Odgovora na družbena in okoljska vprašanja ne more ponuditi le ena veda
Zakaj svet potrebuje antropologinje in antropologe? To vprašanje si dr. Dan Podjed, raziskovalec na Inštitutu za slovensko narodopisje ZRC SAZU in Inovacijsko-razvojnem inštitutu Univerze v Ljubljani ter izredni profesor na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, zastavlja že lep čas. Zagotovo vse od leta 2013, ko je s kolegi zagnal istoimenski projekt, ki bo letošnjo deseto izvedbo dočakal z dogodkom v Berlinu.
Za študijo, ki je postala knjiga s takim naslovom, je dr. Podjed prejel naziv odlični v znanosti, ki ga podeljuje Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS. Za antropologa, ki se posveča razmerju med ljudmi in tehnologijami ter razvoju izdelkov in storitev po meri ljudi, je bilo to že drugo tovrstno priznanje.
Leta 2019 je izdal knjigo Videni, v kateri je pojasnil, zakaj se vse več opazujemo in razkazujemo s pomočjo pametnih telefonov in drugih naprav. Leta 2020 je izšla njegova knjiga Antropologija med štirimi stenami, v kateri je predstavil, kako je med pandemijo covida-19 spoznaval družbo in sebe. Od leta 2022 je član nacionalne posvetovalne skupine za spremljanje gibanja virusa sars-cov-2 pri NIJZ.
Antropologija je izdatno prispevala k marsikateremu kolonialnemu oziroma imperialističnemu projektu. Kako sodobni antropologi in antropologinje popravljajo stare krivice?
Zaradi kolonialnega mačka sodobne antropologinje in antropologe še vedno boli glava, in to predvsem v Evropi, kjer je bilo največ primerov zlorabe vede. Ni pa seveda prav, da imajo glavobol povsod. Nekatere države, recimo Združeno kraljestvo, Nizozemska in Portugalska, so dejansko izvajale kolonialne in imperialistične projekte in izrabile antropološke pristope za osvajanje območij v Afriki, Aziji, Avstraliji in Amerikah, medtem ko je bila Slovenija kvečjemu obstranski opazovalec – ali celo del Evrope, ki je bil v različnih obdobjih koloniziran. Na drugačen način, seveda, kot afriške države, a vendar.
Posploševanje in deljenje krivde je krivično, saj utrjuje stereotipno podobo antropologinj in antropologov kot podaljška imperialnih sil. No, ko že omenjam mačka: Evropa je bila na področju imperializma in kolonializma v drugi polovici 20. in začetku 21. stoletja pravi mucek v primerjavi z neokolonialnimi projekti ZDA in v zadnjem času Kitajske.
Črn pečat je pustilo tudi sodelovanje antropologov z nacističnim režimom v tridesetih in štiridesetih letih prejšnjega stoletja, ko so mnogi med njimi – z zloglasnim dr. Josefom Mengelejem na čelu – odkrito podpirali rasistične zamisli in sodelovali v holokavstu. Pa tudi takrat ni bilo vse črno-belo. Mnogi nemški antropologi so se tako na območju nacistične Nemčije kot v izgnanstvu upirali mračni ideologiji. Zato ni prav, da se jih tlači v isti koš. Je pa vsekakor res, da je ta pečat ostal do danes, zato se zlasti v Evropi antropologinje in antropologi previdneje kot v drugih delih sveta, na primer v ZDA, lotevajo aplikativnih projektov. Bolj zadržani so pri sodelovanju z industrijo in manj pogosto sodelujejo pri vladnih projektih. Še vedno ostajajo predvsem interpreti preteklosti in analitiki sedanjega stanja, manjkrat pa pomagajo pri snovanju rešitev za prihodnost.
Večina si nas antropologe in etnologe predstavlja kot v ohlapne srajce in hlače oblečene ljudi, ki se udeležujejo svetih ali posvetnih običajev odročnih skupnosti. Kako bi popravili to predstavo? Kaj vse zmore sodobna antropologija in v kakšne multidisciplinarne pleteže se, no, vpleta?
Mislim, da je skrajni čas, da pustimo stereotipne slike v preteklosti in pogledamo, s čim se dejansko ukvarjajo antropologinje in antropologi. Nekateri med njimi delajo v visokotehnoloških podjetjih, kakršni sta Intel in Facebook. In Microsoft, še eno takšno podjetje, je celo drugi največji zaposlovalec antropologov v ZDA. Težko si zamišljam, da hodijo antropologinje in antropologi tja na delo s tropsko čelado na glavi. V sandalih in nogavicah – to pa morda res.
Pri vseh teh slikah je ena posebej škodljiva, namreč ta, da smo antropologinje in antropologi solerji. To še zdaleč ne drži. Vse pogosteje delamo v interdisciplinarnih ekipah in iščemo rešitve z drugimi vedami. To zdaj počnem, recimo, kot član posvetovalne skupine za covid-19 pri NIJZ, kjer sodelujem s strokovnjaki z najrazličnejših področij. In takšnih primerov je vse več. Jasno je postalo, da odgovora na osrednja družbena in okoljska vprašanja ne more ponuditi zgolj ena veda, na primer medicina. Odgovori so vedno večplastni.
Nekje ste izjavili, da je projekt z naslovom Zakaj svet potrebuje antropologinje in antropologe? pravzaprav vaš življenjski projekt.
