Mit: V zdravem partnerskem odnosu se partnerja nikoli ne prepirata

Dejstvo: Tudi v najbolj funkcionalnih odnosih se občasno pojavljajo nesoglasja in konflikti. S tem ni popolnoma nič narobe. Partnerstvo sestavljata dve osebi s svojo zgodovino, vzorci iz izvirnih družin, interesi in navadami, zato ni nič čudnega, da se skozi življenje nenehno usklajujemo, sklepamo kompromise in kdaj pa kdaj tudi močno kregamo. Bistvo se ne skriva v tem, kolikokrat v odnosu nastopijo konflikti, ampak na kakšen način se z njimi spoprijemamo. V kritičnih obdobjih si je pomembno dati prostor, se poslušati, spoštovati in tudi opravičiti, ko je to potrebno. Rdeča luč pa zagori, ko se konflikti stopnjujejo, ko se pojavlja nasilje, ko je več ’vojne’ kot obdobij miru in ko nastopijo pomisleki ali celo glasne grožnje: »Midva nisva več za skupaj!«

Mit: Ljubosumje je znak ljubezni. Partnerkam, ki niso ljubosumne, je vseeno. 

Dejstvo: Ljubosumje nikakor ni pokazatelj ljubezni med dvema. V zdravem razmerju se partnerja ne gresta čustvenih igric z vzbujanjem ljubosumja, da bi s tem iskala potrditev. »Spogledoval sem bom s sodelavko, da bom videl odziv partnerke.« »Poklicala bom bivšega, da bom videla, ali me še vedno ljubi.« V tem primeru gre za čustveno nezrelost, ki le še vzpodbuja negotovost in nezaupanje v odnosu. To pa ne prinese drugega kot začaran krog konfliktov. Če v odnosu prihaja do nezaupanja, velja o tem spregovoriti, a brez obtožb in napadov. Dokler ne ubesedimo, kaj nas muči in kako se v odnosu počutimo, druga polovica ne more vedeti, kaj je narobe. Rdeča luč zagori, ko se v odnosu dogajajo manipulacije z zbujanjem ljubosumja, ali pa prihaja do pretiranega ljubosumja zaradi preteklih slabih izkušenj. Tovrstne teme velja predelati, še preden postane v odnosu nevzdržno. 

Mit: Dokler otroci niso priča konfliktu, ta nanje ne vpliva. 

Dejstvo: Družina je sistem, ki ima različne podsisteme in vsaka sprememba na enem podsistemu vpliva tudi na ostale. Npr. konflikt med staršema lahko močno vpliva na tudi otroke. Če poenostavimo – kolikokrat ste v otroštvu čutili, da je med mamo in očetom nekaj narobe, čeprav na zunaj nista dajala takšnega vtisa? Ljudje smo organska bitja, ki srkamo vzdušje v naši bližini, prav tako čutimo, ko je nekdo slabe volje, napet, ne da bi to želel kazati. Konflikte med staršema čutijo tudi dojenčki, pa čeprav ’samo’ na organski ravni, prek telesa. Rdeča luč pa zagori, ko otroci  krizo med staršema odigravajo skozi jokavost, spremembe v vedenju, učnih težavah itd. Otroci ’vedo’, ko je med staršema napeto, zato je pomembno, da konflikte razčiščujemo sproti. Če ne gre drugače, si poiščemo strokovno pomoč.

Mit: Sem, kar sem. Morda malce bolj temperamenten, a ne morem spreminjati svojega odziva, ko sem jezen in razburjen.

Dejstvo: Nesporno dejstvo je, da se vsak odziva na različne načine, ko je jezen, žalosten ali vesel. Nekateri zelo odkrito in brez zadržkov izražajo svoja čustva, drugi jih skrivajo in doživljajo bolj ’navznoter’. Pri slednjih se rado zgodi, da težja čustva, kot so jeza, ljubosumje, razočaranje, žalost, tlačijo, vse dokler ne pride do sprožilca in nato izbruhnejo. Saj poznate lonec pod pritiskom, kajne? Vsakršno izgovarjanje na temperament, v smislu ’ sem pač nagle jeze’ ali pa ’zaradi nje sem izgubil živce’, je povsem odveč, saj to le pomeni, da čustva obvladujejo vas in ne vi njih. Zdravega odzivanja na občutke se lahko naučimo z različnimi strategijami.

Mit: Odpuščanje pomeni, da smo partnerki s tem dali signal, da je njeno početje v redu. 

Dejstvo: Mnogi so prepričani, da odpuščanje s seboj nosi potrditev, da smo neko dejanje odobrili. Npr: partnerka nas je prevarala, mi smo ji odpustili in na ta način njeno dejanje odobrili. To nikakor ne drži. Odpustiti ne pomeni tudi verjeti, da je to dejanje sprejemljivo. Prav tako ne pomeni zanikati ali pozabiti na to dejanje. Odpustiti ne pomeni niti tega, da dopuščamo partnerki, da nas prizadene ponovno. Odpuščanje drugemu vedno s seboj nosi tudi odpuščanje sebi in narediti prostor za razvoj ponovne čustvene intime, zbližanja in zaupanja. Odpustiti pomeni dati še eno priložnost odnosu. Rdeča luč pa zagori, ko se neprimerna dejanja dogajajo večkrat – v tem primeru velja razmisliti ali si vas res zasluži. Tudi osel gre samo enkrat na led, kajne?

Mit: Konflikt je problematične šele takrat, ko pride do fizičnega nasilja

Dejstvo: Vsi že zelo dobro vemo, da se nasilje lahko pojavlja v številnih oblikah in vsakršna od njih je nedopustna. Fizično nasilje vključuje brcanje, lasanje, ščipanje, praskanje, udarce, klofute … Zlorabe lahko vključujejo tudi psihično nasilje, kot je sramotenje, norčevanje, cinizem, poniževanje, omalovaževanje, vzbujanje krivde, neprimerno komentiranje, ki osebo razvrednoti … Poznamo tudi spolno nasilje, ki vključuje siljenje k spolnim odnosom ali spolnim dejanjem, ki jih oseba ne želi početi. Vsaka oblika zlorabe je nevarna in nedopustna. Nikomur ni potrebno vztrajati v takšnem odnosu in že dolgo ne velja več rek, da je v odnosu treba potrpeti. 

Mit: Ko bomo našli pravo osebo, bomo za vedno srečni in izpopolnjeni. 

Dejstvo: Tudi ko pride prava, s katero se boste počutili srečne, bodo prišla tudi manj lepa obdobja, ki bodo prebudila občutke razočaranja in morda celo pomisleke, da to ni to. A vedeti je potrebno, da odnosi niso Disneyjeve pravljice. Nihče vam ne more dati identitete, občutka smisla, vrednosti in namena – vse to morate odkriti sami. Prav zato je pomembno najprej najti sebe, preden vstopamo v odnose z drugimi. Biti srečen in oblikovati zdrave odnose ima veliko povezavo s tem, koliko smo čustveno zreli in osebnostno razviti. 

Mit: Nasprotja se privlačijo. 

Dejstvo: V partnerskem odnosu igrajo veliko, če ne celo najpomembnejšo vlogo skupne vrednote, cilji in želje, ki jim partnerja sledita. Razlike seveda vedno obstajajo, saj ne obstaja partnerski odnos, v katerem bi bila partnerja popolnoma enaka. A pomembno je, da se razlike ne dotikajo jedrnih temeljev odnosa. Razlike, če so te majhne, so lahko velika začimba odnosu, prek njih pa se partnerja lahko še bolj povežeta – če si to seveda dovolita.