DL: Nasilje nad ženskami - Pravi čas prepoznati znake za alarm

13.4.2022 | 14:40

Sonja Žugič (Foto: osebni arhiv)

Sonja Žugič (Foto: osebni arhiv)

Zgodbe družinskega nasilja, tudi s tragičnim koncem, so žal pri nas vse pogostejše. Javnost je pred kratkim pretresel grozljiv umor matere šestih otrok v Sevnici, ki je nasilje partnerja dolgo prenašala, o grozljivih stvareh za zaprtimi domačimi vrati pa ni spregovorila nikomur, tudi ne ustreznim ustanovam, ki bi lahko primerno pomagale in morda preprečile najhujše.

Ker je mesec marec nekako mesec žensk – za nami je 8. marec, dan žena, pred nami pa 25. marec, materinski dan – smo se o nasilju nad ženskami pogovarjali s Sonjo Žugič, koordinatorko za preprečevanje nasilja na Centru za socialno delo Posavje.

Družinskega nasilja je vse več, se zdi. Kako si to razlagate?

V Sloveniji je bilo samo v obdobju zadnjih dveh let kar nekaj primerov femicida in tudi tragičen dogodek s sevniškega konca nas je pretresel. Še bolj zaradi otrok.

Odgovorno bi bilo, da se vsi vprašamo, kaj smo storili in kaj bi lahko še storili, da bi mogoče preprečili tragedijo ter da na podlagi tega naredimo spremembe v našem odnosu in ravnanj do nasilja v družini – tako na ravni posameznika kot sistema.

Kam po pomoč? Varna hiša Pepcin dom: 051 387 810, 07 499 20 20.

Na žalost se po navadi ob takšnih dogodkih začne »lov na čarovnice«, kdo je kriv in odgovoren, in kar na enkrat so vsi »sodniki in strokovnjaki«. Vsi vse vedo, intimne podrobnosti o družini, o tragičnem dogodku, kaj je kdo naredil in kaj ni, pa bi lahko. Vsak pristavi svoj lonček: javnost, različne organizacije, mediji, strokovnjaki, ki so pozvani h komentarju. Ob tem se pozablja, da so tu mladoletni otroci, ki so ob vsej travmi izpostavljeni še zlorabi okolja in medijev. Odgovornost za tragedijo pa se po navadi prenese na center za socialno delo in policijo.

Tragično je, da se takšni tragični dogodki zlorabijo za takšne in drugačne interese, potrebe. Namesto da bi se vsi skupaj naučili nekaj iz takih tragedij, se jih na neki način zlorabi. Zanimivo je tudi, da se potem kar pozabi na storilca in na njegovo odgovornost za smrt žrtve.

Mediji dovolj poročamo o teh temah in ozaveščamo ljudi?

Ne. Največkrat mediji pozornost nasilju v družini namenijo takrat, ko pride do tragičnega dogodka, in potem se neko določeno obdobje intenzivno obravnava te teme, potem pa zopet vse potihne. Določena pozornost se nasilju v družini namenja še v času mednarodnih dni akcij boja proti nasilju nad ženskami. A treba bi bilo večkrat in več govoriti tudi o odnosu med moškim in žensko, ki pomeni enakost in spoštovanje. Če bi bile te teme v medijih stalnica, bi lahko rekli, da medijo opravljajo svojo nalogo.

Kdo bi moral storiti več in prej, da ne bi prihajalo celo do umorov?

Na žalost vseh tragičnih zgodb nikoli ne bomo mogli preprečiti, a prav gotovo se da še veliko storiti. V prvi vrsti bi bilo pomembno zavzeti že izhodiščno ničelno toleranco do nasilja – tako na ravni sistema kot posameznika. Temu ustrezno bi morali biti naravnani tudi sistemski ukrepi, od vzgoje za nenasilje, mreže pomoči in podpore do kaznovalne politike oziroma sistema odzivanja na zaznano nasilje.

Moški so predvsem žrtve psihičnega nasilja.