O dogodku Why the World Needs Anthropologists smo začeli razmišljati že leta 2010, ko je nastala Mreža za aplikativno antropologijo Evropskega združenja socialnih antropologov, ki sem jo vodil do leta 2018. Kar dolgo se že ukvarjam s tem dogodkom, res, ampak še vedno dokaj malo ljudi pri nas pozna ta segment mojega dela, katerega glavni cilj je prav razgradnja stereotipov o antropologiji. Zamisel je sicer preprosta: na oder postavimo vodilne antropologinje in antropologe, ki občinstvu pojasnijo, kaj počnejo. To pa morajo storiti na preprost in prepričljiv način, brez uporabe učenih pojmov, kot sta poststrukturalizem in hermenevtika. Naslednji cilj je, da privabimo med poslušalce čim več neantropologov, recimo inženirjev, menedžerk, biologov in zdravnic. Tako poskušamo vedo predstaviti širši javnosti in pokazati, da nismo sekta, temveč odprta skupnost.
Aha, in zakaj si prizadevamo odgovoriti na to vprašanje? Predvsem zato, da odpiramo vrata mlajšim, ki prihajajo za nami. Najbolj srečen sem, ko slišim, da je diplomantka ali diplomant naše vede dobil službo zunaj »klasičnih« akademskih institucij. In povpraševanja je, tako slišim, vse več – celo v Sloveniji.
In kako bi vi odgovorili na to vprašanje?
Zakaj nas svet potrebuje? Zelo na kratko: zato, ker znamo postaviti ljudi v fokus in pogledati na svet skozi njihove oči. Ljudem znamo prisluhniti in razumeti njihove želje in potrebe. To so veščine, ki pridejo prav tudi pri snovanju izdelkov in rešitev po meri ljudi. Če v njihov razvoj vključimo antropologe, napravimo dva bistvena koraka za spoznavanje ljudi: identifikacijo različnih družbenih skupin in analizo njihovih navad. Šele potem pride na vrsto interpretacija izsledkov in nazadnje testiranje rešitev z ljudmi. To so štirje koraki razvoja po meri ljudi, ki smo jih preizkusili v vsaj ducatu razvojnih projektov. Izjemno pomembno pa je, da so ljudje vključeni v vse štiri korake. Le tako nastajajo rešitve z ljudmi in ne zgolj za ljudi. Če bi se več podjetij držalo tega pristopa, bi nastali bolj ljudem prijazni, smiselni in trajnostni izdelki.
V pandemičnem letu 2021 je pri ugledni založbi Routledge izšla knjiga zbranih esejev z istim naslovom, namreč Why the World Needs Anthropologists, pod katero so se podpisali mednarodno uveljavljene antropologinje in antropologi – z vami na čelu, seveda. Gre za brain child prej omenjenega projekta?
Seveda sta dogodek in knjiga povezana. Ugledne govorke in govorce smo po dogodku povabili, naj napišejo prispevek za knjigo, ki smo jo uredniki zasnovali s podobnimi izhodišči. Želeli smo, da je razumljiva, zanimiva, privlačna.
Avtorje in avtorice smo prosili, naj najprej napišejo razmišljanje o tem, zakaj svet potrebuje antropologinje in antropologe, nato povedo, kako so sami pristali v antropološkem svetu, in predstavijo kakšnega od zanimivejših projektov, ki so zaznamovali njihovo kariero. Čisto na koncu vsakega poglavja je še morda najpoučnejši del: pet antropoloških nasvetov za bralce in bralke.
Katera vprašanja pa najbolj zadevajo vas osebno? Kakšen je vaš najnovejši raziskovalni projekt?
Zdaj končujemo projekt Nevidno življenje odpadkov, ki ga vodim. V njem smo se ukvarjali z vprašanjem, kaj vržejo ljudje stran in zakaj. Primerjalna raziskava je potekala v šestih mestih, in sicer v Ljubljani, Zagrebu, Trstu, Gradcu, Oslu in Dubaju, na podlagi ugotovitev pa je poleg zbornika in kopice člankov nastalo tudi več rešitev za probleme z odpadki, vključno s hudomušnim pametnim smetnjakom, ki stehta vaše smeti in vas potem pohvali ali okara. Še en zanimiv rezultat je igra s kartami, ki smo jo poimenovali umazana igra. V njej se prelevite v podgane, njen cilj pa je čim bolj zasvinjati mesto in napraviti kup odpadkov, ki se ga bo videlo iz vesolja. V svoji nevzgojnosti pa je tudi ta igra seveda vzgojna.
Že med prvim valom pandemije covida-19 sem se lotil še individualnega projekta, v katerem poskušam ugotoviti, kaj se zgodi s človekom, če je dolgo osamljen oziroma izoliran. Ker se mi zdi, da je to, kar se nam je dogajalo v zadnjih dveh letih in pol, skoraj znanstvena fantastika, sem se lotil vprašanja z dveh zornih kotov: znanstvenega in fantazijskega. Zato sem pred časom začel pisati roman o tej temi, ki počasi že napreduje. Upam pa, da bomo pridobili tudi sredstva za slovensko-hrvaški bilateralni projekt, v katerem bomo prednosti in slabosti samote bolj poglobljeno raziskali. Iskreno: komaj čakam, da se med raziskavo zaprem v svetilnik na oddaljenem otoku in v izolaciji kaj napišem! Med osamitvijo smo namreč lahko zelo ustvarjalni.
