Novice Svet24

Sašo Švigelj

Na Kitajskem ima vsak državljan v spletnem oblaku svoj osebni profil, v katerem se beležijo njegove socialne kreditne točke.

Te so nagrada za vedenje v skladu z družbenimi normami, kot so uspešnost in dosežki na delovnem mestu, skrb za svoje otroke in starše, pripravljenost pomagati rojakom ter izmikanje nezaželenemu vedenju, ki vključuje tudi razvade, kot so igranje računalniških igric, pitje alkohola in prometni prekrški.

Višje število točk prinaša ugodnejše kredite pri nakupu stanovanja, krajše čakalne vrste za preglede pri zdravniku, prednosti pri vpisu na študij, napredovanje na delovnem mestu, medtem ko je nizko število točk podlaga za kaznovanje: vpliva na omejitve pri izbiri službe ali šole, omejitve hitrosti interneta, prepovedi uporabe hotelov, celo potovanja iz države in še kaj, seznam je dolg.

Spremljanje življenja ljudi je možno zaradi pametnih telefonov in računalnikov, predvsem pa zaradi množice nadzornih kamer (v kombinaciji s tehnologijo samodejne prepoznave obraza), ki jih ima ta država glede na število prebivalcev največ na svetu. 

Iz Kitajske na Dunaj in v Bologno

Antropolog dr. Dan Podjed, znanstveni sodelavec Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU in izredni profesor za antropologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, je pred kratkim v intervjuju za naš časnik posvaril pred tem; in v tem kontekstu tudi pred digitalnim fevdalizmom ali celo totalitarizmom. »Ko se govori o tem, mnogi zamahnejo z roko, češ da se to dogaja nekje daleč,« je dejal in opozoril, da je digitalno nagrajevanje in kaznovanje vendarle vse bližje. Imel je prav.

Socialno kreditiranje je namreč že v Evropi. Na Dunaju bodo jeseni pilotno testirali tako imenovani dunajski žeton. Po naših informacijah naj bi vsakemu prebivalcu tega avstrijskega mesta ponudili uporabo aplikacije, ki bo beležila njihovo vedenje in ga nagrajevala. Aplikacija bo prepoznala, kako potujemo; peš, s kolesom, z avtom ali javnim prevozom. Prihranki ogljikovega dioksida (kar pomeni manj škodljivih emisij) naj bi se pretvorili v žetone, ki jih bo mogoče zamenjati za QR-kodo, ta pa bo omogočala poceni vstop na javne dogodke. Gre torej za digitalni sistem bonusov, ki okoljsko ozaveščeno vedenje nagrajuje z ugodnim dostopom do kulturnih prireditev.

Tudi v Italiji, najprej v Bologni, naj bi jeseni zagnali sistem socialnega kreditiranja. Meščani bodo imeli možnost sodelovati v digitalnem projektu nagrajevanja. Medtem ko bo Dunaj spodbujal okolju prijaznejšo mobilnost, bodo v Italiji nagrajevali recikliranje smeti. Kdor jih bo ločeval, bo tako polnil svojo digitalno denarnico, poimenovano »pametna državljanska denarnica«, imetje pa se bo pretvorilo v razne popuste, na primer za koriščenje javnega prometa. Še vsaj v dveh državah Evrope, v Nemčiji in Belgiji, naj bi se kmalu zgodili podobni projekti, vendar stvari še niso tako daleč kot v Avstriji in Italiji.

Kako reciklira sosed?

