Bodo Janezu Janši sodno pošto prinesli kar v državni zbor?

V predlogu je omenjeno, da kadar naslovnika zaradi vročitve ni mogoče najti na delovnem mestu oziroma je na delovnem mestu, vendar vročevalec do njega nima dostopa, se sodna pošta vroči osebi, ki je pooblaščena za sprejemanje pošte, ali drugi osebi, ki v to privoli. To pomeni, da se sodna pošta enkrat vroča naslovniku (bodisi pooblaščeni osebi ali tistemu, ki v to privoli) na domači naslov, če pa prva vročitev ne uspe, se pošta v drugo vroča v službi. V tem primeru posameznik (poslanec, župan, državni svetnik …), ki je v službi, ne more in ne sme odkloniti sprejema pošte. Le tako se lahko, kot omenja predlagatelj, omeji možnost za zastaranje sodnih postopkov ter zmanjša število odmevnih primerov.

Ob tem je bil znova omenjen medijsko odmeven zaplet, ko je ljubljansko sodišče pred letom hotelo vročiti sodno pošto predsedniku vlade Janezu Janši, a neuspešno. Tudi vročitev pošte prek sodnega vročevalca detektiva ni uspela, odvetnik predsednika vlade Franci Matoz pa je takrat javno pojasnil, da glede vročanja sodne pošte ni nobenih težav, češ da se samo določena pisanja vročajo osebno in da je vročanje sodne pošte mogoče tudi prek družinskih članov ali na delovnem mestu. Zatrdil je, da so se doslej vsa pisma Janezu Janši vročala njemu kot pooblaščenemu zastopniku in da tudi ni res, da bi se premier izogibal pošti.

Morda pa bi sodišče v vseh primerih, brez izjeme, ravnalo tako, kot se je letos zgodilo znanemu pevcu Domnu Kumru? Ker vročitev sodne pošte ni bila mogoča, je sodišče izdalo sklep o vročitvi pošiljk z javno objavo na oglasni deski in strani e-sodišča. Sodna pošta s takim ravnanjem velja za vročeno z vsemi posledicami, pri čemer ni več pomembno, ali jo je naslovnik prejel in ga tudi ni potrebno iskati na delovnem mestu.