“Glede na njegovo strinjanje s streljanjem na migrante na meji, prostaško ocenjevanje enega od vidnih obdolžencev v sodnih procesih v Sloveniji ali pa na njegovo sodelovanje v delovni skupini (Balkanski bojevnik), lahko rečem, da gre tukaj za izredno pomanjkanje osebne integritete, ki bi sledila vsaj minimalnim standardom evropske pravne civilizacije, da se čudim, da je ta človek še vedno na vrhu sodne veje oblasti,” pove nekdanji predsednik ustavnega sodišča dr. Peter Jambrek o osebni integriteti Branka Masleše, ki je problem celotnega sodnega sistema v Sloveniji. Da bi neustrezna izobrazba sodnika Masleše zadala smrtni udarec ugledu našega pravosodja, pa meni dr. Ernest Petrič.
V tokratni oddaji Razkrito je bila tema pogovora slovensko sodstvo in dejstvo, da živimo v državi, v kateri ne moremo računati, da se mu bo sodilo po pravici. To potrjujejo številni primeri iz preteklih let, katerih usoda je bila zapečatena zaradi njihovega političnega delovanja, ko so bili po krivem obtoženi, razloga ali pojasnila za to pa še danes niso dobili. Takih primerov je kar nekaj, se pa tudi v zvezi s takimi nepravičnimi sodbami in ostalimi nepravilnostmi v sodstvu pojavljajo določena imena, ki za tem stojijo že leta. O vsem tem in še več v tokratni oddaji Razkrito z gosti.
Napake in nepravilnosti sodnega sistema so prisotne že leta
Od nekdanjega poslanca Andreja Magajne, ki so ga po šestih letih oprostili zaradi pomanjkanja dokazov, ki jih ni bilo že od vsega začetka, Andreja Barage, ki se je moral iz sodniške službe umakniti, ker se je podpisal pod odredbo o hišni preiskavi Alenke Bratušek v takratni vladi, do Milka Noviča, ki je bil po krivem obtožen umora Janka Jamnika, med drugim pa so ob tem zadevo komentirali njegovi odvetniki: “Nobenega dvoma namreč ni, da je tožilstvo šest let preganjalo napačnega človeka, na kar smo zagovorniki vsa ta leta tudi javno opozarjali.” Vsi imajo skupno točko pregona – nasprotna politična stran. Vse sodne nepravilnosti pa spremlja ime Marjan Pogačnik, ki je imel nekaj časa zamrznjen mandat, zaradi njegovega delovanja v LDS. On je tisti, zaradi katerega Zoran Janković trdi, da je “nedotakljiv”, zaradi njega se ni obravnavalo pojasnilo predsednika vrhovnega sodišča, Damjana Florjančiča glede izobrazbe Branka Masleše, pa so sejo prestavili in na koncu za javnost celo zaprli. Spornim imenom v slovenskem pravosodnem sistemu ni konca, tukaj so še Jaša Jasminka Trklja z nepravilnostmi v izobrazbi, Drago Šketa in njegovi napadi na Franca Kanglerja in navsezadnje Branko Masleša.
V ozadju sodstva so ljudje, ki grobo kršijo načine zakonitega sodniškega in pravnega poklica
Da je grozljivo, kar se dogaja v našem sodnem sistemu, pojasni izjava nekdanjega sodnika Zvjezdana Radonijiča: “Ko se je Marjan Pogačnik pojavil na sodišču, se je oblikovala neka socialno psihološka situacija, da so ljudje pravzaprav vedeli, kaj morajo narediti, če si želijo dobro, pa ni bilo potrebno kaj preveč opozarjati. Tisti, ki nismo počeli, tako kot se od njih zadeva smo bili iz nekaterih zadev izločeni, vedno so obstajali kadri, ki so dobili prvi zadevo na mizo, kasneje pa odločali o pomembnosti le te in njeni preusmeritvi v pravo smer. V zadevi Novič so nekateri dobili zadevo kar petkrat na mizo in vse to so bila najbolj groba oziroma škandalozna kršenja ustavnega načina zakonitega sodnika.”
Skoraj desetletno sodno “mrcvarjenje” nekaterih s strani sodnega sistema komentira tudi dr. Ernest Petrič, ki to opredeli kot “zelo resen problem, ki bremeni našo domovino”. “V državi, kjer ljudje sodiščem ne zaupajo, kjer ne verjamejo v pravno državo, to je strašen problem, eden najhujših za neko državo in v našem pravosodju imamo resne probleme.” Predvsem je pri vsej tej nepravičnosti zaslužna negativna selekcija kadrov, ki se je sčasoma začela sama generirati, kot to pojasni Radonjič in pove, da je število ljudi, zaposlenih na kazenskem sodišču, ki imajo moralno integriteto, v zadnjih letih padlo.
Sodniki so povozili temeljne postulate poštenega postopka
Dejstvo, da se je v preteklosti v obravnavah zgodilo in se še dogajajo procesne napake, ki so botrovale izločitvi dokazov v nekaterih primerih, oproščeni pa so bili tudi odmevni kriminalci, ki jih iščejo v tujini, je komentiral vrhovni sodnik in nekdanji ustavni sodnik Jan Zobec: “Težko je odgovorit na to z dvema stavkoma zaradi zgodovine in specifičnosti posameznega primera.
