REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Neživljensko, nevarno in neustavno: Omejevanje gibanja na občine bivanja ne zna »pravno pokriti« niti Aleš Hojs

Neživljensko, nevarno in neustavno: Omejevanje gibanja na občine bivanja ne zna »pravno pokriti« niti Aleš HojsVir: Profimedia

Ustavno sodišče je že začelo obravnavo pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti vladnega odloka o začasni splošni prepovedi gibanja in zbiranja ljudi na javnih mestih in površinah ter prepovedi gibanja zunaj občin.

Zanimivo za Slovenijo je, da je ob vladnem odloku, ki je prebivalce Slovenije priklenil na meje lastne občine obmolknila tudi vsa pravna stroka.

Pobudnika ocene ustavnosti za zdaj ne razkrivajo.

To pomeni, da je znan in ker ni anonimen, Ustavno sodišče nima možnosti, da pobudo po kratkem postopku zavrne, kot so predlagali nekateri pravniki.

So se pa v medijih po uveljavitvi odloka, ki ga je vlada sprejela 29. marca kot odziv na epidemijo novega koronavirusa, pojavili očitki, da je omejitev gibanja na občino stalnega ali začasnega prebivališča neustavna.

Zanimivo za Slovenijo je, da je ob vladnem odloku, ki je prebivalce Slovenije priklenil na meje lastne občine obmolknila tudi vsa pravna stroka.

Vladnega, očitno precej čudaškega odloka, ki je bil na hitro sprejet po nekredibilnih in dokazano netočnih trditvah nekaterih medijev o nekakšnem »navalu« Slovencev na slovenska obmorska mesta, ni komentiral nihče od znanih pravnikov.

Očitno zaradi izrednih nameri in v strahu pred javnim pogromom in očitkom, da bi ob kritičnem odzivu to pomenilo nasprotovanje »interesom države in naroda«, javnemu zdravju in podobno.

Veseli izletnik - aplikacija, ki kaže meje občin

Ta molk pa je že 9. aprila pogumno prekinil Peter Lenarčič, v pismih bralcev ljubljanskega Dnevnika.

Ustava v 16. členu določa, da se smejo z njo zagotovljene pravice omejiti samo za čas trajanja izrednega stanja – tega pa državni zbor ni razglasil, torej je tudi iz tega naslova ministrov odlok ničen.

Na preprost in logičen način je avtor v pismu z naslovom »Ministrov odlok o prepovedi gibanja je protiustaven«  pojasnil, zakaj je vladni ukrep po njegovem mnenju neustaven.

Ta pravna analiza pa je tako jasna, da ne potrebuje nobene dodatne pravne ekspertize molčečih in očitno precej ustrahovanih slovenski ustavnih pravnikov, ki so se poskrili v mišje luknje.

»V zvezi s policijskim nadzorom gibanja državljanov naj opozorim, da je ministrov odlok o prepovedi gibanja državljanov zunaj domače občine protiustaven. Ustava v 32. členu določa, da je svobodo gibanja mogoče omejiti samo z zakonom. Odlok ministra ni zakon,« opozarja Peter Lenarčič iz Ljubljane.

»Ustava nadalje v 15. členu določa, da lahko samo zakon določi način uresničevanja z ustavo zajamčenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Torej je zakon tisti pravni akt, v katerem sme in mora biti zapisano, kje in kako se državljan sme oziroma ne sme gibati.

Iz obojega sledi, da je 39. člen zakona o nalezljivih boleznih, na podlagi katerega je minister izdal svoj odlok, protiustaven, saj ministru daje pooblastila, ki jih po ustavi ne more imeti.

Nadalje pa ustava v 16. členu določa, da se smejo z njo zagotovljene pravice omejiti samo za čas trajanja izrednega stanja – tega pa državni zbor ni razglasil, torej je tudi iz tega naslova ministrov odlok ničen, saj izrednega stanja ni in s tem tudi ne pravne podlage za omejevanje svobode gibanja,« sklene Peter Lenarčič.

