Gorskokolesarska avantura po Gvatemali
Ko se dnevi skrajšajo, ko naše vrhove zakrijejo megle in čez planinske pašnike zabrije mrzel oster veter, začneš premišljevati, kje bi še bilo toplo in kje bi se še dalo kolesariti brez zimskih rokavic. Forma je na vrhuncu, telo se je ob koncu sezone ravno zlilo s kolesom, volja je neizmerna ... pa vreme ne dopušča več sproščenega planinskega kolesarjenja.
Kam gre lahko grupica zagretih kolesarjev na zaključek MTB sezone? Zakaj pa ne v Gvatemalo …
In smo šli … Po kratkem in učinkovitem usklajevanju naših interesov ter opcij, ki so jih ponudili guatemalski gostitelji smo odleteli. Odločitev, da kljub ponudbi, da si kolesa izposodimo na lokaciji, vzamemo svoja kolesa, se je izkazala za maksimalno. To smo izkusili izjemno hitro.
Gvatemala je dežela v latinski Ameriki, ki velja za precej odmaknjeno od svetovnega dogajanja. Domačini, potomci majevskih plemen, še vedno gojijo svojo kulturo, običaje, svoje jezike in vsakodnevno nosijo oblačila majevskega izročila. Gvatemala ima uradno 19 jezikov, ki jih vse povezuje jezik kolonizatorjev - španščina. Čeprav so se izpod kolonialne Španije v samostojnost podali že konec 19.stoletja, 1875. leta, je prisotnost španske kulture, arhitekture ter navad prisotna povsod.
Naša izhodiščna točka je bila stara prestolnica španske latinske Amerike, mesto Antigua. Izjemno prijetno mestece z značilnim osrednjim trgom, ozkimi tlakovanimi uličicami ter poslikanimi fasadami, nam je ponudilo prvi zajtrk ter čudovito gvatemalsko kavo.
Ustroj naše odprave je bil precej standarden – štirje člani, pripravnik ter opazovalec. Naš lokalni vodnik, Brendon, lastnik agencije Guatemala MTB, je zaprisežen kolesar od nog do glave. Živi in preizkuša gvateamlske gorskokolesarske, MTB steze že celo desetletje. Izjemno lepo se je vklopil, netipično za Američana, v gvatemalski način življenja ter med domačine.
V njegovi ekipi sta še dva vodiča, dva šoferja, kombi ter tovornjak s pogonom na štiri kolesa. Kamion, z domiselno izdelanim ogrodjem za prevoz koles, je prava tehnična umetnina. Nas šest ter trije domačini smo hitro postali ekipa, ki se je devet dni družila na kolesu, ob ognju ter si delila sedeže v vozilih. Plan je bil, da si s kolesa ogledamo hribovja in doline na relacji med Antiguo, Tecpanom, regijo Chimitao, jezerom Attitlam in končamo s spustom direktno v valovih Pacifika.
Dejansko smo na poti doživljali izjemne spremembe okolja – od kolesarjenja nad gozdno mejo, ki je v Gvatemali na nadmorski višini okrog 3200 metrov pa do brezmejnih ravnic sladkornega trsa, na poti proti pacifiškim peščenima plažam.
Prvi dnevi - Antigua Tecpan
Kolovozi in potke so nas vodile po skoraj alpskem okolju, na višinah med 2000 in 3500 metrov. Spali smo v planinskem domu z vsemi značilnostmi bivanja v bivaku – veter je našel poti med stenami, okni in vrati, mraz se nam je nalagal v kosti, kot smo že izkusili v Himalaji. Prva misel zjutraj je bila, kje so sedaj tisti kraji s kratkimi rokavi ter hojo v šlapah?
No, razpoloženje se je popravilo takoj ob prvih sončnih žarkih, ko smo zajahali kolesa in se odpravili na strmo pot proti vrhovom. Pokrajina je bila višavska – smreke, borovci in mestoma prava džungla. Lepih gozdov v tej regiji zaenkrat še ni dosegla usoda drugih predelov Gvtemale, kjer so, na račun plantaž, gozdove posekali ali požgali, za boljše dobičke.
Že prvi dan smo pod pedali spoznali, da v tem delu države ni ravnine. Vulkani, med njimi je kar nękaj aktivnih, so se razlivali v ozke doline. Strmi bregovi so idealni za prave MTB navdušence. Steze, ki jih domorodci uporabljajo za vsakodnevno obdelovanje njivic s koruzo, pa noro dobre za divje spuste v dolino. Prav neverjetno kje vse so njivice z grahom, fižolom ali koruzo.