Če pa pogledamo sodbe, zlasti sodba v zadevi Novič, boste videli, da so sodniki povozili temeljne postulate poštenega postopka, domnevo nedolžnosti.” Zobec je imel priložnost bolj podrobnega vpogleda tudi v zadevo Patria, o kateri pove: “Sodniki so tu ravnali v nasprotju s temeljnimi civilizacijskimi standardi že iz antike. V zadevi Balkanski bojevnik pa so enostavno prezrli neko listino, ki je ključna in legitimira policijo pri pridobivanju telefonskih številk. In ko je sodnica v ločenem mnenju na to opozorila, so imeli možnost zadevo revotirat, pa tega niso storili.” Vse te stvari po njegovih besedah sprožajo dvome o sodstvu in ustvarjajo nezaupljivost sodnega sistema, s tem pa pada tudi njegov ugled.
Problem je izrazito pomanjkanje osebne integritete in osebnega poštenja
Nekdanji ustavni sodnik Peter Jambrek meni, da je ugled sodišča visoko cenjen prav zaradi kritik medijev iz preteklosti, da pa je glavno vodilo oziroma ocenjevalna lestvica za dobrega sodnika predvsem stvar njegove osebne integritete v temelju podkrepljeno s strokovnim znanjem. Verodostojnosti Masleševe izobrazbe ne komentira, izrazi pa skrb nad njegovim ravnanjem, ki se izraža preko njegovega pritrjevanja smrtni kazni v kazenskem pravu.
“Glede na njegovo strinjanje s streljanjem na migrante na meji, prostaško ocenjevanje enega od vidnih obdolžencev v sodnih procesih v Sloveniji ali pa ne njegovo sodelovanje v delovni skupini (Balkanski bojevnik), lahko rečem da gre tukaj za izredno pomanjkanje osebne integritete, ki bi sledila vsaj minimalnim standardom evropske pravne civilizacije, da se čudim, da je ta človek še vedno na vrhu sodne veje oblasti. Enako bi rekel za predsednika ustavnega sodišča Mateja Acceta, ki so ga kolegi zalotili pri laganju.” O dokazovanju verodostojnosti izobrazbe s strani Masleše pa meni, da bi nekdo za ohranitev svoje lastne verodostojnosti porabil ure in ure v dokazovanju pri kredibilnosti svoje izobrazbe in ne obratno.
To bi bil smrtni udarec ugledu našega pravosodja
Zobec pove, da ga je z vidika vladavine prava v Sloveniji najbolj razočarala odločba o preiskovalni komisiji v primeru zadeve Kangler: “Zadeva Kangler je taka, da kar kliče po preiskavi in če kdo, potem je DZ tisti, ki je k temu poklican in razpravlja o tem, kako je lahko prišlo do več kot dvajsetih neutemeljenih postopkov, ki so pa vsi pravnomočno končani. To, da se je to zgodilo in nekomu uničilo kariero, je nezaslišano.”
Kako resna bi lahko postala situacija v primeru neustreznosti Masleševe izobrazbe, opozori Petrič: “Upam, da se to ne bo zgodilo, saj bi na stotine primerov postalo problematičnih. Sodbe ne bi mogle obstat. Smrtni udarec ugledu našega pravosodja,” ob tem pa kritizira, da se ljudje, ki bi se v tem primeru morali odzvati in zadevo sankcionirati, niso odzvali in “na koncu bodo ljudje vedeli, da je s sodnikom vse narobe, naredilo pa se ni nič in to je najslabše”.
Kako Slovenija lahko reši ugled sodstva in vzpostavi sistem, ki bo pravično služil ljudem?
Jambrek za izboljšanje sodne situacije v Sloveniji nasprotuje ideji o radikalni personalni in institucionalni prenovi, “demokratična država ob podpori civilne družbe, bi morala na normativni ravni za zakoni vse te institucije, ki izkazujejo dramatične pomanjkljivosti na novo urediti na civilizacijskih zahodnih načelih, možno pa je tudi vzpostaviti nova, strokovna vodstva, z osebno integriteto.” Z Jambrekom deli mnenje tudi Petrič, ki meni, da bi si morali v Sloveniji prizadevati, da bi bili v sodstvu najboljši pravniki, to pa bi pomenilo tudi nek določen status sodnikov. “Če se vzpostavi pravna država, vse te lobistične strukture se ne morejo pasti iz medicinskega, cestnega in ostalega denarja, pa tudi znotraj desnice ki je državotvorna, obstajajo zelo resni centri moči ki gospodarsko vplivajo, da se te rešitve ne bi ponovile,” pove Radonjič, ki doda, da upa, “da bodo ljudje na volitvah v zadostni meri podprli državotvorno desnico, da bo imela dovolj glasov, da po politični strani uredi razmere, ker če mislite, da se bo pravosodje uredilo od znotraj, nič se ne bo spremenilo. Na sodišču v Ljubljani na kazenskem oddelku je struktura, na kateri en sam sodnik ne zasluži, da bi bil tam”.
Tanja Brkić