Podjed ima o družbenem kreditiranju in s tem povezanem nadzoru mešane občutke. Sicer pravi, da nadzor ni nujno slab, potreben je namreč, da družba funkcionira. »Poznamo več oblik nadzora, ki se med seboj dopolnjujejo. Nadzor je tisti od zgoraj navzdol, ko te (vsaj fiktivno) nenehno gledajo božanstva, kot so verjeli nekoč, ali pa zdaj država in Google ter druge ustanove. Poznamo tudi medzor, o katerem govorimo, ko v vsakdanjem življenju opazujemo in spremljamo drug drugega, na primer gledamo soseda skozi okno, kako razvršča smeti, in se jezimo nanj, če tega ne počne pravilno. Na ta način drug drugega popravljamo in vzpostavljamo skupne norme. Poznamo še podzor, torej nadzor od spodaj navzgor, ko ljudje nadzirajo, kaj počnejo državne institucije, vlada. Tudi ta je nujen za funkcioniranje demokratične družbe. In obstaja tudi samonadzor, torej sposobnost opazovanja samega sebe, s pomočjo povratnih informacij. Včasih smo se samonadzirali s pogledom v ogledalo, danes nam pri tem pomagajo tehnologije, ki nam sporočijo, recimo, koliko korakov smo napravili.«

Dreamstime

Kdo je priden?

Sogovornik izpostavlja, da se težave pojavijo, ko vse oblike nadzora prevzame država, in to z namenom vzgajati pridne državljane. Ob tem navede primer iz Srbije: v Beogradu je oblast pred kratkim namestila več kot tisoč nadzornih kamer, ki lahko samodejno prepoznavajo obraze in beležijo, kaj ljudje počnejo v javnem prostoru. »Radi bi namreč stopili na prste protestnikom, nepridipravom, prestopnikom, prekrškarjem, vsem, ki stopijo 'čez črto'. Težava, ki jo bi rad izpostavil, je, da o tem, kdo je priden in kdo ne, ne presoja več človek, ampak to vse pogosteje samodejno počnejo naprave. Veste, pridnosti ni mogoče izmeriti in kvantificirati. Ko se ljudje zavedo, da jih nekdo nenehno opazuje in je od tega odvisna njihova usoda, se vedejo drugače, manj transgresivno. Manjkrat prestopijo navidezno črto in ne delajo več prestopkov, ki pa so včasih nujni za spremembe družbe na bolje,« poudarja.

Pravi, da je več kot očitno, da počasi drsimo v svet totalnega digitalnega nadzora prek pametnih naprav, »pri tem pa oblasti po svetu, ki trend spodbujajo in sledilne sisteme implementirajo, nimajo nobenega sramu. Nam, ki smo predmet nadzora, je medtem povsem odpovedala razsodnost, saj se temu sploh ne zoperstavimo. Presenečen sem, da ni niti enega globalnega protesta, kot so tisti za varovanje podnebja, s katerim bi podprli pravico do zasebnosti, ki je temelj demokracije.«

Podatki so bogastvo

Spomni nas na Splošno uredbo o varstvu podatkov, torej uredbo Evropske unije (GDPR), na podlagi katere so Evropski parlament, Evropski svet in Evropska komisija poskušali okrepiti in poenotiti zaščito podatkov o osebah znotraj Evropske unije. To bi morali nujno bolj zaščititi in spoštovati. »Velikim podjetjem, kot so Google, Amazon, Facebook in podobni, to seveda ni v interesu, zato je uredba GDPR vse bolj ogrožena. Ta podjetja živijo od naših podatkov, ki se brezplačno pretakajo k njim. Zakaj bi se jim odpovedali? Kako služijo z njimi, nam da vedeti informacija, da je med desetimi najbogatejšimi zemljani šest takih, ki služijo z našimi podatki. Naši podatki so nafta in zlato 21. stoletja.«

Zasebnost mora ostati

Doda, da ne more izpostaviti dovolj, da bi nas moralo bolj skrbeti za zasebnost; v zadnjih dveh desetletjih smo se ji skoraj povsem odpovedali. »Pametni telefoni, ki jih imamo bolj ali manj vsi, so lahko prisluškovalne in sledilne naprave, a tega se očitno ne zavedamo. Možnost, da si neviden in odklopljen, ne obstaja več, pa bi morala. Če bomo zavarovali svoje podatke, nas je lahko tudi manj strah, da bi socialno kreditiranje, kot ga uvajajo na Kitajskem, imelo odprta vrata in se širilo po svetu. Zato moramo nujno zaščititi svoje podatke in spodbujati državljanske iniciative za varovanje zasebnosti,« opozarja sogovornik.