Če želimo preprečevati nasilje v družini, se moramo ustaviti tudi pri vprašanju, kakšen odnos imam do otrok in kakšne izkušnje otroci dobivajo v svojih družinah. Ne govorim samo o izkušnjah nasilja, ampak o vzgoji kot takšni, kaj starši učimo otroke in kakšen zgled jim dajemo v vsakdanjem življenju.

Prav gotovo bi pozitivno vplivali na pojavnost nasilja v družini še nižji dokazni standardi za dokazovanje nasilja v družini v postopkih na sodiščih, če bi postopki potekali hitreje, če bi se žrtev zaslišalo čim prej po prijavi, če bi se povzročitelja nasilja bolj omejevalo in se ga manj ščitilo, če bi se mu lahko več odredilo, če bi večjo težo dali mnenju strokovnjakov, ki se konkretno ukvarjajo z nasiljem in zaščito žrtev nasilja, če bi se ustrezno procesiralo psihično nasilje …

Bi se morale pristojnosti odgovornih spremeniti?

V korist žrtve nasilja bi bilo, da bi imele službe, ki se konkretno srečujemo na terenu z žrtvami, večje pristojnosti in bi naše strokovne ocene imele večjo težo. Če bi na primer center za socialno delo ocenil, da je žrtev nasilja visoko ogrožena, četudi ne bi bilo neposrednih dokazov, bi moral sistem pomoči in zaščite tej oceni slediti in sodelovati za ustrezno zaščito žrtve – tukaj mislim tudi tožilstvo, sodstvo, zdravstvo.

V naši državi se še vedno preveč ščitijo pravice in koristi povzročitelja nasilja, kar pomeni, da jim ni treba prevzemati odgovornosti za nasilje, ki ga povzročajo. Na drugi strani pa se še vedno zelo veliko odgovornosti daje na žrtev.

Zakaj ženske pogosto dolga leta molče trpijo nasilje partnerjev in tako težko spregovorijo oziroma poiščejo pomoč?

Razlogov je zelo veliko, od tega, da mogoče žrtev sploh ne prepozna, da se ji dogaja nasilje, do tega, da so lahko v ozadju določena prepričanja, strah pred različnimi izgubami, na primer doma, partnerskega odnosa, lahko gre za grožnje, sram …

Za povzročitelje nasilja je bila epidemija ugodno obdobje.

Povzročitelji nasilja se zelo trudijo, da žrtev osamijo in izolirajo od bližnjih in okolja. Tako žrtev ostane sama in nima nikogar, ki bi ji pomagal, lahko prepoznal nasilje itd. Povzročitelji tudi žrtev prepričajo, da ji ne bo nihče verjel. Izven družine so namreč to pogosto osebe, ki jih okolje ceni in sprejema. Določene dolgotrajne žrtve nasilja, ki so povsem izolirane iz okolja, tudi razvijejo obliko odvisnosti od povzročitelja nasilja, da si sploh ne predstavljajo, da bi lahko preživele brez njega.

Sama dinamika nasilja namreč deluje tako, da žrtev zmede. Nasilje se običajno, vsaj v hujši obliki, ne dogaja vsak dan. Kakšne dni je povzročitelj povsem v redu, prijazen, ljubezniv in ravno te izmenjave faz (naraščanje napetosti, izbruh, opravičevanje, medeni tedni) žrtev zmedejo in jo držijo v odnosu. Dnevi, ko je vse prav, ko se povzročitelj opravičuje za nasilje, žrtvi dajejo lažno upanje in lažno moč, da bo bolje. Zato ostaja.

A vsaka žrtev v sebi ve, da to, kar se ji dogaja, ni normalno in prav. Običajno potem pride do nekega prelomnega trenutka, ko se odloči, da spregovori. Nekatere pa tega koraka nikoli ne naredijo. Za prekinitev nasilja je potrebno veliko, veliko poguma, še zlasti, če so v družini mladoletni otroci.

So pa primeri, ko je za neprijavo nasilja krivo tudi nezaupanje v uradne institucije, ki se tudi ne odzovejo vedno primerno oziroma učinkovito. Kakšno vlogo ima na tem področju vaša ustanova, kako pomagate žrtvam nasilja?

