Filmi in avtomobili so nastali skoraj sočasno. Leta 1885 je Carl Benz v Nemčiji izdelal prvi avtomobil. Tri leta kasneje je v Veliki Britaniji nastal najstarejši ohranjeni posnetek na filmskem traku. Tam sicer ni avtomobila. Za enega prvih filmov z avtomobilskim lovom medtem velja Runaway Match (1903), ki ga je režiral Alf Collins. Tudi ta je bil posnet v Veliki Britaniji.
Filmska kritičarka Veronika Zakonjsek nam je pojasnila, da se filmi o avtomobilih, zlasti pa prvi pravi filmi ceste pojavijo kot posledica razvoja avtomobilske industrije in na filmska platna pridivjajo že v začetku 40. let prejšnjega stoletja: »Nato pa si z vzponom beatniške kontrakulture in Novega Hollywooda kmalu utrdijo status žanra, v katerem se pod avtomobilskim kolesjem tre družbeni upor. Avto tako postane sredstvo upora, izstopa iz družbenih konvencij in vožnje v neznano, cesta pa simbol svobode.«
V filmu Transformerji 3 na odpad kar 532 avtomobilov
Za prvi moderni film z avtomobilskim lovom velja Bullitt (1968) s Stevom McQueenom in Fordovim mustangom GT 390 fastback v glavni vlogi. Film je postregel z zelo realističnimi prizori neodgovorne vožnje (ampak s pripetim varnostnim pasom!) po hribovitih ulicah San Francisca. Od tam je šla neodgovornost vožnje in z njo povezana gmotna škoda samo navzgor. Največ avtomobilov je za zdaj uspelo uničiti režiserju Michaelu Bayu v filmu Transformerji 3 (2011). Takrat je šlo na odpad kar 532 avtomobilov, a naj bi bili že tako za odpis zaradi okvar. Najdaljši prizor uničevalne vožnje pa ponuja film Samo še 60 sekund (1974). Akcija tam traja kar 40 minut. Film je napisal, režiral, produciral ter odigral in odvozil H. B. Halicki. Med snemanjem lova so poškodovali ali uničili 93 avtomobilov, skupno v vsem filmu pa 127. Pripetilo se jim je tudi več nenačrtovanih nesreč. Halicki si je v eni celo poškodoval hrbtenico. Poškodba naj ne bi bila huda, a izročilo pravi, da nikdar več ni hodil enako. Kritiki si medtem niso enotni, a praviloma se pri vprašanju najboljšega avtomobilskega lova omenjajo prav Samo še 60 sekund, Ronin (1998) v režiji Johna Frankenheimerja in poklon Quentina Tarantina klasičnim avtomobilskim filmom Smrtno varen (2007). Nepozabno avtomobilsko akcijo pa nam od leta 1976 streže tudi Avstralec George Miller s serijo filmov Pobesneli Max.
No, naveza avtomobila in ameriškega filma ima ponuditi še mnogo več. Avto je do danes v ameriškem filmu postal že simbol za kratko malo vse. Ko ga vozi James Dean, je simbol uporništva in svobode. Ko je taksi in ga vozi Robert DeNiro, postane tesnobni prostor stika s prezirano okolico. V Brilijantini (1978) postane simbol … nečesa bolj intimnega. V filmih, kot je Ameriški grafiti (1973), pa predstavlja nostalgični spomin na ameriško zlato dobo. Američani avto res znajo spraviti v vsak scenarij. Robert Zemeckis ga v filmih Nazaj v prihodnost (1985-90) pošlje v preteklost in v prihodnost. Mel Brooks pa ga v filmu Vesoljska jajca (1987) popelje celo v vesolje. Nič čudnega. Američani so na luno avto tudi v resnici poslali že leta 1971 in stvar seveda posneli.
Spektakularne filme z avtomobili znajo snemati tudi v Evropi. Britanski kratki film The '?' Motorist (1906) režiserja Roberta W. Paula ima prvi leteči avto. Italijanska misija (1969) z Michaelom Cainom ponudi vratolomno akcijo z mini cooperji. Taksi (1998) Luca Bessona (scenarist in producent) ter Gerarda Piresa (režiser) je medtem pokazal, da znajo avtomobilsko akcijo na nivoju hollywooda posneti tudi Francozi. O tem, da so filmi o Jamesu Bondu pravzaprav oglasi za avtomobile, pa niti ni treba izgubljati besed.
