Zato naj se poslanec Grims glede na svoje izjave o današnji podobnosti Slovenije z nemškim rajhom v letu 1933 analitično poglobi v Möderndorferjeve besede in situacijo primerja kar s svojo politično stranko, kjer menijo, da ko pridejo na oblast, nastopijo novi, veliki časi, ko nas obhaja čudovit življenjski občutek. Drevesa imajo zdaleč več listja kakor sicer; tudi mnogo bolj zelena so. Živina gleda neprimerno bolj prijazno, cvetovi cvetlic imajo sijajnejše barve, človeška srca močneje utripajo. Česa naj si še želimo? Edino pod njihovo oblastjo živimo v čudoviti, blagoslovljeni deželi. Takrat raste in uspeva kratko malo vse. Imamo najsijajnejše ljudi, najdebelejši krompir in imenitno rejene živali; krave s čudovito velikimi očmi, svinje, ki rade žro, in ljubko pasoča jagnjeta. Tako bi bili lahko zadovoljni, če že ne srečni. Toda s tem še ni konec vsega dobrega! Med nami živijo naši odločni slovenski patrioti. Ko pa izgubijo oblast, Branko žalostno ugotovi, da se trudi noč in dan, nakopava si skrbi in poskuša velikodušno pomagati. In plačilo za to? Sama nehvaležnost, pomanjkljivo sodelovanje, egoistična samovolja – kamor koli pogleda!
Državljani ob vseh volitvah in referendumih nismo sposobni spoznati pravega genija v njegovi enkratnosti. Toda četudi je bistvo genija že po naravi nespoznavno, je pravim in na žrtve pripravljenim idealistom vendarle dano, da vsaj zaslutijo njegovo prisotnost. In da je višja previdnost slovenskemu narodu poslala takega genija, v tem moramo videti prst usode. Brankovi nazori in metode so dobro znani. Odločno se zavzema za red in disciplino – za urejene razmere in jasne pojme. Je zoper vsakogar in zoper vse, kar bi utegnilo prizadeti njegove predstave o redu. Strastno zaničuje lahkomiselne in neuke državljane. Če bi bilo po njegovem, bi jih z veseljem spodil iz države, in z njimi vred vse časopisne in RTV-mazače in lažne umetnike – da bi končno vladala red in mir. Branko se ne obremenjuje z razmišljanjem ali premislekom. Deluje nagonsko, kot udomačena zver, prepričan, da opravlja dobra dela, saj ima vedno prav in je ponosen, da zajebava vse tiste, ki se mu zazdijo drugačni od njega, pa naj bo zaradi barve, političnega prepričanja, vere, jezika, narodnosti ali pa zaradi svojih sprostitvenih navad. Po volilnih debaklih je pred mikrofoni imel obraz, razžarjen od pravičniške moči. V tem predbožičnem času za svoje fene deluje kot Veliki nebesni stražar, Rešitelj, Vsevidni, Prinašalec luči, Radost ljudi. Ob volilnih porazih pa pozablja, da ni odločilno, kaj je, temveč kaj večina volilcev misli o njem.
Včasih pomislim, da kdor hoče živeti brez tveganja, se ne sme vmešavati v interno obračunavanje med političnimi strankami, kadar gre za odločilne stvari, torej za oblast samo po sebi. To življenje ni ustvarjeno za idealiste (kamor se prištevam tudi sam), ki se sončijo v svojem idealizmu. Ampak Brankove nebuloze je težko zaobiti. Ali lahko kdo hodi po dežju in reče: ni mi mar zanj? Kljub vsemu bo moker. Drži pa tudi to, da smo se državljani že hudo zasitili politike. Nekje na Balkanu je nekdo napisal pomenljiv grafit: »Nič ne potrebujemo, vse so nam že obljubili. Narod.« Politiki naj se zavedajo, da nihče ne zmore sveta in ljudi spremeniti od danes do jutri in da ni vse zanič, kar so storili naši predniki.