Okrog Solole domačini sadijo v vulkansko zemljo štiri vrste koruze – odvisno od nadmorske višine – belo, rdečo, rumeno in modro. Obdelujejo izključno ročno, ker noben stroj ne more delovati v strminah kjer živijo ti mali, pridni in prijazni ljudje. Kjerkoli smo bili, so nas, začudeni kaj s kolesi delamo tam, prijazno sprejeli s širokimi nasmehi.
Kolesarsko jezdenje je bilo naporno navkreber in precej nevarno ter tvegano na spustih. Strme steze so zahtevale popolno koncentracijo. Namreč, praviloma, je bilo na zunanji strani vedno strmo pobočje, ki ni obljubljalo mehkega pristanka ob padcu, marveč kar kotalenja med grmovji, do pristanka ob skali ali drevesu.
Jezero Atitlan
Brendon, naš vodnik, nam je vsak dan pred večerjo podal kratek opis poti za naslednji dan. Do jezera Atitlan smo imeli približno 1200 metrov vzpona, približno 2000 višinskim metrov spusta ter 2000 stopnic. Seveda tudi obljubo, da bomo nad jezerom fascinirani.
In zares smo bili – že v prejšnjih dneh smo se naučili, da dečko v svojih napovedih ne pretirava in so slednje zelo blizu resnici. Ko smo prišli na robove jezera smo bili očarani nad lepoto, velikostjo ter videzom ogromnega jezera. No, bolj morja, na nadmorski višini 1500 metrov.
Jezero je ogromna luknja napolnjena z vodo, ki jo obkroža niz vulkanov. Dostopi so na glavo, speljani po dih jemajočih poteh. Vzponi so možni le z vozili na štirikolesni pogon in še to le na določenih točkah. Topel zrak, ki ga prinesejo vetrovi iż pacifiške strani, poganja rast in ohranja floro kot v pravem tropskem podnebju. Po ogledu vulkanskega roba smo se dejansko po dva tisoč stopnicah, ki jih domorodci uporabljajo za obdelovanje vrtov in njivic na vulkanskih pobočjih, spustili do čolnov, ki so nas prepeljali do vasice Santa Cruz La Laguna. Svoje pretepene noge in teleščke smo z veseljem okopali v čisti vodi ogromnega jezera.
Brendon nas je nastanil v čudovito hišo sredi navdihujočega hortikulturnega vrta, v lasti gospoda Erika. Podnebje je subtropsko – pol leta vsak dan dežuje, pol leta je večinoma suho in sončno. Erik Bergen, gospod aristokratske krvi, lastnik tega tropskega raja, prihaja tja iż Norveške in preživi evropsko zimo kar tam. Zvečer smo z veseljem menjali odlično rdeče vino za njegove zanimive gvatemalske zgodbe – pa tudi kakšna norveška je bila vmes. Sledil je celodnevni počitek in zatem kolesarjenje po obroču vulkanski vrhov, ki obkrožajo jezero. Zares neverjetni razgledi so nas spremljali celo pot – dokler smo bili še dovzetni.
Po nękaj urah jezdenja smo bili koncentrirani samo še na pot pred seboj – gor in dol z nekaj več kot zanimivimi spusti. Nevarno zavite pešpoti so zahtevale popolno osredotočenost, brzina ves čas optimalna (kot vedno - malo višja kot si upaš). Vsak zavoj je nov in nikoli nisi vedel kaj te čaka za vogalom. Na eni strani prepad, na drugi strani hrib na katerega si se lahko naslonil kar z balanco. Brendon, zlit s kolesom v celoto, je bil vedno prvi in je za klicem - Guatemala Extreeeeme – vedno znova izginjal izpred naših oči. Naša pretresena telesa, razbolele noge, roke in rame pa so mu pa zvesto sledile, kljub podzavestnemu klicu k počitku.
Domača ekipa Guatemala MTB so bili izjemni. Ves čas pozorni na naše počutje, pripravljeni pomagati s servisom, nasvetom ali informacijo. Dejansko nas niso izpustili izpred oči. Vsak dan smo se okoli poldneva, po kakšnih štirih urah kolesarjenja, srečali s spremljevalnim vozilom, napolnili mehove z vodo ter pretegnili ude. Ekipa je dnevno pripravljala vrhunska piknik kosila z obveznim namazom guacamole, pasto iż črnega fižola, tortiljami in zelenjavo. Po okrepčilu pa nazaj na kolo za popoldanski del poti do cilja.
V dneh, ki so sledili, se pokrajina, po idealni temperaturi jezera Atitlan, od 25 do 30 stopinj ter prekrasnem svežem zraku, počasi menja.
Na programu je bil dvig na najvišjo točko našega potovanje 3400 metrov visoki hrib na meji med lokalnimi regijami Quettatenango in Coatepeque
Vzpon je naporen, kolovozi iz vulkanskega peska ne dajo ravno polne opore in velikokrat zavrtimo v prazno … toda, kot vedno, je na koncu vrh. Plan je, da se spustimo v skledasto dolino vulkana, ki je pred 70-leti, ob izbruhu, pokrajino popolnoma predelal. Na vrhu nas ustavi skupina domorodcev, oboroženih z mačetami. Z našim lokalcem spregovorijo v quecha jeziku, rahlo razburjeno … Ko se je vmešal s španščino še Brendon, smo vedeli, da nekaj ni povsem prav. Po prevodu smo izvedeli, da smo se za en dan izognili spopadu dveh lokalnih plemen, ki se že desetletja ne morejo dogovoriti komu pripadajo rodovitne njivice na vrhu te planote. Ker so pokale tudi puške, so nam odsvetovali nadaljevanje po začrtani poti.
Naš vodnik se je odločil, da se nekaj kilometrov spustimo ter zamenjamo ruto, ki jo je z GPS-om hitro našel. Namreč, pred nekaj leti je že kolesaril po teh poteh. Pravil je, da je nekoliko bolj ekstremna in da naj bomo morali biti še bolj pazljivi. No, po petih urah vratolomnega spusta, z nekaj padci vendar s celimi kostmi, smo se srečali s spremljevalnim vozilom. Utrujeni, umazani, s stanjem energije že malo v rdečem polju, smo se usedli v park zaselka Santa Catarina Ixtahuacan ter … no, prvo pivo je kar padlo po požiralniku, v prostem padu. Ta je bila zares ekstremna.
Jutranja vročina, kolovozi med mestoma Escuintla ter San Vicente Pacaya. Plantaže kave in plantaže banan se menjajo s plantažami ananasa. Dokler se zopet ne dvignemo ter pred seboj ne zagledamo fantastično črno gmoto vulkana Pacaya, 2552 metrske gmote črnega pepela in diamantno trde črne lave. Kljub dejstvu, da sonce pripeka, verjetno blizu 40 stopinj, smo se vzpeli (beri rinili kolesa) na hrib. Najprej hoja po mesečevi površini, nato pa smo žgali naša kolesa v spustu naravnost v dolino. Z eno besedo – pesem. Vesoljska izkušnja. Konec izjemnega dneva nas vodniki zapeljejo v čudovito dolino, med pašnike haciende pod vulkanom. Na najboljši poziciji že stojijo trije šotori, ki bodo naš dom za eno noč. San Vicente Pacaya – taborni ogenj, mesec, dim vulkana ter izjemen sončni zahod, večerja in pivo. Ali je lahko še bolje?
Preko Taxisca do Monterrica
Za zaključek, kot se spodobi … celodnevni ride … cross country, med plantažami, skozi nasade in gozdove, čez potoke in zajetja … Prijeten flow vse do La Avallena, kjer se s kolesi vkrcamo na splav in zaplujemo po Canal de Chiquimulilla v tako imenovanem Biotopo Monterrico. Splav, za katerega sumimo, da se bo potopil, če bomo vsi naenkrat zajeli sapo, z ramo ob rami z drugimi podobnimi plovili, ki prevažajo osebna vozila, tovornjake in celo avtobuse, nas pripelje do Monterrica in peščene obale Pacifika.
Montericco, najbolj turističen kraj tega dela Gvatemale, je zanimiva naselbina z dobrimi restavracijami in opcijami, da si za par dni regeneriramo razbolela telesa ter v polnosti zajamemo duh Gvatemale. V tropskem vzdušju smo naredili povzetek preživetega kolesarjenja, ljudi ter pokrajine, ki nas je lepo gostila teh imenitnih deset dni.
V neki naši reviji bi za oceno zapisali – pomazano s kruhom.