V našem okolju avto in film bolj recept za smeh
Z avtomobili smo snemali tudi v Sloveniji. Za enega boljših slovenskih filmov o avtomobilu šteje Naš avto (1962), ki ga je režiral Čeh František Čap. Gre za burko o avtomobilu kot statusnem simbolu. Tudi sicer se zdi, da je v našem okolju zgodovinsko avto in cestni film bolj recept za smeh. Najslavnejši jugoslovanski cestni film je Kdo tam poje (1980), prvi celovečerec v samostojni Sloveniji pa Babica gre na jug (1991). Po svoje nič čudnega za okolje, kjer glasbena zasedba Dubioza Kolektiv iz BiH še leta 2008 poje: »Vsaki dan sanjam 'autobahn', kamor koli grem, samo makadam.« Vendar napredek je lahko tudi križ. Trideset let po Babici, režiser Vinci Vogue Anžlovar Dedka v filmu Dedek gre na jug (2022) pošlje na cestno popotovanje v Makedonijo. Ker je pot med Ljubljano in Portorožem danes možno po avtocesti prevoziti hitreje, kot bi pogledali Babičin film, se zdi, da je Dedek v Makedonijo pobegnil prav pred slovenskim avtocestnim križem. Vinci Vogue Anžlovar na to sicer odgovarja: »Včasih sta južna in severna ljubljanska obvoznica tako obremenjeni, da bi na poti brez težav pogledal tudi film Babica gre na jug. Če pa se iz Višnje gore peljem v Ljubljano ob osmih pa oba: Dedka in Babico.« Ob tem spomni, da avtocestni križ tudi sicer ne pomeni konec priložnosti za resni slovenski cestni film, ki ne bi bil obsojen na komičnost. »Cestni film je navadno vedno povezan s svobodo, z neujetostjo in pobegom od vsakdana, tako da je že pot (na primer) v Logarsko dolino lahko prežeta z bujnim potopisom. Verjetno je odraščanje del vsakega filma ceste, saj protagonisti v točki B niso več isti, kot so bili v izhodiščni točki A.«
»Orkester (2021) je pravzaprav skoraj v celoti posnet na primorski avtocesti!« nas medtem opozori Veronika Zakonjšek in pojasni, da prehodi čez mejo niso znak ujetosti v omejene kilometre asvalta. »Dejstvo je, da evropski film ceste že od svojih začetkov rad prestopa meje ter stopa v stik z drugimi kulturami, jeziki in nacionalnostmi.« Ob tem dodaja: »Če ameriški filmi ceste slonijo na romantiziranju svobode in vožnje brez konkretnega cilja, je evropska oziroma mednarodna variacija žanra drugačna. Pri filmih, kot so Jaz pa tebi mamo (2001), Vrnitev (2003), Zimske muhe (2018), tako v ospredje namesto eksternih nevarnosti in nasilja, stopi introspekcija in emocionalni razvoj protagonistov.«
Pojasnila nam je še, da film ceste v našem prostoru v zadnjih letih doživlja zanimiv preporod. »Najmočnejši film, a tudi zanimivo subverzijo žanra, meni osebno zato predstavlja Tovor (2018) srbskega režiserja Ognjena Glavonića, ki z zgodbo o tovornjaku in cesti prekine dvajsetletni molk o enem najgrozovitejših zločinov srbske vojske na Kosovu. S tem, ko prikaže moralno in družbeno breme vojne, ki ga je prejšnja generacija tiho položila na ramena svojih otrok, morda ne ustvari filma o dozorevanju, kakršnega vidimo v filmu Jezdeca (2022); a navsezadnje gre za dozorevanje, ki je večje od dveh prleških posameznikov. Gre za film ceste, ki s tem ko dotični dogodek priznava, celi zgodovino in odpira novo poglavje prihodnosti.«
