Kljub navidezno nevtralnemu jeziku je ta dikcija ustvarjala precejšnje tveganje, da bi »pooblaščene uradne osebe« ta prekršek nenavadno pogosto zaznavale na protivladnih protestih. Kjer so premierja Janšo najprej močno zmotili že transparenti »Smrt janšizmu«. Da ne govorim o različnih jeznih vzklikih, sloganih, bolj ali manj pikrih napisih itd.
No, v tem članku se z mrtvo novelo ne bom več posebej ukvarjal. Tako lahko o stvari razmišljamo bolj neobremenjeno, načelno, saj na vidiku ni predpisa, ki bi se lahko hitro znašel v kakšni ustavnosodni presoji. Poglejmo torej na stvar nekoliko širše, iz ptičje perspektive. Je dostojno, mirno, vljudno, celo ponižno in poudarjeno olikano izražanje nestrinjanja (posebej v odnosu do močnih in vplivnih) veljavna zapoved?
Ker so lahko pogledi na pravila lepega obnašanja različni, zame pa v tem članku ne prav odločilni, se morda velja omejiti na vprašanje obstoja pravnih zapovedi. Me država lahko kaznuje, mi naloži plačilo globe ali me celo pridrži na kakšnih demonstracijah, če sem piker, oster, kričeč in nevljuden? Namreč, tudi če na vidiku ni novih zakonov, se tudi obstoječi lahko v praksi hitro raztegnejo čez vse meje, posebej če so za to motivirani tisti, ki jih uveljavljajo (policija, tožilci, sodišča). Kandidatov je dovolj. Zakon o varstvu javnega reda in miru že zdaj sankcionira nasilno in drzno vedenje (vedenje na drzen, nasilen, nesramen, žaljiv ali podoben način, ki pri kom povzroči občutek ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti ali strahu), pa tudi nedostojno vedenje na javnem kraju (prepiranje, vpitje, tudi drugačno nedostojno vedenje, s katerim se povzroči vznemirjenje ali razburjenje ali ogrožanje posameznika ali skupine, ali kadar se z žaljivimi besedami in dejanji škoduje ugledu posameznika ali skupine ali uradne osebe pri uradnem poslovanju). Naprej ne bom gnjavil bralca s pravnimi definicijami – pa sploh še nisem prišel do kaznivega dejanja razžalitve in še kakšnega.
Poanta je v tem, da so besede v pravnih aktih elastične in raztegljive, tako da lahko represivno razpoložene osebe vanje zajamejo marsikaj – in kaznujejo marsikaj.
Politiki niso svete krave
To še ne pomeni, da bi kaznovanje vse povprek prestalo ustavnosodni preizkus ali preizkus z vidika Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP). Ko razmišljamo o varstvu ugleda, časti, ljubega miru in duševnega ravnotežja – prav posebej, ko gre za močne in vplivne ljudi – moramo namreč biti zelo previdni. Dr. Miha Šepec z mariborske Pravne fakultete je dobro pojasnil, da z vidika zavarovane svobode govora dopustna kritika ni samo blago nestrinjanje (»gospod, z vami se ne strinjam«), ampak je ta kritika lahko zelo agresivna, napadalna, taka, da lahko vključuje vpitje, dretje in napadalne besede, dokler gre za kritiko… Seveda se politiku ne sme groziti, mu onemogočati gibanja, za njegovo varnost mora biti poskrbljeno. Ko pa gre za kritiko, mora imeti tršo kožo, je zaključil Šepec.
Intervencija kazenskopravnega strokovnjaka je bila zelo posrečena. V teh burnih časih sem v naši družbi večinsko zaznal prav nasprotno tendenco od njegove. In to celo na protivladni strani. Kjer se mi zdi, da je večina opazovalcev instinktivno nastopila proti (po moje) zelo redkim in izoliranim ekscesom, ki so prestopali meje tistega značilnega slovensko zadržanega »gospod, vljudno povem, da se ne strinjam popolnoma«. Najsi gre za incident na Kredarici ali Zlatkovo »zasedo« Kreku na javnem kraju. O tem, ali sta se Tea Jarc in Zlatko Čordić vedla lepo, olikano in nasploh konstruktivno ter politično modro, so še kako mogoča različna stališča. Merilom vljudnosti in uglajenosti tudi po mojem mnenju nista zadostila. A preveč ostra in brezpogojna kritika njunega vedenja lahko hitro pomeni (tudi čisto nehote) vodo na mlin tistim, ki bi radi formalno prepovedovali, kaznovali, izrekali globe in nasploh zganjali oblastno avtoritarnost.