Nezaupanje v institucije lahko izhaja včasih tudi iz konkretne negativne izkušnje žrtve, včasih pa samo iz negativnega predstavljanja dela centrov za socialno delo v javnosti. Na žalost se javno o nas govori samo takrat, ko po mnenju nekaterih ne delamo tako, kot naj bi, predvsem ob tragičnih dogodkih. Redkokdaj pa se predstavljajo uspešne zgodbe ljudi, ki so se zgodile ob podpori centra.

Če žrtev na primer ne zaupa komu konkretnemu zaradi slabe izkušnje, se lahko za pomoč vedno obrne na drugega strokovnega delavca na centru, na strokovno vodjo posamezne enote, direktorico centra, koordinatorko za preprečevanje nasilja. Le tiho naj ne ostane!

Žrtve se lahko na centru zglasijo neposredno vse dni v tednu v poslovnem času. Lahko navežejo stik po telefonu ali elektronski pošti, naslovi so na voljo na internetu. Po poslovnem času izvajamo tudi interventno službo (na podlagi klica policije), vključno med konci tednov in prazniki, in opravljamo vse nujne naloge s področja nasilja v družini. Nudimo pomoč pri namestitvi na varno.

Najpogosteje se z žrtvami nasilja srečamo po intervenciji policije v neki družini. Nekatere žrtve pridejo na center tudi same, včasih nam obvestilo o zaznanem sumu nasilja posredujejo šole, vrtci, zdravstvene službe. Redkeje dobimo obvestila iz okolja oziroma od nevladnih organizacij. CSD se je dolžan na vsako informacijo o nasilju v družini odzvati, tudi če je anonimna.

Takoj postaviti mejo – nasilja ne toleriramo!

Kakšne zgodbe vse slišite? Se vzorec žensk, ki trpijo nasilje, ponavlja?

Zgodba žrtve nasilja je vsaka zase posebna in tragična, imajo pa tudi veliko skupnega. V veliki večini primerov je v ozadju zgodba o nasilju v matični družini. Povzročitelj nasilja najprej začne izvajati psihično nasilje, ki ga prevaja kot izraze ljubezni. Prvo fizično nasilje se po navadi pojavi po poroki oziroma odločitvi za skupno življenje in v času nosečnosti ali po rojstvu prvega otroka. Takrat si namreč nasilnež žrtev na neki način prilasti.

Ženske si tudi same nalagajo veliko odgovornost za uspeh »projekta družina«, in če ne uspe, pridejo občutki krivde. A ženske nismo rehabilitacijski center za slabo vzgojene moške.

Po drugi strani pa so nekateri povzročitelji nasilja povsem usmerjeni na svoje potrebe in niso pripravljeni videti trpljenje drugega, niti lastnih otrok.

Zgodb je res preveč. Na neki način ne bi smelo biti pomembno, ali povzročitelj priveže žrtev z verigo za mizo, ali oče lastnemu sinu prereže vrat, ali če žrtev povzročitelj nasilja zmerja s prasico, ji govori, da je grda, nesposobna. Bistveno je, da se nobeno nasilje ne sme dogajati, naj bo to psihično, fizično, spolno, ekonomsko, zanemarjanje, zalezovanje … Vsako nasilje prizadene in pusti posledice in nihče nima pravice biti nasilen do druge osebe.

So mlajše ženske bolj ozaveščene od tistih, ki že leta in leta prenašajo nasilje? Prej poiščejo pomoč?

Da, a ne vse. Pričakovano je, da so starejše ženske bolj pod vplivom patriarhalnih družbenih vzorcev in so manj informirane, a to ni vedno. Kdaj oziroma če si žrtev poišče pomoč, ni toliko odvisno samo od ozaveščenosti, ampak kakšnemu nasilju je žrtev izpostavljena, koliko je zaradi nasilja že »poškodovana«, kakšne grožnje in strahovi so v ozadju: od socialne podpore, osebnostne strukture in še drugih faktorjev.

Je treba ukrepati takoj, ko se prvič pojavi nasilje? Je treba oditi takoj?

