V nadaljevanju preberite:

Proces izčrpavanja je bil že do zdaj silovit, število žrtev je gromozansko, na obeh straneh. V skoraj vsaki ukrajinski vasici, ki sem jo v zadnjih dneh obiskal, je na pokopališčih opaziti sveže grobove. Vojaški pogrebi so postali del vsakdanjika. Po petih mesecih vojne, ki je bila do zdaj geografsko omejena, vsakdo že pozna koga, ki je v njej izgubil svoje najbližje. Močno se je pospešil tudi proces vpoklica v vojsko. Kopičenje sil je v polnem teku. Militarizirajo se jezik, krajina, ekonomija, družba. Vrednote. Ukrajinci, napadeni, prisiljeni v samoobrambo, nimajo niti najmanjšega dvoma, da njihova država in z njo njihova svoboda lahko preživeta le, če se v tej vojni porazi Rusijo. Vojaško. Ne diplomatsko.

Prekleto daleč je mir. In z njim iluzija prihodnosti.