Lobanje, slonove kosti, pravi možgani in Darwinova ladja

V Burgosu so povezali geologijo, arheologijo in paleoantropologijo, v bližnji Atapuerci pa je na ogled obsežno najdišče naših prednikov.
Fotografija: Ogled arheološkega najdišča Atapuerca vedno poteka z uradnim vodenjem. FOTO: Aljaž Vrabec
Odpri galerijo
Ogled arheološkega najdišča Atapuerca vedno poteka z uradnim vodenjem. FOTO: Aljaž Vrabec

V Španiji je toliko turističnih krajev, da precej ljudi sploh ne pomisli, da bi obis­kali Burgos. Toda kogar zanima raz­voj človeka, ga ne sme spregledati, saj je v bližini eno najpomembnejših arheoloških najdišč na svetu, v mestu pa odličen muzej človeške evolucije.

Muzej človeške evolucije je le nekaj minut hoje stran od znamenite katedrale, ki je na Unescovem seznamu kulturne dediščine, a na istem Unescovem seznamu je tudi arheološko najdišče Atapuerca, to je od Burgosa oddaljeno šestnajst kilometrov.

image_alt
Na obisku pri naših prednikih

Najbolje je, če povežete obisk muzeja in arheološkega najdišča, pri čemer ni pretirano pomembno, kam greste najprej. Ogled Atapuerce si je sicer treba rezervirati vnaprej, v muzej v Burgosu pa lahko pridete kadarkoli v času, ko je odprt.

Sprejemni center Atapuerce je dobro opazen že z regionalne ceste, obiskovalce pa nato do arheološkega najdišča odpeljejo z avtobusom. Za varnostno čelado poskrbijo organizatorji, obiskovalci pa naj imajo topla oblačila in obutev, saj je Burgos z okolico med najbolj mrzlimi kraji v Španiji.

Arheološke najdbe so pred dobrimi stotimi leti odkrili povsem po naključju. Skozi gorovje Atapuerce so želeli zgradili železnico, a so med izkopavanjem ugotovili, da je med skalovjem precej jam s fosili in usedlinami. Arheološka izkopavanja so nato v različnih obdobjih vodili Jesús Carballo García, Geoffrey Clark, Emiliano Aguirre, Juan Luis Arsuaga ...

Muzej človeške evolucije v španskem Burgosu je resnično lepo urejen, vse je moderno in pregledno, da v njem z lahkoto ostaneš več ur. FOTO: Aljaž Vrabec
Muzej človeške evolucije v španskem Burgosu je resnično lepo urejen, vse je moderno in pregledno, da v njem z lahkoto ostaneš več ur. FOTO: Aljaž Vrabec

Nesrečni Miguelón z okužbo

Posamezne plasti so zelo dobro označili, zato lahko vsak obiskovalec prepozna, kako so se v jamah Gran Dolina, Galería Elefante in Sima de los Huesos skozi dolga tisočletja nabirale usedline in med njimi še kosti živali in naših prednikov. Strokovnjaki domnevajo, da so živali in ljudje v jame padli ponesreči, a dopuščajo tudi možnost pogrebnih obredov.

Ena pomembnejših lobanj iz Atapuer­ce je Miguelón. Ocenjujejo, da je stara vsaj 430.000 let, uradno je pozni Homo heidelbergensis ali zgodnji Homo neanderthalensis. Po eni od teorij so moškega v jamo odvrgli po njegovi smrti, saj so na območju našli prek 5500 ostankov okostij, ki pripadajo zgodnji človeški populaciji, zato bi jame lahko uporabljali za pokop umrlih. Toda po drugi teoriji na najdišču ni majhnih kosti, zato bi lahko večje kosti sem zašle pozneje z zemeljskimi premiki ali drugimi večjimi nanosi zemlje.