Odreagirati je treba takoj, ko se prvič pojavi nasilje, in jasno postaviti mejo, da nasilja absolutno ne bomo tolerirale. Vendar je to lažje reči kot storiti. Pomembno je, da smo pozorne in prepoznamo že zametke nasilja. Če te partner začne zasliševati in zmerjati že zato, ker si se na cesti pogovarjala s sodelavcem, naj se vklopi alarm. Če ti partner narekuje, kako se moraš urediti, ko gresta skupaj ven, ravno tako. Ali če slabšalno govori o tvojih prijateljih, sorodnikih in sploh o ženskah. Ko začneš opuščati stvari in ljudi, ki so ti bili pomembni, ki so ti bili v veselje, ker tako »svetuje« partner, je čas za alarm. In ko se partner vpričo prijateljev iz tebe norčuje, se ti posmehuje, ko v jezi udari z roko v podboj vrat, ko ti pregleduje telefon in te zaslišuje, ko vso skrb za družino, tudi finančno, prevali na tvoja ramena …, je to nasilje in ga kot takšnega tudi poimenuj.

Pomembno je, da ne nasedamo razlagam partnerja, da so takšna njegova ravnanja izraz njegove velike ljubezni in skrbi, ker je to v resnici že nasilje. Da, v vsakem partnerskem odnosu so konflikti, vendar o njem govorimo takrat, ko so moči izenačene, ko ima vsak možnost povedati svoj mnenje in ne prevlada mnenje enega le zato, ker je to on. Ali pa se drugi podredi, ker bo sicer vse narobe oziroma ker se ga boji.

Nihče ne govori, da je potrebno iz nasilja takoj oditi – to je odvisno od primera do primera. Treba pa je nasilje takoj prekiniti. Lažje je zadeve reševati, ko škoda še ni prehuda. Ko je stopnja ogroženost žrtve zelo visoka in je potreben umik, pa so na voljo varne namestitve 24 ur na dan vse dni v tednu.

Kako je bilo z družinskim nasiljem med epidemijo koronavirusa, ko smo bili vsi več doma? Klicev je bilo morda manj, kar pa še ne pomeni, da je problemov manj …

Sploh v začetni fazi epidemije je bilo manj prijav nasilja v družini. Za povzročitelje nasilja je bilo na neki način zelo ugodno obdobje, saj se je zaradi omejitve stikov socialni nadzor bistveno zmanjšal. Nekaterim je prišla prav tudi potencialna okužba, da so bili onemogočeni obiski na domu.

A zdaj se že nekaj časa srečujemo s porastom števila obravnav na vseh področjih, tudi pri preprečevanju nasilja v družini. Vsekakor je bila situacija zaradi koronavirusa preizkusno obdobje za medčloveške odnose tudi širše. Na žalost je na dan izplavalo veliko slabega, kar kaže tudi povečanje števila naših nalog.

Kaj pa nasilje nad moškimi? Tudi to verjetno obstaja. Je bolj psihično? Kako ženske »kaznujejo« svoje moške?

Ko govorimo o nasilju v družini, se ne opredeljujemo glede na spol. Žrtev nasilja je lahko vsakdo, moški ali ženska. To, da se več govori o nasilju nad ženskami, ne pomeni zanikanja problema nasilja nad moškimi. Gre predvsem za to, da je so ženske v veliko večjem deležu izpostavljene nasilju v družini.

Moški so lahko žrtve vseh oblik nasilja, kot jih opredeljuje Zakon o preprečevanju nasilja v družini, torej fizičnega, psihičnega, spolnega, ekonomskega, zanemarjanja, zalezovanja. Glede na naše izkušnje se največkrat srečujemo z moškimi, ki so predvsem žrtve psihičnega nasilja. Dejstvo je, da se o nasilju nad moškimi premalo govori, kar vpliva na to, da se na centrih za socialno delo zelo redko srečamo z moškim kot žrtvijo nasilja v družini.

Članek je bil objavljen v 10. številki Dolenjskega lista 10. marca 2022

Lidija Markelj

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava