Ko telo in duša ječita od bolečine, pa človek ne ve, zakaj

V stavbi v  Placarju deluje dnevni program Psihiatrične bolnišnice Ormož, ki se posveča kompleksni psihoterapevtski obravnavi uporabnikov, katerih težave večinoma izhajajo iz travmatskih izkušenj v preteklosti. V skladu z deklaracijo o duševnem zdravju si vodstvo bolnišnice tukaj  trudi uveljaviti center kot ozko specialistično ustanovo za zdravljenje oseb s hudimi travmatskimi izkušnjami. Pod isto streho deluje tudi ISPP, nevladna neprofitna organizacija, ki se posveča raziskovanju, izobraževanju na področju psihotravmatologije, obenem pa nudi terapevtsko pomoč otrokom in odraslim. 

Ljudje, ki se sem pripeljejo po pomoč, so običajno že globoko polnoletni, v zrelih letih, imajo tudi lahko lepo urejeno življenje, so visoko izobraženi z družino in dobro službo. A nekako se jim življenje ustavi, nič jim več ne gre dobro od rok, a ne razumejo, kaj se jim dogaja. Spremljajo jih lahko tesnobe in depresivna stanja, tudi zdravljenje slednjih nekako ni uspešno. Zato je treba iskati globlje, nam je pojasnil psihiater in psihoterapevt doc. dr. Robert Oravecz. "Zelo malo jih pride sem, da jim piše na prsih, da je travmatiziran. Običajno pridejo s hudimi občutki tesnobe, depresivni, z nekim zastojem na življenjski poti, ko ne vedo več, kako naprej." In pogosto se izkaže, da je v ozadju travma.

"Travma ni dogodek, travma je odziv na dogodek. Se pravi, mi govorimo o travmatogenem ali potencialno travmatogenem dogodku. Saj nekatere stvari bodo pri nekom povzročile razvoj travme, pri drugemu ne. Toda recimo, če nekoga dve leti zadržujejo v nekem čečenskem podzemnem zaporu, potem sigurno ne pride več nazaj takšen, kot je prispel vanj," je pojasnil.

"Obstaja posttravmatska stresna motnja, ki lahko nastopi recimo v prometni nesreči, nekem enkratnem dogodku, ampak mi delamo večinoma s kompleksno posttravmatsko stresno motnjo, ki se razvije ob dolgotrajni izpostavljenosti trpljenju, zlorabi, poniževanju in tako naprej. In mogoče ne verjamete, a tudi besede imajo strašansko moč," je opisal Oravecz, ki se trudi, da bi ISPP, ki je tudi član Evropske zveze za psihotravmatologijo, zavarovalnica in ministrstvo za zdravje verificirala kot subspecialistični program. "V Evropi je že veliko takšnih travma centrov, pri nas ga še ni. Težave ima namreč ogromno ljudi, takšen center, ki je ekskluzivno namenjen razreševanju travme, zares potrebujejo. Namreč, tukajšnja interdisciplinarna obravnava človeka v kratkem času prinese velik uspeh v primerjavi z individualno terapijo, ki poteka veliko počasneje."

Kot boste danes videli v oddaji Svet na Kanalu A, je v Sloveniji veliko takoimenovane spolne travme, prav tako tudi relacijske, ko gre za ljudi, ki so odraščali v neustreznih, nemogočih družinskih razmerah. Na nekoga, ki je bil spolno zlorabljen, pa ni bil pravilno "oskrbljen" ali sploh ni bil, se, opisuje strokovnjak, nalepijo negativne predstave o sebi. "Ne zaslužim si, umazan sem, nisem vreden ... Zlorabljeni otroci skoraj vedno razvijejo občutek krivde, s katero potem zamaskirajo tisti grozen občutek nemoči," je poudaril. Da je temu res tako, pričata tudi odrasli ženski, ki sta bili v otroštvu spolno zlorabljeni. Te osebe imajo težave tudi v intimnih odnosih, kar se kaže tudi v spolnosti. "Zelo pogosto ne znajo reči ne. Ali postanejo zelo odklonilni do spolnosti ali zbirajo neke bizarne vzorce. Recimo seksajo v debelih puloverjih, pa želijo, da traja čim krajše. Po drugi strani pa so lahko promiskuitetni, imajo sadomazohistične manifestacije," je še dodal. In vse te težave, ni jih malo, se lahko z metodami, ki jih v IPPS uporabljajo in jih bomo prikazali v prispevku, razrešijo, ljudje pa osvobodijo težkega bremena, ki jih nenehno vleče v temo.