Strokovnjaki so prikazali, v kateri plasti so našli kosti različnih bitij. FOTO: Aljaž Vrabec
Strokovnjaki so prikazali, v kateri plasti so našli kosti različnih bitij. FOTO: Aljaž Vrabec

Repliko lobanje Miguelóna obiskovalcem Atapuerce razkazujejo tudi vodniki, zraven pa razlagajo, da je moški umrl pri približno tridesetih letih starosti. Glede na poškodbe, ki so vidne na lobanji, je jasno, da je v glavo prejel več udarcev, a umrl je verjetno zaradi okužbe po zlom­ljenem zobu, kar sklepajo po veliki razjedi na levi strani čeljusti.

Lobanjo so odkrili leta 1992, istega leta, ko je znameniti španski kolesar Mi­guel Induráin slavil na dirkah po Italiji in Franciji, zato so jo v njegovo čast poimenovali Miguelón.

Manjši muzej v sprejemnem prostoru Atapuerce. FOTO: Aljaž Vrabec
Manjši muzej v sprejemnem prostoru Atapuerce. FOTO: Aljaž Vrabec

Charles Darwin in njegova ladja

Čisto pravi človeški možgani. FOTO: Aljaž Vrabec
Čisto pravi človeški možgani. FOTO: Aljaž Vrabec
Toda pozor – obisk Atapuerce je poleti omejen, saj najdišče za ves julij zaprejo (letos ga bodo že sredi junija), ko pridejo na delo raziskovalne ekipe. Takrat je na voljo zgolj ogled muzeja človeške evolucije v Burgosu, kar pa je morda še boljša izkušnja, saj so na enem mestu zbrali pregled vseh pomembnih odkritij iz Atapuerce in zraven še številna druga odkritja z vsega sveta. Seveda gre večinoma za replike (vsaj kar zadeva tuja odkrit­ja), med njimi je denimo tudi najstarejše glasbilo, piščal iz Divjih bab.

Ves čas na ogled postavljajo sveža odkritja o človeški evoluciji, a samo tista, ki jih lahko z gotovostjo in znanstveno potrdijo. Sodelujejo tudi z umetniki, saj poskušajo podobo naših prednikov čim bolj realno poustvariti, in tako je kar impresivno videti, kako so se davni prednamci počasi razvijali, izgubljali dlako in postajali vse višji.

Precej je interaktivnih predstavitev, na ogled so denimo čisto pravi možgani, podrobno so prikazali tudi spremembe lobanje in naših kognitivnih sposobnosti, za vsako odkritje je opis v španščini in angleščini, poseben oddelek pa je posvečen Charlesu Darwinu, saj so rekonstruirali del njegove ladje Beagle in v njej predstavili nekaj njegovih odkritij.

V okolici muzeja je precej nepokošene trave in grmičevja, na prvi pogled se zdi, kot da je vse malce zanemarjeno, vendar ni nič naključnega. Španski arhitekt Juan Navarro Baldeweg je namreč želel zunan­jost muzeja povezati z njegovo notranjostjo, kar je storil tako, da je zakril vrhnji del steklene strehe, zato iz muzeja vidiš zunaj samo travo in grmičevje. Obiskovalec si tako lahko zamišlja, da je nekje na podeželju Atapuerce in ne sredi Burgosa.

Manjša replika ladje Charlesa Darwina. FOTO: Aljaž Vrabec
Manjša replika ladje Charlesa Darwina. FOTO: Aljaž Vrabec

Česa podobnega ni nikjer drugje

Toda največjo vrednost ima sosednja stavba, ki sicer ni odprta za širšo javnost – to je Nacionalni raziskovalni center za človeško evolucijo (CENIEH). Gre za eno najpomembnejših raziskovalnih ustanov na svetu, saj so pod isto streho povezali geologijo, arheologijo in paleoantropologijo. Česa podobnega ni nikjer drugje. Imajo vrhunsko opremo, vse je skrbno nadzorovano in vzdrževano, raziskave pa vodijo strokovnjaki z vsega sveta.

