na spletu.

Kot je namreč ob koncu pogovora poudaril Rok Gumzej, strokovni delavec in svetovalec pri programu Logout: "Splet ni več ločen prostor. Digitalni prostor je resničen, je pomemben." Rešitev pa ni v tem, da se od njega preprosto distanciramo.