Že pred letošnjo sezono, ko mi je vodstvo nemške biatlonske zveze ponudilo mesto Kirchnerjevega sodelavca, sem bil presenečen. Tako kot sem bil presenečen tudi, ko se je Mark odločil, da se umakne z mesta glavnega trenerja. Tudi sam se bil velikokrat v njegovem položaju in sem si ob koncu marca pogostokrat rekel, da se tega ne grem več, a sem si seveda potem premislil. Mark si ni, saj pravi, da je bil predolgo od doma, da ima doma vnuke in si želi bolj mirnega življenja. Z vodstvom zveze smo se hitro dogovorili, imeli smo tudi že sestanek, kdo bo vodil regionalne centre po Nemčiji. Vsekakor je to velika odgovornost, hkrati pa tudi čast in priznanje, da cenijo moj način dela.
Ena od vaših nalog bo, da do konca izpeljete proces pomladitve nemške reprezentance, vemo pa, da je Nemčija na domačem svetovnem prvenstvu v Oberhofu prvič po letu 1976 ostala brez kolajne v moškem biatlonu?Kot je znano, je Nemčija po lanski sezoni ostala še brez Erika Lesserja, že prej sta se poslovila Arnd Peiffer in Simon Schempp, tako da je od velike četverice ostal le Benedikt Doll. Mislim, da sva z Markom temelje že postavila in tudi dobro začela. V svetovnem pokalu je bil Doll četrti, se pravi, da je bil najboljši nenorvežan, pri 32 letih pa je imel za sabo celo svojo najboljšo sezono. Med deseterico je bil še Roman Rees. Na SP so praktično vse kolajne pobrali Norvežani, od drugih so do njih prišli le še Švedi ter Francozi v štafeti, medtem ko se Nemčiji ni izšlo, čeprav je bila nekajkrat blizu nje.
Ali pripravljate kakšne spremembe? Eden od vaših najožjih sodelavcev bo nekdanji odlični nemški tekač Jens Filbrich?Biatlon je zelo kompleksen šport, veliko je različnih detajlov in zato je potrebno veliko sodelovanja z drugimi trenerji. Filbrich je že v minuli sezoni deloval z ekipo B in zagotovo ga bomo vključili v delo z reprezentanco A, kajti če je v reprezentanci osem, devet tekmovalcev, en sam trener tega ne zmore. Zame največja sprememba, ko sem prišel v nemško reprezentanco, je bila, da je med trenerji veliko sodelovanja, ves čas se pojavljajo nove ideje. Imamo skupino strokovnjakov, s katerimi se lahko ves čas pogovarjam in skupaj iščemo rešitve. Dobro, tudi do zdaj sem imel okoli sebe odlične ljudi, ki so mi pomagali, nisem pa imel sogovornika, ko so se pojavile določene težave. Recimo, ko bi bilo treba menjati metodiko treninga, je bilo vse na meni. Vsekakor bomo skušali vključiti še več mlajših biatloncev, ki jih je v Nemčiji veliko, a do zdaj niso dobili priložnosti. Veliko svetovnih prvakov v mlajših kategorijah sploh ni prišlo v ekipo A, ker je bila ta tako dobra.
V letošnji sezoni je bila popolnoma prevlada norveških biatloncev, v prvi vrsti to velja za Johannesa Thingnesa Boeja, ki je dobil 19 od 23 preizkušenj, na kolikor je startal.Znano je, da je bil Johannes Thingnes Boe od nekaj odličen tekač, zdaj pa se je sestavil v najboljšo celoto, kar je možno. Njegove sposobnosti so enormne, ampak tako to je. So športniki, ki imajo naravne danosti, da lahko na prvi pogled z lahkoto zmagujejo. To je tisto, kar ga krasi, druge pa jezi, saj tudi drugi veliko trenirajo, vendar ga tudi z vsemi zadetimi streli ne morejo prehiteti, ker je tako hiter na progi. To pa – ali imaš ali pa nimaš. Je nekakšen Pogačar ali Roglič...
Zagotovo vsaj s kotičkom očesa gledate tudi proti slovenskemu taboru. Kako bi ocenili slovenske nastope v zadnji sezoni?V enem od intervjujev sem to že dejal, pa bom to še enkrat ponovil. Edina, ki sta res presenetila in sta naredila velik korak naprej, sta bila Toni Vidmar pri fantih in Polona Klemenčič pri dekletih. Že to, da sta v Oslu na zadnji tekmi sezone nastopila v skupinskem startu, je velika zadeva. Toni ima še nekaj nihanj pri streljanju, ampak tekaško je resnično napredoval. Izjemen talent je Lovro Planko, ki navkljub kolajni na evropskem prvenstvo za sabo nima ravno posrečene sezone in ima tudi veliko prostora za napredovanje. Kar se drugih tiče, sta Dovžan in Tršan ostala na istem, večji korak naprej bi moral narediti Cisar, ki se z »ničlami« še vedno vrti okoli 20. do 40. mesta. To ni tisto, kar bi si sam želel, sploh če vemo, da sta njegova vrstnika Hartweg in Giacomel na robu deseterice svetovnega pokala.
Ostal nama je še Jakov Fak, če kdo, potem zagotovo vi zelo dobro poznate. Ali še ima v sebi tisto energijo, ki je potrebna, da bi tekmoval vsaj do olimpijskih iger 2026?Mislim, da ja. Nikoli nisva na to temo še govorila, verjamem pa, da lahko še marsikaj doseže. Jakov je letos spet dokazal, da je še vedno dober, ampak žal je imel težave z zdravjem, ki ga spremljajo že nekaj sezon. V pripravljalnem obdobju mu gre dobro, odlično se pripravi na sezono, ko pa je hladno, se pojavijo težave. To je ta njegova Ahilova peta, ki ga odmakne, ko pride v najboljšo formo, kot je bilo letos pred SP. Toda ko je zdrav, je še vedno dober in leta pri njem niso težava.
Ne moremo mimo Anamarije Lampič. Ali je že kakšni tekmovalki, ki je prišla iz tekaških vrst, že v prvi sezoni uspel takšen preboj?Denisse Hermann-Wick, ki je letos končala svojo pot, je v pokalu IBU, če se ne motim, zmagala že v prvi sezoni. Potem sta tu še Švedinja Oloffson pa Nemka Dahlmeier, tako da to ni noben unikum. Je pa Anamarijin prihod v biatlon zelo dobrodošel za slovensko žensko reprezentanco, ker imamo kar naenkrat dve tekmovalki, ki sta se sposobni visoko uvrščati. Pred njo je še veliko dela, tekaško seveda ni sporna, jo pa čaka veliko strelskega treninga. Morda sta ti dve peti mesti v sprintu prišli celo prezgodaj, saj ji bo zdaj bistveno težje, ker bodo tudi pričakovanja javnosti večja. Nekaj je, če ti streljaš neobremenjeno in kar bo, bo, drugo pa, ko se od tebe pričakuje, da moraš zadeti. Vendar verjamem vanjo, imam dober občutek in da bo ob dobrem delu postala res vrhunska tekmovalka.