Kaj moramo vedeti o policijskih postopkih

Zanimivo je, da se je na zapis bralca takoj odzval notranji minister Aleš Hojs - prek socialnih omrežij.

Ob tem bralčevi pravni analizi sploh ni nasprotoval, pač pa se je skliceval na »nujnost« sprejemanja ukrepov, ki menda niso smeli čakati na ustrezno zakonodajo, ki bi jo sprejemal državni zbor.

»Si predstavljate, da zadnje tri tedne celotna Slovenija hodi, kjer komu paše, DZ pa tako kot PKP1 zakon z vsebino odloka še vedno sprejema in ta še ni v veljavi? Si lahko predstavljate, koliko žrtev bi že imeli in koliko bolnikov na respiratorjih?« je zapisal.

Danes pa je postalo jasno, da so omenjene trditve brez podlage. Ugovor Hojsa ne drži na ravni dejstev, predvsem pa »nuja« nikoli ne more biti razlog za kršitev Ustave.

Izkazalo se je namreč, da je od 66 uradnih žrtev, ki jih zaradi Covida-19 priznava slovenska vlada (kamor pa se očitno ne štejejo umrli doma v »domači oskrbi« in netestirani na koronavirus), do velike večine smrti prišlo v domovih za starejše.

Kar pomeni, da so bili krivec za veliko smrtnih primerov v domovih za starejše v Sloveniji slaba organizacija, slabo razkuževanje in slabi ukrepi za zaščito starejših, ki jih vlada ni sprejela.

Iste napake so sicer naredili tudi v Avstriji in Italiji in še kje po svetu, toda to kaže, da prehajanje ali neprehajanje občinskih meja ni imelo nikakršnega vpliva na širjenje bolezni.

Svobode gibanja po Ustavi ni mogoče omejiti podlagi nekega dekreta ministra ali vlade in brez uvedbe izrednega stanja, na neomejen čas in bez možnosti sodnega varstva.

Še več, že prve mednarodne študije so pokazale, da celo popolna ukinitev javnega transporta zmanjša hitrost širjenje koronavirusa za le okoli 20 odstotkov.

Omejevanje gibanja z osebnimi avtomobili preko občinskih meja je zato še toliko manj smiselno.

Ob tem so drastične omejitve svobode gibanja za prebivalstvo v kričečem nasprotju z nesposobnostjo države, da prebivalcem omogoči nabavo zaščitne opreme, ki bi jim omogočala gibanje z zaščito.    

Dodaten problem je ob tem še ta, da so tam, kjer so omejitve gibanja v veljavi, le-te praviloma časovne (policijska ura) ali pa se nanašajo na ranljive starostne skupine (na primer omejitev gibanja za starejše nad 65 let).

Tudi ob mednarodnih primerjavah, ki si jih lahko ogledate tudi tukaj, tukaj in tukaj je nemogoče najti državo, ki bi državljane zaprla v občinske meje.

To je res slovenski unikum.

Poslopje Ustavnega sodišča

Mednarodna primerjava tudi kaže, da so bile omejitve človekovih pravic v smislu omejitve gibanja praviloma omejene na države, kjer je bilo uvedeno izredno stanje in ne tam, kjer so uvedeni le izredni ukrepi.

Svoboda gibanja je namreč človekova pravica.

Res jo je mogoče omejiti in časovno suspendirati (nekaterih pravic pa tudi sploh ni mogoče, niti v izrednem stanju – na primer pravico do življenja, do poštenega sojenja itd.) – toda ne le na podlagi nekega dekreta ministra in brez uvedbe izrednega stanja, na neomejen čas in bez možnosti sodnega varstva.

Še bolj pomembno je to, da bi vladno omejevanje gibanja na občine, če bi vzdržalo ustavno presojo, lahko pokazalo pot do podobnih drugih omejitev, na primer svobode govora.

Vladno omejevanje gibanja na občine bi, če bi vzdržalo ustavno presojo, lahko pokazalo pot do podobnih drugih omejitev, na primer svobode govora.

