Izeldin Abuelajš, palestinski zdravnik: Zgradil sem ščit pred sovraštvom, to uničujočo nalezljivo boleznijo

Vendar je ostal zavezan želji po mirnem sobivanju Izraelcev in Palestincev. Tudi s svojo pretresljivo zgodbo opozarja, da sovraštvo med narodoma – in nasploh – ne pelje nikamor. Oseminšestdesetletni Abuelajš je tudi vodja nevladne organizacije Hčerke za življenje, ki dekletom z Bližnjega vzhoda in severa Afrike omogoča šolanje. Ustanovil jo je v Kanadi, kamor se je preselil.

V življenju ni nič hujšega in bolečega kot izguba lastnih otrok. To ni bila prva tragedija v mojem življenju. Sem Palestinec in nihče na svetu ni vsakodnevno na takšni preizkušnji, kot smo mi. V takratni vojni, ko so bile ubite moje hčerke, so Palestinci nekako čakali v vrsti, kdo bo naslednji ubit, svet pa je zgolj opazoval, kako se je večalo število žrtev – sto, dvesto, tisoč … Tudi sam se bil v zloveščem pričakovanju, kateri od mojih otrok bo ubit. Vedno namreč pričakujemo najslabše.

Do tistega usodnega dne sem hčerke ponoči dajal spat ob različne stene, da ne bi bile ubite vse, če bi na hišo priletel izstrelek. Tisti dan nisem pričakoval napada, izpred naše hiše se je namreč nekaj dni prej umaknil izraelski tank. Vendar se je zgodilo nepričakovano. Po smrti hčera sem izgubil zaupanje v človeštvo. Svet pa je še kar naprej samo opazoval. To vidimo tudi dandanes v Ukrajini in drugih delih sveta. A vojne je treba ustaviti, ne pa jih dokumentirati.

Boga sem prosil, naj mi da moč, da nadaljujem. Ubitim nisem mogel več pomagati, kot zdravnik pa sem poskušal rešiti ranjene. Medtem sem vpil in jokal. Pa mi je sin rekel: 'Oče, zakaj jočeš? Saj moraš biti vesel!' Kako naj bom vesel, sem ga vprašal, ko pa so tvoje sestre mrtve. Menil je, da so zdaj srečne, ker so s svojo materjo, ki je umrla nekaj mesecev prej. Že Einstein je rekel, da se je treba pomikati naprej. Življenje je kot vožnja s kolesom. Ne sme se ustaviti. Odločil sem se, da ne bom poražen, polomljen, se predal ali pozabil. Nikoli nisem izrekel žal besede in pomislil na maščevanje.

Mnogi so pričakovali, da bom poln sovraštva in želje po maščevanju. Zato sem začel razmišljati, kaj je sovraštvo in zakaj ljudje hočejo, da bi se maščeval. Še danes raziskujem čustvo sovraštva. Sam ga razumem kot osebno ali skupnostno uničujočo nalezljivo bolezen. Uničuje tudi človeka, ki je z njo okužen. Zato sem okoli sebe zgradil ščit pred sovraštvom. Protistrup sovraštvu sta izobrazba in uspeh. Videli bomo, kdo se bo na koncu smejal. Ubili so moje hčerke in želijo, da bi me ubilo sovraštvo. Toda tega ne bom nikoli dovolil. S tem, ko razmišljam drugače in se zavzemam proti ubijanju in vojni ter podpiram pravičnost, enakopravnost in svobodo vseh, tudi svoje hčerke ohranjam pri življenju.

Ja, to sovraštvo obstaja zaradi različnih praks okupacije. Sovraštvo pa se vidi tudi zdaj v vojni v Ukrajini. Ukrajinci ne marajo Rusov. V času vojne in konflikta pride do povezave sovraštva, nasilja, diskriminacije. Preprečiti je treba torej sprožilce konflikta. Zakaj nikogar ne sovražite tukaj? Sovraži se tiste, ki so vam storili nekaj gorja. Zato je treba preprečiti to gorje. S sovraštvom nismo rojeni, temveč je od človeka ustvarjeno.

