Pretekli teden je prebivalce Libanona, še posebej pa Bejruta, ki so se po eksploziji leta 2020 znašli v hudi ekonomski krizi, iz katere kar ni videti izhoda, razveselila novica, da priljubljeni muzej znova odpira svoja vrata.

Foto: Reuters
Foto: Reuters

Zgradba v soseski Achrafieh, ki je bila zgrajena leta 1912, je bila sprva zasebna vila, njen lastnik, zbiratelj umetnin Nicolas Ibrahim Sursock, pa se je odločil, da zgradbo, ki naj postane muzej sodobne umetnosti, po svoji smrti podari državi. Umrl je leta 1952.

Muzej hrani libanonske umetnine od 17. stoletja dalje, med njimi so tudi dela slikarjev, kot je Georges Corm, in zbirka fotografij Fouada Debbasa, v kateri je 30.000 fotografij, s čimer je ena največjih fotozbirk. V muzeju so leta 2008 začeli obsežno prenovo in povečanje, ki se je končalo leta 2015.

Tragična eksplozija v pristanišču, v kateri je 4. avgusta 2020 umrlo več kot 200 ljudi, več kot 6000 pa je bil ranjenih, je močno poškodovala sprednjo stran muzeja, ki stoji le 800 metrov proč. Velika steklena okna so se sesedla, vrata je odneslo in skoraj polovica razstavljenih del je bila poškodovana.

Poškodovanih je bilo 70 odstotkov stavbe

Kot je za AP dejala direktorica muzeja Karina El Helou, je bilo uničenje nepredstavljivo, tako veliko, kot ni bilo niti v državljanski vojni, ki je v državi divjala med letoma 1975 in 1990. 70 odstotkov stavbe je bilo poškodovanih, pa tudi 66 od 132 del. Stekleni delci so razrezali portret ustanovitelja muzeja Nicolasa Sursocka, ki ga je izdelal nizozemski umetnik Kees Von Dongen. Škoda je bila takrat ocenjena na približno tri milijone evrov.

Dva meseca po eksploziji je takratna direktorica muzeja Zeina Arida začela kampanjo zbiranja denarja, v kateri so potem zbrali več kot dva milijona evrov za obnovo, finančna pomoč je prišla tudi iz Italije, Francije, Unesca in različnih zasebnih organizacij.

Restavracija del je bila dolgotrajen in zelo zahteven proces. Uničeni portret Sursocka so odpeljali v Pariz, skupaj s še dvema drugima deloma, kjer so jih potem obnovili. Strokovnjaki iz vseh delov Libanona, pa tudi drugih držav, so prišli na pomoč v Bejrut in obnavljali poškodovane kipe in druga dela, najprej pa so morali odstraniti vse plasti prahu.

Prah tudi štiri nadstropja pod površjem

Foto: Reuters
Foto: Reuters

"Beli prah po eksploziji, ki smo ga videli povsod po Bejrutu, je dosegel tudi naše depoje štiri nadstropja pod zemljo," je pojasnila zdajšnja direktorica. Ob tem je izrazila upanje, da bo ponovno odprtje muzeja dvignilo moralo Libanoncev, ki se ob hudem ekonomskem in političnem krču le stežka prebijajo iz dneva v dan.

Kot je dejala, si želi, da bi bil muzej tudi kraj, kjer se bodo lahko ljudje svobodno izrazili. "Umetnost je zdaj pomembnejša kot kadar koli prej. Ko je tema, se umetniki borijo z umetnostjo in kulturo."

Predsednik odbora muzeja Tarek Mitri je ob tem izrazil upanje, da se bodo tudi prijatelji muzeja, ki so zapustili Libanon v zadnjih mesecih, vrnili vsaj na obisk muzeja.

Poleg muzeja so bili v eksploziji poškodovani tudi številni drugi muzeji in kulturne ustanove, veliko so jih v tem času že obnovili. Med njimi je tudi tudi galerija Marfa Projects, ki stoji blizu enega od vhodov v pristanišče. Žal take sreče ni imel Saifi Urban Gardens, družinski hostel, ki je z leti postal živahno kulturno središče s studii in razstavnim prostorom. V eksploziji je bil močno poškodovan in so ga dokončno zaprli.

Večina obnov je bila izvedenih s pomočjo donacij, kajti oblasti za take projekte nimajo denarja.

Foto: Reuters
Foto: Reuters

Na petkovem odprtju so si lahko gostje ogledali pet novih razstav tako klasične kot moderne umetnosti, ki pričajo o neupogljivosti libanonske umetnosti in kulturne zgodovine.

Ena izmed razstav nosi naslov Ejecta. V temni sobi se vrti video, poleg je zvok, ki se nanaša na eksplozijo v pristanišču. Gre za instalacijo Zada Moultake, ki je dejal, da je želel z instalacijo spodbuditi ljudi, da bodo svoje temne misli preusmerili v svetlobo dneva in upanje za prihodnost. "Tudi med državljansko vojno smo vedno našli način, kako se dvigniti. Moj prvi občutek po eksploziji je bil dvom. Dvomil sem, ali si bomo lahko opomogli po tem, kar se nam je zgodilo. Pomembno je, da to nasilje spremenimo v nekaj pozitivnega."