Na enak način bi lahko sedanja vlada v imenu zajezitve pandemije poskusila preprečiti tudi »širjenje lažnih novic,« v resnici pa bi lahko zaprla usta kritikom te vlade.

Zanimivo je tudi, da imajo enake težave v Avstriji, o čemer slovenski mediji ne poročajo.

V Avstriji se je razvnela prava debata med pravniki, saj nekateri trdijo, da prepovedi izhodov na prosto, ki jih je uvedla avstrijska vlada »ni mogoče pravno pokriti.«

Avstrijski odlok gibanja sicer ne omejuje na občine, pač pa na »nekatere mesta«.

Toda ker v odloku ne piše, katera mesta točno to so, policija to razume kot ozemlje celotne Avstrije. To pa je po oceni kritikov odloka sporno.

Avstrijska policista Vir:Kurier.at
Avstrijska policista Vir: Kurier.at

In tudi zato bo avstrijski odlok o omejevanju gibanja doživel hitro presojo njihovega ustavnega sodišča.

Po preiskavah centra Pew sicer danes kar 93 odstotkov svetovne populacije živi v državah ali na ozemljih, ki so tako ali drugače podvržene omejitvam gibanja.

Toda prav tako je res, da se ti ukrepi razlikujejo po tem, ali gre za nasvete ali navodila prebivalcem, ali pa za zakone in odloke, ki ljudem prepovedujejo prosto gibanje.

V Grčiji so na primer omejili gibanje znotraj države na otoke tako, da je to omogočeno le stalnim prebivalcem, vsak, ki prihaja na otoke, pa mora v obvezno 14-dnevno karanteno.

Tudi Avstralija se je odločila za omejevanje gibanja znotraj posameznih dežel, vendar so njihove države bistveno večje od občin.

Uredba slovenske vlade o omejitvi gibanja ob tem ni na jasen način opredelila, od katerih z ustavo varovanih pravic se na ta način odstopa in prav tako ne, ali glede na ta odstopanja obstaja možnost sodne zaščite, kar je prav tako kršitev domačega in mednarodnega prava.

V Združenih Arabskih emiratih velja »policijska ura« od osmih zvečer do šestih zjutraj.

Občasno je to podaljšano tudi na 24-urne ali v nekaterih primerih še daljše prepovedi izhodov, razen v primeru nujnih potreb v še nekaterih državah (tekom vikendov v Srbiji), toda tudi te omejitve so praviloma časovne, ne teritorialne.

Dodaten problem pri slovenski ureditvi je tudi dejstvo, da imajo državni organi možnost, da izpolnjevanje ukrepa izvajajo arbitrarno, ob tem pa so prebivalci v veliki nevarnosti, da zaradi narave in vsebine odloka postanejo kršilci.

Občinske meje namreč niso določene v naravi, med občinami ni »mejnih prehodov« in tako prebivalec niti ne more točno vedeti, kje se ena občina konča, druga pa začne.

Tudi tisti, ki želi spoštovati odlok lahko tako hitro zaide in naredi prekršek, kar pa se  pri prehajanju meja med državami seveda ne more zgoditi.

Nekateri so si ob tem pomagali kar sami. Gašper Hafner iz Škofje Loke je na primer naredil aplikacijo, ki vse, ki prestopajo občinske meje opozarja na prekršek s podobo Jelka Kacina.

»V nekaj dneh, kar aplikacija obstaja, jo dnevno uporabi 3000 do 5000 uporabnikov,« je pojasnil Hafner in dodal, da jo ljudje uporabljajo podnevi in ponoči, 24 ur na dan.

Aplikacija se nahaja na spletni strani čezmejo.si. Uporabnik se mora najprej strinjati, da deli svoje lokacijske podatke, potem pa v okvirček vpiše občino, v okviru katere se lahko premika.

S predpisom o omejevanje gibanja prebivalcev na občine bivališča je bilo v bistvu uvedeno stanje pravne negotovosti v Sloveniji.