Pri izraelsko-palestinskem konfliktu je spodletelo svetu, ker ni sprejel resnih odločitev, kako naprej. Imamo rešitev. Niso si je izmislili Palestinci. Temelji na mednarodnih resolucijah in predvideva ustanovitev palestinske države, končanje okupacije in vrnitev beguncev. V svetu želimo imeti red. Zato imamo Združene narode in resolucije. Toda Palestinci so izgubili zaupanje v mednarodni sistem. Izrael je edina država na svetu, ki ni uresničila nobene resolucije. Razočaranje obstaja tudi zaradi nekaznovanosti nekaterih držav, tudi ZDA in nekaterih evropskih. Zakaj Rusi v Ukrajini počnejo to, kar počnejo? Ker so nekaj podobnega nekje drugje počeli tudi Američani. Ne smemo imeti dvojnih standardov. Palestinci smo edina okupirana nacija. Želimo zgolj svoje pravice. Ne želimo izbrisati Izraela z obličja zemlje. Je torej svet lahko toliko resen, da mu bo uspelo sprejete resolucije pripeljati do uresničitve?

Poimenujte mi pet žensk, ki so bile v zgodovini odgovorne za vojne. Vodijo jih moški, največjo ceno pa vedno plačujejo ženske in otroci. Zato morajo ženske pogosteje sedeti za pogajalskimi mizami in odločati. In tudi če jim ne bo uspelo, stvari zagotovo ne bodo slabše, kot so zdaj.

Ko se mi je zgodila tragedija, sem se spraševal, čemu mi je bilo prizaneseno. Tankovski izstrelek je sobo, kjer so bile moje hčere, zadel nekaj sekund zatem, ko sem jo zapustil. Verjel sem, da obstaja razlog in da moram nadaljevati opozarjanje. Ko sem o svoji tragediji spregovoril na izraelskem radiu, je izraelski premier nemudoma razglasil premirje. Moja zgodba je pomagala rešiti življenja, kar mi je bilo v zadoščenje. Toda nikogar ne bi smeli ubiti zato, da se reši druge.

Organizacijo Hčerke za življenje sem ustanovil zato, da se moja tragedija ni pripetila zaman. Tudi s to organizacijo sem hotel navdihniti ljudi, da ne podležejo sovraštvu in jezi, temveč ostanejo odločni in močni tudi v najtemačnejših časih. Tragedije so izzivi in priložnosti. Od nas pa je odvisno, kaj iz tragedije ustvarimo. Medtem ko politika poskuša razdvajati, v organizaciji Hčerke za življenje združujemo mlade iz regije brez vsakršne diskriminacije. Nismo politični.

Registrirani smo v Kanadi, imamo pa tudi pisarno v Belgiji, kmalu bo še v Nemčiji. Srečal sem se s prorektorjem ljubljanske univerze. Upam namreč, da se bo naši organizaciji s štipendiranjem deklet pridružilo še več univerz. Da bi dosegli pravičen, trajnostnem in miren svet, moramo ženskam in dekletom zagotoviti izobrazbo ter jim dati ustrezne vloge. Minil je čas, ko smo govorili, da za uspešnim moškim stoji ženska. Zdaj ob uspešni ženski stoji tudi uspešen moški. To je preobrazba družbe, ki jo moramo ponotranjiti.

Dobro je, če ste sanjač. Vendar morate sanjati o realnih zadevah. Realistično sem prepričan, da ne moremo sobivati drugače kot enakopravni državljani. Vsi otroci so rojeni svobodni – judovski, muslimanski, krščanski, beduinski. Zakaj potem ne morejo zunaj bolnišnice živeti kot enakopravna in svobodna bitja? O tem moramo krepiti zavedanje. Nihče ne more sobivati pod pogoji okupacije. Izraelska varnost in svoboda sta odvisni od palestinske varnosti in svobode. Smo kot povezani dvojčki.