Zavedati se namreč moramo, da EKČP politikov in drugih mogočnežev kaj posebej ne varuje pred ostro kritiko. Odmaknimo se malo od problematike tona in načina razprave, na nekaj, kar lahko še močneje »seka« v osebnost – objektivno žaljiva vsebina same izjave. Novinar Mladine je za poslanca zapisal, da je »cerebralni bankrotiranec«, ker je v državnem zboru infantilno gestikuliral in se še drugače norčeval iz homoseksualcev. Slovenska sodišča so bila prepričana, da gre za protipraven poseg v čast in dobro ime. Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je razsodilo, da je bila mediju kršena pravica do svobode izražanja. Tudi tako krepko izražanje je torej lahko pravno dopustno, če je del politične razprave o vprašanju, ki je v javnem interesu, če je usmerjeno proti politiku, ki mora enostavno izkazati »debelejšo kožo«, višjo stopnjo strpnosti kot navadni posamezniki. To velja posebej tedaj, ko politik sam podaja javne izjave, ki utegnejo biti podvržene kritiki. Tedaj se morajo tudi sporne, objektivno žaljive izjave razumeti manj kot zaničevanje politika in bolj kot izraz močnega nestrinjanja ter celo prezira do njegovih stališč. Bolj ko je politik toksičen, zajedljiv, žaljiv, močneje, ostreje in bolj provokativno mu lahko odgovori novinar – pa tudi vsak posameznik.
Ne pozabimo: politik kot Haider mora po mnenju ESČP potrpeti tudi, ko ga kdo ozmerja z »idiotom«, kakor je ESČP prevedlo besedo »Trottel« (zadeva Oberschlick proti Avstriji). Pri tem moramo vedeti, da je novinar žaljiv izraz uporabil kot odziv na bizaren Haiderjev govor, v katerem je ta slavil padle vojake nacistične Nemčije kot tiste, ki so (tudi oni) zaslužni za to, da danes živimo v svobodi in demokraciji. Politik je po oceni ESČP s tem govorom namenoma provociral in spodbujal intenzivne reakcije.
Vidimo, da politiki ne morejo in ne smejo biti imuni pred trdim, ostrim, včasih celo objektivno žaljivim govorom. Še toliko bolj moramo vztrajati pri tem, da niso svete krave, ko bi rada dolga roka kaznovalne oblasti segla še dlje, na okrepljeno varstvo pred nekakšnimi vznemirjenji, razburjenji, občutki ponižanja. Vse to vznemirjenje lahko politiki – soočeni z gručo jeznih protestnikov ali celo izoliranim občanom, ki jim na ulici navrže kaj neprijaznega – tudi zaigrajo. Predvsem pa so ti pojmi tako ohlapni, da jih lahko varstvu ugleda vplivnežev naklonjena sodišča razlagajo skoraj brezmejno široko. Nazadnje postane nedopusten že povišan ton, razburjen glas, neuglajen pristop. Pa je vse to lahko povsem človeško razumljiva posledica od življenjskih zagat ranjenega posameznika.
Vzrok je lahko tudi v čustvenem razburjenju človeka, ki je srečal politika, s katerim se intenzivno ne strinja, in mu zdaj želi to razložiti. Penalizacija takega obnašanja je nevarna in nesprejemljiva. Še posebej v državi, kot je naša, kjer se po drugi strani vodilni politiki ne zadržujejo kaj dosti, da ne bi zmerjali javnosti, podrejenih javnih uslužbencev, političnih nasprotnikov.
Ni vsaka zakričana parola nasilje
Ne zavzemam se za politični dialog kot kaos medsebojnega zmerjanja. Vsako nasilje je treba ostro preprečevati – ni pa vsaka neprijazna beseda ali zakričana parola nasilje.
Anglosasi imajo v svojem slovarju besedo heckling (prekinjanje javnega govorca s podcenjevalnimi, agresivnimi ali žaljivimi pripombami). Ne gre za lepo obnašanje, seveda. Pravno gledano (vsaj v ZDA) pa »heklanje« nikakor ni kar praviloma prepovedano. Seveda se javnega govorca ne sme fizično ogrožati, se mu pretirano približati, javna oblast lahko prepreči tudi to, da nasprotniki govorca enostavno preglasijo tako, da je kršena njegova svoboda govora… Več kot to pa ne.
Sedanja oblast je menda politično naklonjena velikemu čezatlantskemu zavezniku. Potem naj od njega prevzame tudi spoznanje, da javna oblast ne sme s pravnimi sredstvi ljudi prisiljevati k temu, da utihnejo, ali k temu, da svoje nestrinjanje s politično in gospodarsko močjo izražajo kvečjemu s prihuljeno in zaigrano vljudnostjo. Tisti, ki nimajo dejanske politične moči in dejanskega dostopa do vzvodov političnega odločanja, si zaslužijo dostop vsaj do forumov ulice, trga in javnega zborovanja – kjer smejo svoje ogorčenje nad smerjo, v katero nas vodijo elite, izraziti jasno, glasno in… ja, tudi nekoliko nesramno!