Vsakič, ko se vpiše v aplikacijo, ga ta seznani s tem, kje se nahaja.

Če ni v mejah svoje občine, pa se odpre okvirček s sliko Jelka Kacina in podpisom »Kam pa kam, veseli izletnik? Čez mejo si.«

In s pripisom, v kateri občini se nahaja.

Vendar pa samopomoč državljanov ne more biti nadomestek za zakonito ravnanje državljanov.

Če država ne more označiti vseh mejnih prehodov med občinami nima niti pravice zahtevati  od državljanov, da te meje spoštujejo. Nakup mobilnega telefon z GPS sledenjem pa je še vedno samo prostovoljna izbira posameznika in ne dolžnost.

Predpis je zato v vsakem primeru neživljenjski, tega pa se očitno zavedajo tudi v vladi, kjer že razmišljajo o tem, da bi ga nekoliko »sprostili«, tako da bi imetniki vikendov lahko odhajali v druge občine.

Toda to bo znova odprlo vprašanje diskriminacije, saj bi pomenilo, da bodo privilegirani tisti bolj premožni prebivalci, ki bodo lahko dokazali, da imajo vikende.

Glede na to se zastavlja vprašanje, ali v Sloveniji še veljajo Ustava Slovenije, mednarodni sporazum o državljanskih in političnih prvicah in Evrpska konvencija o človekovih pravicah?

Samopomoč državljanov ne more biti nadomestek za zakonito ravnanje državljanov. Če država ne more označiti vseh mejnih prehodov med občinami nima niti pravice zahtevati  od državljanov, da te meje spoštujejo.

Kajti vse omejitve, ki jih s seboj prinaša pandemija bi bilo mogoče obravnavati tudi v okviru obstoječe zakonodaje, predvsem zakona o nalezljivih boleznih.

Uredba slovenske vlade o omejitvi gibanja ob tem ni na jasen način opredelila, od katerih z ustavo varovanih pravic se na ta način odstopa in prav tako ne, ali glede na ta odstopanja obstaja možnost sodne zaščite, kar je prav tako kršitev domačega in mednarodnega prava.

Pri tem tudi v Sloveniji niso bile ogrožene samo pravica do svobode gibanja, pač pa tudi svoboščine in pravice osebnosti in to tako, da so bile ustvarjene pravne nejasnosti in nepredvidljivosti.

S tem je v bistvu uvedeno stanje pravne negotovosti v Sloveniji.

V skladu s prakso Evropskega sodišča za človekove pravice in Odbora za človekove pravice so bile vsem prebivalcem Slovenije, ki jim je odrejeno, da ne smejo prestopiti meje občin stalnega ali začasnega prebivališča omejene osebne svoboščine. Zato je »omejitev ali prepoved gibanja« napačna opredelitev tega, kar se je dejansko zgodilo.

Vlada Republike Slovenije je namreč sprejela »Odlok o začasni splošni prepovedi gibanja in zbiranja ljudi na javnih mestih in površinah v Republiki Sloveniji ter prepovedi gibanja izven občin«.

Odlok je začel veljati 30. marca 2020 ob 00.00 in velja do preklica, vlada pa že napoveduje njegovo »rahljanje« v obliki dovoljenja kolesarjenja iz občine v občino in podobno.

Toda v tem primeru pravzaprav ne gre več zgolj za »omejitev svobode gibanja«, pač pa je derogacija enaka odvzemu svoboščine.

Če se lahko vsak prebivalec giblje le znotraj lastne občine je to podobno, kakor da bi bili zaprt v malo večjem zaporu.

Ob tem Slovenija ni depozitarje mednarodnih pogodb niti obvestila o odstopanjih od varovanih standardov človekovih pravic.

Prav zato je samo vprašanje, kaj se bo zgodilo prej – ali bo neživljenjski predpis vlada sama ukinila, ali pa bo to prej naredilo ustavno sodišče?

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek