Evropa ena in Evropa dve

Razdor med vzhodno in zahodno marko svetega evropskega kraljestva je vsak dan očitnejši, vse globlji in zdi se že tudi ireverzibilen.
Fotografija: Na blejskem forumu ni bilo evropske prve dame von der Leynove. FOTO: Leon Vidic/Delo
Odpri galerijo
Na blejskem forumu ni bilo evropske prve dame von der Leynove. FOTO: Leon Vidic/Delo

Popularna prispodoba s kuhano žabo nazorno kaže, kako zapleteni v sprotno dogajanje ne vidimo resnične zgodbe, ki se nam dogaja. Zaprepadeni opazujemo, kako Orbán grize roko, ki ga hrani, kako Erdoğan nesramno izsiljuje nemško kanclerko in kako se Morawietzki ne zmeni za temeljne evropske civilizacijske vrednote. Ponižno so čakali pred vrati evropske povezave, sledili so inštrukcijam, spreminjali so zakone in se prilagajali, da bi bili navdušeno sprejeti v veliko evropsko družino, največji in najpomembnejši politični in civilizacijski projekt človeštva do zdaj. Najdragocenejši projekt v njeni zgodovini piše nemški pesnik Durs Grünbein, ki v pismu Evropi kot njena vest svari pred barbarskim vitalizmom.

Jure Apih, publicist. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Jure Apih, publicist. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Je že res, da smo v najusodnejšem času znali tudi Slovenci preslišati nasvete in prikrite grožnje evropskih in čezatlantskih prijateljev in kreniti po svoje, vendar je bil to redko edinstven trenutek, na kakršnega se le še ob Dončičevem, Rogljičevem ali Pogačarjevem dosežku lahko malce nostalgično spomnimo. Sicer pa desetletja pohlevno sledimo bruseljskim birokratom in čezatlantskim generalom, zavedamo se svoje majhnosti in nepomembnosti ter ubogljivo pošiljamo naše vojake na tuje fronte, razprodajamo banke in srebrnino, ignoriramo Balkan in »Jugovino«, da bi se le nekako prislinili na francosko-nemški vlak v jedrni Evropi. Čeprav nas takrat, ko nam je najtežje, taista Evropa rada pusti na cedilu, nas presliši in pozabi na svoje velike in lepe obljube. Vse dokler naš Šarec ni zaigral napačnega konja in je z unikatnim strankarskim državnim udarom prišel spet na oblast naš prvi osamosvojitelj in, ne da nas vprašal, obrnil krmilo.

Pokončen mož z noriškim zgodovinskim spominom se je zameril Putinu in Bidnu ter stopil v korak s svojim »hunoviškim« vzornikom. Kot dežurni reditelj na evropskem pultu govori besede in vleče poteze, ki se jim le še čudimo. Kam to vodi? Kaj bi naš Janez in njegovi pajdaši pravzaprav radi? Kakšna je njihova skrita agenda?

Zgodovina, pravijo, se ponavlja kot farsa ali kot tragedija. Te dni pred tisoč šeststo sedemindvajsetimi leti se je ob rečici Hubelj blizu današnje Vipave bíla morda odločilna bitka. Monoteistični krščanski Teodozij iz Konstantinopla je Ad Frigidum porazil rimskega cesarja Evgenija, ki je verjel v več bogov, ne le enega.

image_alt
Retorika zapiranja mej je problematična


Razpad enkratnega rimskega imperija se je poleg številnih notranjih vzrokov začel z vdori Vizigotov iz današnje Romunije in Hunov z Bičembožjim, Atilo na čelu. Oboji so razdejali Rim in se, predvsem Vizigoti, razsejali po celini. Poganskega mnogoboškega Rima je bilo konec, krščansko Bizantinsko cesarstvo pa se je obdržalo še tisočletje, dokler ga niso razrušili najprej lastni križarji, nato pa še turški sultan Mehmed II., katerega nasledniki še vedno vladajo v njem. En sam bog, menda celo isti je na oblasti.

Kot se nekoč Rim, se danes tudi Bruselj ne zna obraniti vse očitnejši nevarnosti, ki raste iz njegovega lastnega vzhoda. Interesi kapitala, ki je na praznem prostoru naselil proizvodnjo avtomobilov in ki se velikemu lačnemu trgu ne bi odrekel, so premočni. Preveč bogov se drenja med Brusljem in Strasbourgom. Ne morejo se zmeniti, ne znajo s temi pritepenci in tudi razumejo ne vseh zvijač in lumparij, ki jih ti od Bizanca naprej prepričljivo obvladajo.

Na blejskem forumu ni bilo evropske prve dame von der Leynove, tudi najbolj zagretega Evropejca, Macrona ne, je pa celotni celini levite pel srbski »vladika« Vučić. Še slovenskega komisarja Lenarčiča niso povabili. Razdor med vzhodno in zahodno marko svetega evropskega kraljestva je vsak dan očitnejši, vse globlji in zdi se že tudi ireverzibilen. Na krščanski tradiciji so utemeljeni Madžarska, Poljska in Srbija, ki jo moramo skupaj s Severno Makedonijo in Črno goro nujno vključiti v višegrajsko Evropo, nas uči Orbán. Le s Kosovom, Albanijo in Bosno imajo nekaj težav, čeprav enega samega boga imajo pa le.
Žabo pa vsi skupaj še kar kuhamo, ko bo skuhana, bomo imeli dve.

***
Jure Apih, publicist.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.

Preberite še:

Komentarji: