»VSI IGRALCI SMO MALO EKSHIBICIONISTI IN NAM POZORNOST PRIJA«

Da je postal igralec, je krivo bratsko rivalstvo – želel je biti boljši nastopač

Marjana Vovk
21. 2. 2022, 05.57
Deli članek:

Tu je druga sezona kriminalne serije V imenu ljudstva, v kateri ima pomembno vlogo avtistični fant Sebastijan. Tega tako prepričljivo igra 26-letni Urban Kuntarič, da so mnogi mislili, da gre res za avtista. Mladi igralec je počaščen, saj to pomeni, da je svoje delo dobro opravil. »Čutil sem velik pritisk zaradi avtistov samih, saj sem jih želel verodostojno prikazati,« pravi Ljubljančan, ki meni, da ima najboljši poklic na svetu, saj je vsak dan lahko nekdo drug.

Žan Brelih Hatunić
Urban Kuntarič pravi, da je igralstvo najboljši poklic na svetu in svoje delo imenuje hobi.

Je bila vloga v seriji velik pritisk glede na to, da gre za vašo prvo veliko vlogo in da igrate avtista, kar je dokaj občutljivo področje?

Čutil sem enormno odgovornost, da Sebastijan ne bi bil kot karikatura, ampak pristen lik, in da bodo gledalci imeli empatijo do njega. Ko smo snemali prvo sezono, sem ravno končal AGRFT, tako da je bil še pritisk, da se moram dokazati in upravičiti izbiro producentov. Ravno takrat sem bral neko knjigo, ki obdeluje filmsko igro na zelo obrtniški način, in mi je zelo pomagala, saj prej s kamero nisem imel veliko izkušenj. To mi je pomagalo, da sem bil bolj sproščen. Pa Ajda Smrekar in Brane Grubar sta me zelo podpirala. Kot sem vstopil s stresom, me je celotna ekipa lepo sprejela in mi pomagala. Težko bi si zamislil boljšo izkušnjo prvega velikega snemanja.

Kako je v drugo stopiti v Sebastijanove čevlje?

To je še večji zalogaj, ker sta bila serija in moj lik tako uspešna, zanj sem dobil celo nagrado. Če sem torej prej tako dobro odigral, moram tudi zdaj. Po drugi strani pa sem bil bolj prepričan vase – čeprav utegne biti to dvorezen meč in se hitro kaj zaplete.

Kako se sprostite, ko ste pod stresom?

Zelo rad se smejim, to mi najbolj pomaga. Vsaj enkrat na mesec se dobimo s kolegi sošolci z univerze, se pogovarjamo, smejemo, sprostimo. To je balzam zame. Z njimi se res lahko vse pogovorim in predelam. Med snemanjem pa se spomnim tehnike, ki me jo je naučil Brane Završan: skoncentriraj se, zamisli si, da imaš pred sabo majhno svečko, zajemi sapo in jo poskušaj čisto počasi upihniti. To narediš nekajkrat, da umiriš svoje dihanje in telo.

Ksaver Šinkar
V seriji V imenu ljudstva je njegova soigralka Ajda Smrekar.

Pravite, da vse predebatirate s sošolci – niste tekmeci, se ne potegujete za iste vloge?

Ah, kje pa! Nikoli se nismo videli kot rivali. Morda tudi zato ne, ker smo bili v našem letniku zbrani zelo različni tipi igralcev, verjetno nas nikoli ne bi klicali za iste vloge. Med nami zagotovo vlada prijateljstvo.

Kdo so bili vaši sošolci?

Živa Selan, Eva Stražar, Mario Dragojević, Matej Zemljič, Lea Cok, Dominik Vodopivec, Urša Kavčič ter režiserja Dorian Šilec Petek in Jan Krmelj.

Vas je med študijem skrbelo, kako boste shajali kot igralec?

Seveda. Ko sem se leta 2012 odločil, da grem na AGRFT, je bilo to leto največje krize pri nas. Ko sem bil sprejet, nas je zavest krize, težkih časov konstantno spremljala. Poslušali smo zgodbe starejših igralcev, kaj vse so počeli na akademiji, kakšen razvrat je to bil, kakšne zabave … Mi smo bili pa zelo pridni – če se žura, se žura, kadar se dela, se dela, ni kombinacije! Verjetno zaradi občutka, da si boš le s trdim delom zagotovil mesto v katerem od gledališč. V nas se je vgradilo kapitalistično mišljenje. Ko smo končali študij, pa so vse bolj prihajali časi debelih krav, spet je bila relativna prosperiteta, vsi smo ogromno delali in se nam je zazdelo, da nismo naredili napake, ko smo se odločili za ta poklic. Potem sem dobil klic iz SLG Celje, naj pridem k njim, to je bilo leta 2019, leta 2020 pa je prišla korona in je spet vse strmoglavilo. Res sem vesel, da sem zaposlen v gledališču, da imam neko stalnost. Vidim sošolce, ki so na svobodi, kako jim je težko. To je strašna negotovost, ni dela, projekti odpadajo. Še nam, ki smo zaposleni – v Celju bi moral imeti štiri projekte na leto, pa zaradi priporočil NIJZ, da se dela z manjšimi zasedbami, igram le v dveh. Ravno, ko bi kot pravkar izšolan igralec potreboval čim več drila, da bi se razvijal.

Ksaver Šinkar
Zelo se je potrudil, da bi v seriji verodostojno prikazal fanta z avtizmom.

Zakaj ste se odločili za igralstvo, imate kakšne vzore v družini?

Nihče v moji družini ni pretiran nastopač, je pa moja babica genialna pripovedovalka zgodb. K njej ne hodim iz občutka dolžnosti, ampak da poslušam njene zgodbe. Mislim, da sem se že zelo zgodaj odločil, da bi bil igralec, tam v drugem ali tretjem razredu, ko je bil moj brat v petem ali šestem. Igral je Bedanca v šolski predstavi Kekec in je bil odličen. Preplavilo me je bratsko rivalstvo, češ, ne bom dopustil, da bo boljši od mene. Želel sem biti boljši nastopač kot moj brat in tako se je vnela želja po nastopanju. Potem je on vodil valeto in bil čisti hit – me je jezilo, da je še vedno boljši od mene. V gimnaziji sem se nato pridružil Impro ligi in Šentjakobskemu gledališču, brat pa se ni usmeril v te vode – in dobil sem priložnost! (smeh)

V katero smer je šel brat?

Je grafični oblikovalec, a se je z dekletom preselil na kmetijo, kjer pridelujejo ekološko zelenjavo in prepeličja jajca. Pravi, da še nikoli ni bil bolj srečen. Res sem vesel, da se je našel v tem.

Vi ste se tudi našli?

V igri? Absolutno, to je najboljši poklic na svetu! Kdo ima še ta privilegij, da je vsak dan druga oseba in za to dobi plačo?

Kako so vašo odločite sprejeli starši?

Podpirali so me, čeprav so bili zelo presenečeni, ker sem vso otroštvo govoril, da bom zobar. (smeh) Babica je bila sploh šokirana, odsvetovala mi je, češ da v tem ni denarja in s tem ne bom preživel. Seveda je tudi starše skrbelo, a zdaj, ko mi uspeva in sem zaposlen, torej imam neko socialno varnost, so pomirjeni in ponosni.

Kako vam ustreza pozornost, ki ste je deležni?

Bom citiral Ljerko Belak: »Godi. Kdor pravi drugače, laže.« Vsi igralci smo malo ekshibicionisti in nam pozornost prija.

Mislite, da ima umetnost moč, da kaj premakne?

»Trenutno se šport poveličuje v nebo, pa nimam nič proti športu, a da se bo na TV Slovenija programski čas za šport letos povečal za 400 ur, za kulturo pa le za osem, to nekaj pove o nas – da se sistemsko degradira kulturo. Ne le zdravo telo, tudi zdrav duh je pomemben, zanj pa je umetnost nujna. Država bi morala prepoznati umetnost kot ključno za preživetje našega naroda.«

Nisem utopist, ki bi verjel, da lahko umetnost spreminja svet, zagotovo pa lahko premakne posameznika. Predvsem tako, da mu da misliti, in še bolj, da ga poboža. Bistvo teatra je zame pripovedovanje zgodb, ljudje pa iščemo zgodbe, s katerimi se lahko poistovetimo. Tako imamo občutek, da nimamo samo mi določenih težav, da nismo sami v tej godlji, zato se počutimo bolje. Takšno umetnost si želim delati. Seveda so tudi provokativne predstave, ki želijo kaj politično sporočiti, a takšna neposredna izpostavitev mi ni všeč, mislim, da se da vse narediti manj neposredno, z neko metaforo v zgodbi – in to na človeka veliko bolj učinkuje kot neposredna pridiga.

Vas še posebej zanimajo ljudske pripovedke, miti, z njimi ste magistrirali (predstava Žetev in kletev s sošolko Evo Stražar)? Zakaj?

Prve pesmi, ki sem jih znal zapeti, so bile ljudske, učila sta me jih oba dedka. To je zame noro lep spomin na preteklost. Ko sva delala magistrsko predstavo, me je strašno pritegnil svet, ki se odpre v pripovedkah, za katerega ne vemo, ker ne beremo dovolj, nas o tem niso poučili ali ga preprosto ne potrebujemo več, ker je zastarel. Včasih so se miti pripovedovali, da se je osmislil svet, danes pa je vse znanstveno razložljivo. A te zgodbe še vedno obstajajo in so fenomenalne, odpirajo drugačne svetove. V tem je morda največja moč gledališča: da za ta trenutek, ko v njem znova zaslišiš te pesmi in zgodbe, pozabiš na realnost in si predstavljaš, kako je živeti v svetu, v katerem imajo ti miti, bajke, pripovedke svojo vrednost in prostor ter živijo skupaj z nami.

Ljudsko izročilo se počasi izgublja?

Lahko smo žalostni, a morda je to samo naravni proces, skozi čas se izgubi ogromno nekih stvari, čas zavrže, česar ne potrebuje. Morda je na nas umetnikih, da ohranjamo izročilo in ga predajamo naprej. Tudi antične drame bi bile že zdavnaj pozabljene, če jih ne bi igrali v gledališču.

Otrok še nimate, ampak ali jim boste, ko jih boste imeli, predajali ljudsko izročilo?

Seveda, velikokrat si predstavljam, kako bi bilo imeti otroke, da bi lahko z njimi pel. (smeh) To mi je tako drago in pogrešam, da nimamo takega asortimenta ljudskih pesmi, da bi nekdo začel peti in bi se mu vsi pridružili. Tako kot v filmu Babica gre na jug, ko na avtobusu vse pritegne k petju.

Jaka Babnik/SLG Celje
Na odru s kolegico Mašo Grošelj

Vidim, da nosite prstan. Ste poročeni?

Ne še, zaročen. Poroka bo junija.

Kdo je srečnica?

O njej pa ne bi, prosim, ni iz umetniških krogov.

Imate še kakšne hobije?

Poleti rad hodim, predvsem v hribe, plavam … Načeloma se zelo rad gibam in sem na svežem zraku, nimam pa kakšnih hobijev, ker je poklic moj hobi.

Kaj najbolj pogrešate zadnji dve koronski leti?

Žuranje! Zelo pogrešam, da greš ven, plešeš in spoznaš nove ljudi.