Danes, 24. novembra 2023, mineva 80 let od tragične smrti kamniškega pesnika Franceta Balantiča, 29. novembra pa bi pesnik praznoval svoj 102. rojstni dan. V zgodovino se je zapisal kot mistična figura, na kateri so se lomila ideološka kopja. Kljub temu pa je Balantičeva poezija čista, v njej ni ideoloških prvin ali političnih konotacij. Njegova pesniška moč presega zmožnost literarnozgodovinske in preproste interpretacije. Branje njegovih pesmi je duhovno, za številne pa tudi intenzivno estetsko doživetje.
Od leta 2015 naprej se po njem imenuje Knjižnica Franceta Balantiča v Kamniku. Takrat je pesnik in dramatik Veno Taufer v javnem pismu kamniškim meščanom pozdravil odločitev glede novega poimenovanja knjižnice in Balantiča označil za enega izmed najboljših pesnikov prve polovice 20. stoletja: “Prepričal sem se, da je silovit pesnik, vzbudil mi je občudovanje in spoštovanje. Je eden najmočnejših pesniških glasov slovenskega ekspresionizma, glas, ki odmeva in ima veljavo. Vesel sem bil, da smo ga slovenski pesniki javno že davno sprejeli medse, literarna znanost in antologisti pa so mu zagotovili mesto med slovenskimi vrhunskimi pesniki.”
Direktorica Knjižnice Franceta Balantiča mag. Breda Podbrežnik Vukmir pravi, da Balantič sodi na vrh slovenskega Parnasa, zagotovo pa je ob Prešernu najboljši sonetist: “Balantičeva poezija je glas, ki je močnejši od ideologije in sovraštva. V njegovi poeziji živijo podobe, ki z vso močjo govorijo in gorijo in nagovarjajo bralca z močjo, ki je redka. Njegova poezija je čista in lepa. Njegovo hrepenenje mladega človeka in spraševanje o transcendenci je vzeto z roba večnosti.” Kot da bi nam govorila stara duša in ne 22-letni mladenič, ki nenavadno sluti svoj konec.
Balantič se je s pesništvom srečal kot deček v 6. razredu osnovne šole. Deloval je v domačem kulturnem klubu in zahajal na literarne večere, kjer je bral svoje pesmi. Priključil se je tudi k literarnemu zborniku Bistrica, kjer je objavil tri pesmi: Veliki greh, Zaman in Sen o vrnitvi. Njegova zgodnja poezija se je nagibala k subjektivnosti in liričnosti z ljubezensko tematiko, pa tudi h krščanstvu.
Leta 1940 je napisal sveženj ciklov šestih sonetov Na blaznih poteh. Vsak sonet je samostojna pesem z lastnim naslovom, ki razodeva njegova tegobna stanja proletarske družine. Nekaj pesmi je posvetil svoji prvi ljubezni, Marjetici. To so bile erotično zasnovane lirične izpovedi in refleksivni utrinki: Za teboj, Pridi, deklica, Marjetica in Najin čas je minil. Pred tem se je znašel v erotičnem razmerju s poročeno žensko, ki ga je opisal v pesmih Črne gosli, Agonija ljubezni, Zublji nad prepadom in Dno.
Balantič je s svojima prijateljema Francetom Kremžarjem in Marijanom Tršarjem jeseni leta 1940 med počitniškim bivanjem na Veliki planini snoval načrt za Almanah, vendar ta zaradi zaostritve vojne ni nikoli izšel. Leto pozneje so nastale nekatere pesmi, ki jih prištevamo med Balantičeve klasike: Ne najdem domov, Zasuta usta, Pot brez konca, Moje delo in Črne gosli. Med enega od ključnih dogodkov v Balantičevem življenju štejemo prodor njegove poezije v revijo Dom in svet. Njegova prva knjiga pesmi V ognju groze plapolam je izšla šele leta 1944, po njegovi smrti. V istem letu je izšla še bibliofilska izdaja Sonetni venec z ilustracijami Marijana Tršarja.
Na Balantiča je močno vplivalo dobro poznavanje češke, slovaške in kitajske lirike. Zgledoval se je po slovenskih pesnikih Otonu Župančiču, Alojzu Gradniku, Antonu Vodniku, Srečku Kosovelu, Miletu Klopčiču, Francetu Vodniku in Edvardu Kocbeku. Od tujih pesnikov sta mu bila v navdih Charles Baudelaire in Arthur Rimbaud.
Umrl je 24. novembra 1943 v Grahovem, v domobranski postojanki in uniformi, v ognjenih zubljih Krajčeve hiše, kjer je ob pesniku umrlo še 31 ljudi. Dva dni zatem so njegove neprepoznavne posmrtne ostanke pokopali v skupni grob na grahovskem pokopališču.
C. Š.