Pilar Fernández in Raquel Lorenzo FOTO: Aljaž Vrabec
Pilar Fernández in Raquel Lorenzo FOTO: Aljaž Vrabec

V velikem laboratoriju sta me pričakali Pilar Fernández in Raquel Lorenzo, obe preučujeta nova odkritja iz Atapuerce. »Tukaj analiziramo, pravilno shranjujemo in skrbimo za vse predmete iz Atapuerce, saj jih moramo ohraniti za prihodnje generacije. Delamo rekonstrukcije, čiščenje, meritve in med seboj primerjamo različne predmete,« je pojasnila Pilar Fernandez in pokazala na večji kos zemlje, v katerem so se videle kosti: »Pred nami je vzorec iz Atapuerce, notri so slonove kosti. Kos zem­lje so izrezali, saj kosti očistimo tukaj v laboratoriju.«

Gradnjo stavbe je financirala španska vlada, a vsak posamezen projekt ima ločeno financiranje, odvisno, kdo je naročnik. V Burgosu tako delujejo strokovnjaki iz več držav; ZDA, Turčije, Etiopije, Italije, Alžirije, Francije, Japonske, Velike Britanije, Portugalske … Za preučevanje lahko s seboj prinesejo predmete in kosti od drugod, saj imajo v raziskovalnem centru opremo za izdelavo replik, da jih nato primerjajo z novimi odkritji.

Slonove kosti, ki so še v zemlji. V laboratoriju jih bodo pravilno odstranili in očistili. FOTO: Aljaž Vrabec
Slonove kosti, ki so še v zemlji. V laboratoriju jih bodo pravilno odstranili in očistili. FOTO: Aljaž Vrabec

Vrata so odprta vsem

Med zaposlenimi na inštitutu je tudi etiop­ski arheolog Sileshi Semaw. »Iz Etio­pije sem prinesel nekaj kamnitih primerkov, starih prek milijon let. Originali so zdaj v Adis Abebi, toda tukaj sem si lahko naredil replike in jih lahko kadarkoli uporabim za primerjavo z drugimi kam­ninami,« je dejal in pokazal še kam­nit nož, star 1,4 milijona let.

Za vsako odkritje skrbno vodijo vso dokumentacijo. FOTO: Aljaž Vrabec
Za vsako odkritje skrbno vodijo vso dokumentacijo. FOTO: Aljaž Vrabec

Vrata svojega laboratorija je rade vol­je odprl tudi Josep Parés, strokovnjak za paleomagnetizem, zapis zemeljskega magnetnega polja v kamninah. »Paleo­magnetizem je uporaben pri najdbah, kjer ni ognjenikov ali ostankov favne. Tako si pomagamo s paleomagnetnimi meritvami,« je razlagal in poudaril, da lahko tudi za vulkanske ostanke določijo, kako stari so. »Trenutno preučujemo najmlajši pepel na svetu iz ognjenika na La Palmi,« je pristavil in pokazal čisto svež črn prah.

Josep Parés, strokovnjak za paleomagnetizem. FOTO: Aljaž Vrabec
Josep Parés, strokovnjak za paleomagnetizem. FOTO: Aljaž Vrabec

Vendar v raziskovalnem središču poudarjajo, da se nikakor nočejo omejevati samo na geologijo, arheologijo in paleo­antropologijo. Vodja ogleda Chitina Moreno-Torres je kot primer drugačne prak­se navedla napravo za merjenje kosti in njihovo strukturo. »S to napravo lahko merimo še različne druge materiale, ne samo kosti,« je dejala. »Zaradi tega je zanimiva tudi za inženirje, industrijo in druge znanstvenike. Takšne naprave so zelo drage, zato je prav, da jih uporablja čim več ljudi in organizacij. Tako lahko preučujemo preteklost in prihodnost.«

Z modernimi napravami lahko pridejo do zelo kompleksnih podatkov. FOTO: Aljaž Vrabec
Z modernimi napravami lahko pridejo do zelo kompleksnih podatkov. FOTO: Aljaž Vrabec

V vseh laboratorijih uporabljajo napredno opremo. Foto Aljaž Vrabec
V vseh laboratorijih uporabljajo napredno opremo. Foto Aljaž Vrabec

Z modernimi napravami lahko pridejo do zelo kompleksnih podatkov. FOTO: Aljaž Vrabec
Z modernimi napravami lahko pridejo do zelo kompleksnih podatkov. FOTO: Aljaž Vrabec

Preberite še:

Komentarji: