DL: Naša naravna dediščina - Fenomen nižinskega odseka

5.11.2023 | 12:30

Savska prodišča na danes potopljenem odseku v Vrbini (Foto: Dušan Klenovšek)

Sava je najdaljša reka v Sloveniji, saj njenemu porečju pripada več kot polovica državnega ozemlja. Odvaja večino slovenske vode, pretok na Čatežu naraste od povprečnega pri 270 m3/s celo na 3.727 m3/s, izmerjenega ob poplavi leta 2010. Ob poplavah 5. avgusta letos je pretok Save na Čatežu znašal največ 3.399 m3/s.

Pod Krškim se ozka rečna dolina razpre v prostrano Krško–brežiško polje, na katero je Sava nasula velik prodni vršaj. Pri Brežicah se vanjo izliva Krka, malo niže, pod izlivom Sotle, pa doseže slovensko-hrvaško mejo. Tu se rečni strmec postopno umiri, Sava pa dobi značaj prave nižinske reke.

Območje spodnje Save se je v preteklosti zelo spreminjalo, kar je razvidno s starih kartografskih podlag. Nekoč so poplavne vode in erozijski procesi prestavljali strugo po prodnem vršaju, zato je imela Sava več nestalnih strug, mrtvih rokavov in obsežna prodišča na različnih stopnjah zaraščanja. Zaradi mozaika različnih življenjskih okolij je območje buhtelo od biotske pestrosti.

Na začetku 20. stoletja so se začeli regulacijski posegi s postopnim uravnavanjem struge, z utrditvijo brežin pa se je dokončno ustavila dinamika reke. Po drugi svetovni vojni so s hidromelioracijami poplavne ravnice in krčenjem loga uredili intenzivne kmetijske površine in topolove nasade. Zadnja velika sprememba območja se je zgodila z gradnjo HE Brežice, ko je reka z zajezitvijo dobila jezerski značaj. Podobna usoda čaka tudi zadnje kilometre nižinske Save z načrtovano HE Mokrice, z gradnjo katere bomo dokončno izgubili enega zadnjih rečnih ekosistemov slovenskih nižinskih rek. Izguba habitatov se bo pokazala tudi v dodatnem padcu biotske raznovrstnosti: nekatere vrste bodo izginile, druge se bodo umaknile v sekundarna okolja, tretjim se bo življenjski prostor močno skrčil.

Članek je bil objavljen v tiskani številki Dolenjskega lista

Barbara Kink, Zavod za varstvo narave