Knjiga Living Together. About Bees and Mankind, ki jo je napisala direktorica Muzejev radovljiške občine dr. Petra Bole po odprtju nove stalne razstave Živeti skupaj. O čebeli in človeku v prenovljenem Čebelarskem muzeju v Radovljici, je zajetna in lepa. Že bližnja fotografija čebel, ki krasi naslovnico, privablja bralce, da odprejo knjigo in se na več kot 300 straneh njene vsebine in fotografij poučijo o sožitju človeštva z njimi. »Vsebina knjige sledi razstavi, saj je to najboljša pot, da zavedanje o pomenu čebel in bogati čebelarski tradiciji pri nas ponesemo v svet,« pravi Boletova. Za angleško izdajo knjige, namenjeno protokolarnim darilom ob predsedovanju Slovenije Svetu EU, bo sledila še slovenska izdaja. Poleg Boletove so pri nastajanju knjige sodelovali fotografa Miran Kambič in Ivan Esenko, urednica Mihaela Pichler Radanov, prevajalka Adele Gray in oblikovalka Barbara Bogataj.
Čebele nas lahko veliko naučijo
»To je najlepša knjiga o čebelah doslej,« pravi Boletova in dodaja, da se ljudje, ko zagledajo platnice s čudovito fotografijo, ne morejo upreti, da knjige ne bi prelistali in s tem naleteli na še večje zaklade. Fotografiranje čebel ni enostavno početje, pravi eden od dveh sodelujočih fotografov Ivan Esenko. Ker je že mnogo let čebelar in ker se že mnogo let ukvarja z naravoslovno fotografijo, je bil začetek fotografiranja življenja čebel zanj pravzaprav logičen. »Makro objektiv, s katerim to počnem, ti približa svet, ki ga imaš lahko pred sabo, a ga sploh ne vidiš,« pravi.
»Samo če si v naravi majhen in postaneš del nje, si uspešen. To velja tudi pri stiku s čebelami, ki te tega hitro naučijo. To, da so čebele do čebelarja prijazne in ga ne pičijo, ker ga poznajo, je mit. Čebelar je le človek, ki so ga čebele vzgojile. Naučile so ga, da so potrebne počasne kretnje, sicer ga pičijo. Tudi umazan ali pijan človek ob čebelah ne sme biti, saj se sporazumevajo z vonjem in jih ta lahko zmoti, torej ga lahko pičijo. Enako izzivalni so zanje parfumi,« opisuje svoje dolgoletne čebelarske izkušnje, ki se odražajo na fotografijah.
Čtivo, ki ga ameriški profesor ni mogel odložiti
Avtorica knjige Boletova ne skriva, da marsičesa o čebelah ni vedela, ko je prevzela vodenje Muzejev radovljiške občine, med katere sodi tudi Čebelarski muzej. »Zdaj pa sem že dve leti tudi čebelarka,« se pohvali in dodaja, da ima svoj čebelnjak. Čebele jo naravnost navdušujejo. »Zelo so organizirane in imajo red, od katerega ne odstopajo. Vsaka čebela ima na primer od rojstva do smrti točno določeno nalogo, ki jo opravlja,« opisuje. Želi si, da bi ljudje življenje in pomen čebel bolje poznali, ob tem pa opozarja, da bolezni, ki lahko vodijo v izumrtje, pestijo tudi druge opraševalce – čmrlje, čebele samotarke in podobne. Kot pravi, se njim posveča v svojem naslednjem projektu.
Zanimive odzive iz Združenih držav Amerike (ZDA) pa je knjiga doživela, še preden je bila natisnjena. »Ko smo knjigo pošiljali v tiskarno, sem želela malo preveriti, kakšen bo odziv ljudi, ki se ne ukvarjajo s čebelami,« pravi urednica Mihaela Pichler Radanov. Elektronsko verzijo je poslala znancu – uglednemu profesorju na eni od ameriških univerz, ki se sicer ukvarja s človekovimi pravicami. Najprej se ji je vljudno zahvalil za gradivo. »Naslednji dan mi je pisal, da je prebral več o panjskih končnicah, ki jih prej sploh ni poznal. Zapisal je, da se mu zdijo neverjetno zanimive in da ni vedel, da so tako globoko povezane s kulturo Slovencev. Drug dan me je obvestil, da je že na polovici knjige, ker ga je zanimalo življenje čebel in ni vedel, da so medonosne čebele v ZDA prišle šele s priseljenci. Tretji dan je prišlo res lepo zahvalno pismo, v katerem je zapisal, da se je veliko naučil, in se zahvalil za zanimivo branje,« izvrstno popotnico knjigi ob njenem tiskanju opisuje urednica.
